|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Z dypkom 1/2 4 hod¼in rano 21. meje 1813 - bì³y d¼eñ hi¾o skhad¼e¹e - wustupi Napoleon na h³owne budy¹ske torho¹æo. "Rjeni lud¼o", rjekny wuhladaw¹i jatych z wèeraw¹eje bitwy, kotøi¾ bìchu na torho¹æu zestajeni. "©tó je najstar¹i po s³u¾bje?" wopra¹a so pøistupiw¹i k jatym oficìram zestajanym w prìnim rjed¼e.
"Wjeàch Rjepnin!" zawo³a nìchtó.
"Wy sæe nawjedowaà prìnjeho po³ka "gwardejskich" jìzdnych kej¾ora Alexandra?" wopra¹a so Napoleon.
"Ja - rozkazowach jeno¾ jenièkej eskadronje!" wotmo³wi Rjepnin.
"Wa¹ po³k je swoje pøis³u¹nosæe stajnje z èesæu wukonja³!" rjekny jemu Napoleon.
"Khwalba wulkeho bitwarja je najlìp¹e myto za wojaka!" wotmo³wi jemu raznje wjeàch.
"Z wjese³osæu podam wam tule khwalbu," rjekny Napoleon.
"©tó je tónle m³od¼enc pódla was?"
Wjeàch Rjepnin pøedstaji jemu swojeho syna, lìdy 19lìtneho m³od¼enca z hi¹æe hólèacym napohladom, kotry¾ bì po swojim pøeæu do prìnich rjadow so pós³a³, a kotreho¾ bìchu na Æìlcu wy¹e Wownjowa zajeli, hd¼e¾ chcy¹e runje z konjom z wysokeje ska³y do Sprjewje skociæ.
Pøeæelniwje na njeho pohladajo rjekny Napoleon: "Tón zapoèina m³odu¹ki z nami so mìriæ!"
"Bì m³odosæ hdy ze zad¼ìwkom, zo njemoh³ è³owjek khrob³y byæ?" wotmo³wi jemu m³ody Rjepnin z jasnym zynkom a z wubranymi francózskimi s³owami, zo so Napoleon tomu d¼iwa¹e.
"Wubjerne wotmo³wjenje!" zawo³a kej¾or, "m³od¼enco, wy w swìæe hi¹æe daloko dóñd¼eæe."
Te¾ ranjeneho wjeàcha Handrija Wolkoñskeho bìchu zawjazaw¹i jemu ranu pøed Napoleonowymaj woèomaj postajili, zo by so z nim francózska èesæ domìri³a.
Bì¹e-li te¾ wjeàch Handrij pøed nìhd¼e pjeæ mjeñ¹inami z wojakami, kotøi¾ jeho njesechu, nìkotre s³owèka porìèeæ moh³, njewotmo³wi wón Napoleonej tola nièo. Pøe¹patny zda¹e so jemu Napoleon ze swojej malièkostnej h³upojtosæu a wjeselom nad dobyæem, a na jeho mjezwoèu zjewi so d¼iwnje zrudnu¹ki wuraz, jako chcy³ prajiæ: "Mi njebì trjeba, zo sym pøed Budy¹skimi murjemi ranam a smjeræi napøeæo ¹o³; w¹ako je mój narod twoje puta roztorha³." A na jene dobo bu wuraz w jeho mjezwocu spod¼iwnje wótry, jako chcy³ prajiæ: "Hi¹æe su ludy, kotre¾ ty puta¹. Kó¾dy narod, a by³-li hi¹æe mjeñ¹i, ma bo¾e prawo, wo sebi sam sud¼iæ. Ty sy tole prawo mnohim narodam rubi³; hlej, ja bìch te¾ pøi¹o³, zo bych tule njeprawdu wjeæi³ a zo bych narody wuswobod¼i³."
Napoleon njemó¾e¹e wjacy dlìje do tohole mjezwoèa hladaæ; tohodla wotwobroæi so krjadam, hd¼e¾ wojapy stejachu. Wuhladaw¹i pak tam è³owjeka z hobrskej wulkosæu, wuznamjenjeneho z køi¾om èestneje legije - bì¹e to Lazarew, najdlìj¹i mu¾ w po³ku Preobra¾enskich, kotremu¾ bì¹e Napoleon w Tilsiæe ze swojej ruku tutón wysoki køi¾ na wutrobno pøipja³ - wotwobroæi so wot jatych njepøeæelow.
W 1/2 5 hod¼in jìcha¹e Napoleon wot Nad¼anec na kinjanske hory. M³ody d¼eñ skhad¼e¹e. Njebjo bì¹e jasne. Jeno jenièka mróèel je k ranju pøikrywa¹e. Wopu¹æene nócne wohnje zha¹owachu pøi skhad¼acym rañ¹im swìtle.
Pódla kej¾ora sed¼e¹e è³owjek na konju w ¾o³tej drasæe ze swìæatym k³obukom a z wulkim pjerom na k³obucy. Wobaj so ¾iwje rozrìèowa¹taj a hlada¹taj husto nawulku papjeru. Tónle mu¾ njebì¹e, ka¾ sebi w zjednoæenym wójsku myslachu, s³awny nawjedowaà francózskich jìzdnych, Murat, Napoleonowy swak, kral neapolitanski, ale bì to jednory serbski è³owjek, sakski postilon Dejka z Budy¹ina w njed¼elskej postillonskej dijasæe, samsny Dejka, kotry¾ je prìnju serbsku nowinu "Serbski Kurìr" wudawa³, a kotreho¾ je Napoleon po bitwje do k³ódy sad¼i³. Kej¾or bì jeho sem da³ zawo³aæ, zo by sebi da³ wot njeho wsy na karæe zapisane w krajinje pokazaæ.
Tehdy zar¾a nìhd¼e na prawicy jenièki wutøìl z kanóny; wón wuklinèa a zhubi so w pow¹itkownej æi¹inje. Nìkotre mjeñ¹iny so minychu. Druhi, tøeci wutøìl wrjesny, zo powìtr tøepota¹e... ©twórty a pjaty hrima¹e blizko a swjatoènje zaso nìhd¼e wot prawicy.
Hi¹æe njebìchu prìnje wutrìle wuklinca³e, a hi¾o wrjeskotachu druhe, so mì¹ejo a jedyn druhi zamylujo. ®a³ostna hra bì¹e so spoèa³a.
A. Sommer, £u¾ica 1913.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Èo³miski spìw