|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Hlejæe, sta lìt do³ho su nas cuzy zacpìwali, pot³óceli. S³u¾iæ jim a dawaæ smìd¼achmy, prawa, mjenujcy narodneho, pak ¾adneho njemìjachmy. Ani w ¹uli njesmìd¼achu na¹e d¼ìæi so serbski nawuèiæ. Haj, myta so p³aæachu samo tajkim wuèerjam, kotøi¾ serbske d¼ìæi prawje ponìmèowachu!
Skónènje ma byæ nìtk dosæ toho suroweho tyranstwa. Dosæ sy krawi³ a æeàpje³, ludo serbski w kwakli kulturneho njewólnistwa. Swoboda æi kiwa po do³him, do³him èasu. Raduj so a stañ. Nìmska je Wilsonowe wumìnjenja swjatoènje pøija³a. W tutych wumìnjenjach pak je prajene, zo maju w¹itke narody, te¾ te najmjeñ¹e, swobodne byæ, zo ma so kó¾dy lud sam wobknje¾eæ, ka¾ so jemu spodoba, sam sebi swój dom twariæ a zarjadowaæ k swojemu wjeselu a wu¾itku. Te¾ na¹ ³uby serbski lud chce byæ swobodny, a nichtó druhi wo jeho pøichod¼e rozsud¼ee nima haè wón sam, te¾ ¾adyn drje¾d¼anski ministr nic. Æi hi¹æe ¾enje Serbow lìp¹e spìchowali njejsu. Nìtko, hdy¾ je pozd¼e, hdy¾ wid¼a, zo rìzad³a, z kotrymi¾ "h³upych" Serbow ¾enje kruæe dosæ z wupøimaæ njemó¾achu, jim z ruki padaju, poèinaju lubje z wóèkom mikaæ a ptaèki na lìp ³ója. Ale tak h³upy ¾adyn Serb njeje, zo by tajkim h³uchim a nièo p³aæacym lubjenjam wìri³.
W¹u èesæ na¹im' wuèerjam. Ale zastupjerjo serbskeho naroda woni njejsu. Narod ani k mnohim z nich ¾adneje dowìry nima, dokel¾ wid¼i, zo z nim njeèuja a serbske d¼ìæi ani serbski èitaæ njenawuèa. Su wot serbskeho luda ¾iwi, ale husto dosæ, wosebje ¹to¾ pruskich wucerjow nastupa, nic za serbski lud. To su zjawnje pokazali na spod¼iwnym wurad¼owanju w Budy¹inje. Njesmì w¹ak so zabyæ, zo mìjachu tam swojich pøedstajenych pøed sobu, a to so derje njewurad¼uje. Æim wjet¹e pøipóznaæo s³u¹a tomu jenomu, ki¾ njed¼iwajo na to swoje serbske stojni¹æo a pøeswìdèenjo njezaprì. Wón wì a wid¼i, zo cyle nowy swìtowy porjad nastava, zo te¾ za serbski lud nowy èas skhad¼a, swoboda a samoknje¼stwo. A to dyrbja³ tola skoro kó¾dy, ¹tó¾ ma woèi, d¼ensa wid¼eæ. A te¾ æi najzasakli¹i njepøeæeljo Serbow njemó¾a tomu wjacy zad¼ìwaæ.
Serbski lud chce byæ swobodny a njecha wjacy wotroèkowaæ.
Hi¾o je èìski minister dr. Bene¹ w njenje Serbow a Èìskeje 9. febr. konferency pøednjes³, zo maju so ¾adanja ³u¾iskich Serbow konferency pøedpo³o¾iæ. Wubjerk prepoda wìc komisiji k wurad¾enju a zarjadowanju. Dr. Bene¹ wupraji te¾ zjawnje pøed konferencynym wubjerkom, zo Èe¹a ³u¾iskich Serbow za ¶ebje nje¾adaju: Haj, na konferencu do Pariza, hd¼e¾ ludy ze w¹oho swìta mjez sobu wurad¼uja a nowy rjad postajeja, je serbski lud swojeju zastupjerjow pósla³, nic na budy¹ski hród. Wot drje¾d¼anskich ministrow wón nièo dobreho woèakowaæ njemó¾e.
©to pak jemu na budy¹skim hrod¼e poskiæuja? Po ¹uli mì³o, praja, serbske d¼ìæo sed¼eæ, chcetaj-li star¹ej, zo maæeànu rìè èitaæ a pisaæ so nawuèi! A nic na tym dosæ. We Nìmskej nìtkole njewìra na trónje sed¼i. W¹ì wy¹nosæe po cy³ych Nìmcach, pøedew¹im pak Sakska, raznje pøeæiwo cyrkwi a wìrje wustupuje. Cyrkew ma so wot stata a ¹ule d¼ìliæ; haj w ¹uli njesmì so wjacy katechismus a køesæanska wuèba, wuciæ ¾adna bo¾a martra tam wjacy njesmì wisaæ.
Serbja, chceæe wy to? Chceæe wy, zo so cyrkej wupu³a a ze zjawnoho ¾iwjenja wustorka, chceæe wy, zo na¹e d¼ìæi ka¾ pohanjo wotrostu? - A chceæe wy nìmski bankerot - ki¾, ka¾ mó¾e¹ z nìmskich nowinow dopóznaæ, bórzy pøiñd¼e - sobunjesæ a swoje z prócu a w poæe nahromad¼ene zamo¾enjo haè na poslìdni gró¹ pøisad¼ic? - Chceæe wójnske dawki p³aæiæ ³ìta do³ho, kajke¾ swìt hi¹æe p³aæi³ njeje? Chceæe wa¹e rjane kub³a a ¾iwnosæe skóncowaæ daæ wot rataàstwo nièacych zakonjow noweje nìmskeje wy¹nosæe chceæe dale hanibnu kwaklu zacpìteho luda njesæ, za cuzych so drìæ a krew´ pøeliwaæ a swoje d¼ìæi ponìmcowaæ daæ a kazyæ -?
Nì, nihdy nic. Serbski lud je køesæanski a àataàski lud. Njekhmanym zakonjam pøeæiwo cyrkwi a cyrkwinej wuèbje w ¹uli a pøeèiwo rataàstwu so wón nihdy njepodæisnje. Wón je sam swój knjez a bud¼e sam sebi swoje zakonje dawaæ po Bo¾ej woli, njewotwisny wot èeàwjenych ministrow w Drje¾d¼anach abo Barlinje abo Weimarje. Zepjerajo so na swjate bó¾ske prawo a na swjatocnje pøipóznate Wilsonowe wumìnjenja ¾ada serbski lud:
Zjednoæenjo w¹ìch hornjo- a delnjo³u¾iskich Serbow do jednoho samostatnoho kraja.
W tymle kraju dyrbja w¹itcy zastojnicy serbscy rìèeæ.
Serbske ludowe ¹ule, na za³o¾ku katolskeho a luterskeho wìrywuznaæa, ze serbskimi knihami. Nìmèina ma so wot wìsteho ¹ulskeho lìta we wosebitych hod¼inach wuèiæ; pøeto¾ te¾ nìmscy dyrbja d¼ìæi nawuknyæ.
Serbski wuèeàski seminar, gymnasij, realku a rataàsku ¹ulu.
Serbsku hospodaàsku abo srìd¼nu ¹ulu za ho³cy.
Serbsku rìè na pósæe, ¾eleznicy, sudnistwje, z cy³a pola w¹itkich wy¹nosæow.
Serbski sejm, bjez kotreho¾ pøizwolenja ¾adne zakonje we Serbach nièo njep³aæa.
Serbsku ludowu woboru, trìbnu k zakhowanju znutøkowneho porjada a k wukub³anju trìbnych ni¾¹ich zastojnikow.
Hospodaàsku a wikowaàsku samostatnosæ.
Swobodu a w¹u podpjeru za wobej køesæanskej wìrywuznaæi.
To su na¹e sprawne ¾adanja. Na jich pod³o¾ku natwarimy sebi krasny serbski dom, dom serbskeje swobody a kultury. Zbo¾owni bud¼emy a w æichim mìrje ¾iwi w nowym serbskim staæe. Ale hibaæ so dyrbimy a èas wu¾iwaæ. Kó¾dy a kó¾da dyrbi sobu twaric na na¹im pøichod¼e. Swìrnje a kruæe stojmy k na¹im wjednikam, wosebje te¾ k na¹im èasopisam. Wotrod¼encam a fal¹nym ludakam poka¾my durje! Liwkich bud¼my ze spara. Bud¼my pøezjedni! A æi, kotøi¾ wot Serbow potu so ¾iwja, njech njezapomnja, zo so hod¼ina khwatajcy bli¾i, hdy¾ bud¼e serbski lud wot nich zamo³wjenjo ¾adaæ. Te¾ tu p³aæi s³owo-: ¹tó¾ njeje z nami, je pøeæiwo nam! A njepøeæe³ow, Juda¹ow, njebud¼emy mjez nami æerpjeæ!
Tu¾ stañ, luby ludo serbski, a twaà sej swój dom, zo æe hro¾aca zahuba njepo¾rì.
Bóh je z nami, wjed¼e nas!
Serbski lìtak èo 15. 1919.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Pøeæiwo W¹onìmcam