|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Narodna bajka ze zapiska kantora Symanka w Baæonju.
Bì¹taj nan a maæ, a taj mìje¹taj d¼owèièku. Tuta pak bì¹e jara rjana a meje¹e z³oty mìsaèk na èole, a tohodla mìje¹e èo³o pøeco zawjazane. Maæ wumrì a nan wo¾eni so z druhej, ki¾ mìje¹e tøi d¼owki. Jónu bì wulki knjez kwas wuhotowa³, a w¹itcy so na njón hotowachu; ho³ècy pak bì macocha bìrtl jah³ow do popje³a syp³a, zo by je zaso z njeho zwubìra³a. Tu¾ wboha holèka ¾a³ostnje jara p³aka¹e. Swj. Marja pak bì ji kmótra a tak k njej pøiñd¼e a rjekny: "Moja mótka, pre èo tola tak jara p³aka¹?" Holèka wotmo³wi: "Kak njebych p³aka³a! Na¹i su w¹itcy na kwasu. Mni je maæ bìrtl jah³ow do popje³a syp³a a ja dyrbju je nìtko zwubìraæ." Swj. Marja rjekny: "Njep³aè, mótka, ja mam dweju ho³bikow doma, tej ja pósæelu a bud¼etej æi dobre do bìrtla zwubìraæ a s³abe do horle¹ka. Wonej æi te¾ worje¹k pøinjesetej, tón wotèiñ a tam bud¼e ¾id¼ana drasta a rjany wó¼yèk. Potom so zhotuj a sydñ so do wózyèka a rjekñ: "Fur, prjedy mje swìt³o a zady mje æma!"
Tak je holèka sèini³a, so zhotowa³a a jì³a na kwas. Hdy¾ je tam pøijì³a, su w¹itcy lud¼o na nju hladali: 'wona bì tola jara rjana by³a, a z³oty mìsaèk so ji na èole b³y¹æe¹e. Za blidom sed¼e¹e pøi wulcy wosobnym knjezu. Wón so z njej wjele rozmo³wje¹e a po jìd¼i wjele z njej rejowa¹e. Skónènje so ju te¾ wopra¹a: "Èeja sy?" Wona pak jemu njepraje¹e, ale æekny mjelèo ze jstwy a syd¼e so do wózyèka prajicy: "Fur, prjedy mje swìt³o, zady mje æma." Doma so ¾id¼anu drastu sleèe a syd¼e so zaso do popje³a. Lud¼o domoj pøi¹ed¹i jara powìdachu, kak rjanu knje¾nu su na kwasu wid¼eli a z³oty mìsaæk je na èole mì³a. Holèka rjekny: "Ja sym tu te¾ wid¼a³a a je na na¹ich khlìwach sta³a." Tu¾ da jeje nan hnydom khlìwy pokopaæ.
Nazajtra d¼ìchu zaso w¹itcy na kwas, holècy pak bì macocha bìrtl jah³ow do popje³a sypny³a, zo by je zwubìra³a. Hdy¾ holèka p³aèo na popjele sed¼e¹e, pøida so tam k njej swj. Marja a praje¹e: "Moja mótka, pøe èo tola tak p³aèe¹?" Holèka wotmo³wi: "Kak dha njebych p³aka³a: Na¹i su w¹itcy na kwasu, mni pak je maæ bìrtl jah³ow do popje³a syp³a a ja dyrbju je wubìraæ." Swj. Marja rjekny: "Njep³aè, mótka; mam dweju ho³bikow doma. Teju æi pósæelu a bud¼etej dobre do bìrtla zwubìraæ a s³abe do horle¹ka. Wonej æi worje¹k pøinjesetej; tón wotèiñ a bud¼e tam cyle slìborna drasta a rjany wozyèk. Potom so zhotuj, sydñ so do wozyèka a rjekñ: "Furr, prjedy mje swìt³o, zady mje æma!"'
Tak je holèka sèini³a: so zhotowa³a a jì³a na kwas. Tón króæ so hosæo hi¹ce bóle d¼iwachu, Tón wosobny knjez so hnydom zaso k njej za blido pøiwda a po jìd¼i jeno¾ z njej rejowa¹e. Zas so ju pra¹e¹e, èeja je, ale wona jemu njewotmo³wi. Hosæo w¹itcy jeno¾ ked¼bowachu, hdy krasna knje¾na domoj póñd¼e; holèka pak jim tola mjelèo cekny. Jeje lud¼o doma powìdachu: "Smy na kwasu tajku rjanu knje¾nu wid¼eli." Holèka rjekny: "Ja sym ju te¾ wid¼a³a, wona je na na¹ich hród¼ach sta³a." Tu¾ da jeje nan hnydorn hród¼e pokopaæ.
Tøeæi d¼eñ d¼ìchu zaso w¹itcy na kwas. Holècy pak bì macocha bìrtl jah³ow do popje³a syp³a, zo by je zwubìra³a. P³aèo sed¼e¹e holèka w popjele, hdy¾ so swj. Marja k njej pøiwda prajicy: "Moja mótka, pøe èo tak p³aèe¹?" Wona wotmo³wi: "W¹itcy su na kwas wotjìli, mi pak je maæ bìrtl jah³ow do popje³a syp³a, a te dyrbju zwubìraæ." Swj. Marja d¼e¹e: "Njep³aè, mótka, mam doma dweju ho³bikow. Teju æi pósæelu a bud¼etej dobre do bìrtla zwubìrac a hubjene do hor³e¹ka. Wonej æi te¾ worje¹k pøinjesetej; tón wotèiñ a w nim bud¼e cyle z³ota drasta a rjany wózyck. Potom so zhotuj, sydñ so do wozyèka a rjekñ: "Fur, prjedy mje swìt³o, zady mje æma!" Tak je holèka èini³a: so zhotowa³a a jì³a na kwas. W¹itcy hi¾o na nju èakachu, a tón knjez bì ze ¾ed¼iwosæu nimale zahiny³. Tón króæ pak chcychu ju z mocu zd¼er¾eæ a nalachu tohodla na dworje a po skhod¼e smo³y. Hdy¾ wjeèor zaso æìkajo bì¾e¹e, njemó¾e¹e nohu ze smo³y wuæahnyæ, alì èrijik wosta tèacy.
Doma powìdachu jeje lud¼o: "Smy hi¹æe wjele rjeñ¹u knje¾nu wid¼eli, ta bì¹e z³otu drastu wobleèena a z³oty mìsaèk so ji na èole b³y¹æe¹e. Holèka rjekny: "Ja sym ju te¾ wid¼a³a, wona je na na¹ich bró¾njach sta³a." Tu¾ da jeje nan hnydom bró¾nju potorhaæ.
Tón wosobny knjez pak z èrijom po kraju khod¼o spytowa¹e, na èeju nohu by so hod¼a³. Tak te¾ do holècyneho domu pøiñd¼e. Maæ pøiwjed¼e swoje tøi d¼owki jednu po druhej, ale èrijik bì ma³y, haè runi¾ maæ jim pøecy pjaty prirubowa¹e. Tu¾ so knjez wopra¹a, haè ¾anu wjacy d¼owku nima. Woni prajachu: "Nì, khiba tu, kótra¾ pøecy w popjele syda." A knjez kaza¹e, zo bychu ju pøiwjedli. Holèka pøiñd¼e cyle popje³ojta. Dachu ji èrijik a hlej! nó¾ka so jeno¾ tak do njeho suny. Holèka wottøase te¾ popje³ojtu drastu a stoje¹e tu w samym z³otu; te¾ rubi¹ko wot h³owy wotwja¼a a z³oty mìsaèk so zab³yskny, zo so cy³a jstwa swìæe¹e. M³ody knjez bì jara wjeso³y a wza sebi holèku za swoju mand¼elsku.
£u¾ica 1914.
zpìt na obsah 
Dal¹í: W cuzbje