|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Bì¹e njed¼ela. Wuhlanskich zahroda mìje¹e napohlad hosæenca abo kofejownje. Z mu¾emi, ¾onarni a d¼ìæimi so tu w¹o mjeàwje¹e. Wuhlanscy bìhachu won a nutø, zo bychu w¹itkich hosæi derje spokojili. A bì¹e to khwalenje a wuzbìhowanje! Bjez d¼iwa; huby d¼ì bìchu z mlokom a kofejom namaèane a z mjedom s³ódke, "Tajkile rjany bo¾i dar, ka¾ sama ca³ta! hdy bychmy my w mìsæe jeno¾ jónu tajkoho mìli! Ach a tale butra, s³od¼i ka¾ w³óski worjech. Ow tónle s³ódki mìd, to je wid¼eæ, zo wubjerny pèo³aà za ko³èemi stoji! Kuchaàku, ki¾ tajkile kofej wariæ wì, mó¾e¹ druhd¼e po swìæe na bì³ym dnju z latarnju pytaæ, a tola jeje njenamaka¹. Wìàæe, to was wobkhowamy w dobrym wopomnjeæu! Nì, to ¾enje njezabud¼emy, tajkule lubosæ a hospodliwosæ! Hdy¾ jónu do mìsta pøiñd¼eæe abo hewak rady njewìsæe, w¹ako wìsæe, hd¼e my bydlimy..."
Tu nadobo zaklinèa do mjeàwizny w¹elakich rìèi surowy h³ós ka¾ hrimot:
"Hrom a b³yski! ¹to je tu do bìdneho pos³u¾enja w tejle kortowskej koffijowni!"
To bì¹e zawìsæe cuzy, kotreho¾ bì napis wonka na wrótkach zamyli³ a zawjed³, zo tu zastupi a za prózdnym blidom so posydny. Srjed¼ towaà¹enja a zabawy njebì to nichtó pytny³. Nìtko dobì¾a Wuhlanski spì¹nje tomu knjezej a zamo³wje¹e so: "Ach wodajæe, knje¾e, mjez tej zabawu so njedohladachmy - ¹to by wam k lubosæi by³o? Z èim mó¾u pos³u¾iæ? Njechaæe tra¹ so tamle tym knje¾im pøisydnyæ, snad¼ nìkotreho¾kuli znajeæe?"
"D¼akuju so," wotmo³wi cuzy, "mi je samota lub¹a. Pøinjesæe mi ¹alku kofeja, ale trochu spì¹nje, èaka³ sym do³ho dosæ!"
"A tra¹ nì¹to k pøikusowanju? Mjedowu pomazku, abo" -
"D¼akuju so, njetrjebam nièo dale, jeno¾ kofej."
Wuhlanski khwata¹e po¾adany kofej wobstaraæ. Mjelèo pøi sebi so z radosæu posmìwa¹e, kak bud¼e so cuzy d¼iwaæ, hdy¾ so jemu powì, zo tu njeje kofejownja, ale jeno¾ hospodliwy dom za pøeæelow a znatych.
Za khwilu te¾ to cuzy zasy z kijom wo blido klepajo wo³a¹e:
"Chcu p³aæiæ."
Wuhlanski pøiskoci z dobom a wujasnje¹e zdwórliwje:
"Wob¾aruju, knje¾e, njemó¾u pjenjez braæ. Je mi by³o wutrobne wjeselo, wam pos³u¾iæ, ale mój dom w¹ak njeje, ka¾ je so wam zda³o, kofejownja. Su to moji znaæi z mìsta, ki¾ su mje wopytali."
Cuzbnik poskoèi zastró¾eny a te¾ trochu hnìwny, tola hnydom so zasy zhraba a rjekny khutnje:
"Luby knje¾e hospodarjo, d¼akuju so wam za wa¹u dobrotu. Dowolæe, zo bych wam swoje spod¼iwanje nad wa¹ej njew¹ìdnej hospodliwosæu wupraji³. K dopokazej swojeje d¼akownosæe pak bych was rady na nì¹to ked¼bneho sèini³, jeli rod¼iæe; hod¼i so, zo tra¹ mó¾eæe moju radu nìhdy wu¾iæ. Wìsæe, luby knje¾e, sad¼u z wami ¹tó wì ¹to: Æile pøeæeljo a znaæi nìtko wa¹e mjedowe pomazki a wa¹ kofej a mloko wukhwaluja na pøemoh a was wuzbìhuja do w¹ìch mróèeli; potrjebaæe-li pak jónu jich pomocy a poprosyæe-li jich, poñd¼a nimo was, ka¾ nimo prózdneho ko³èa. ©tó so wo prózdny ko³è stara? Trjebaæe jónu spytaæ a zhoniæe bórzy, zo sym prawje mì³! Hi¹æe jónu wulki d¼ak a dobry wjeèor, luby knje¾e!" Z tym poda jemu khartku ze swojim mjenom a so pok³onjejo woteñd¼e.
Wuhlanski hlada¹e zamysleny za nim a bórbota¹e nì¹to pøi sebi, ka¾: ©tó wì, haè nima tón knjez prawje? Tola bórzy bì¹e nuzowany, so zasy k swojim hosæom wróæiæ, tu¾ njemìje¹e khwile, do³ho za jeho s³owami mysliæ. Hakle pozd¼e wjeèor, hdy¾ bìchu so posledni hosæo wotsalili, nadeñd¼e pøile¾nosæe, swojej ¾onje wo ¾adnym wopyæe a jeho s³owach powìdaæ. - -
W nocy bì¹e so Wuhlanskemu nì¹to wud¼alo. Nazajtra dawa¹e s³u¾ownym po dworje rozkazy do d¼ì³a, sam pak khwata¹e zasy nutø a syda¹e so z papjeru a pjerom za blido a pisa¹e jara horliwje. Z èasami so posmìwa¹e a bórbota¹e pøi sebi: "Sym wæipny, kak bud¼e to skutkowaæ, haj sym woprawd¼e wæipny." Pisa¹e pak list, kotry¾ mìje¹e nìhd¼e tónle wobsah:
"Mój luby pøeæelo! Sym w¹elake njezbo¾o mì³ a do wuzkosæow pøi¹o³. Tohodla sym nuzowany, Was wo pomoc a podpjeru prosyæ, Njedawno sym na w¹elakich mìstnach pjenjezy pøisad¼il, a jeli so mi njerad¼i na druhe wa¹nje d¼ìry zatykaæ, boju so, zo budu skónènje swoje kub³o predaæ dyrbjeæ. A to by mi tola jara ¾el èini³o. Pro¹u Was tohodla, zo by¹æe mi chcy³ z wa¹imi bohatymi srìdkami k pomocy staæ, z najmeñ¹a na khwilu. Wopominajæe tule nale¾nosæ jako wìc tajneje dowìry a njewopu¹æe swojeho pøeæela! Borzy pøilubjace wotmo³wjenje wotèakujo zwostawam Wa¹ Handrij Wuhlanski."
"Takle," mìnje¹e skónènje Wuhlanski, "to drje bud¼e dosahaæ, zo so jasnosæ pokaze. Nìtko hi¹ce d¼esaæ abo dwanaæe wotpismow. Potom hi¾o wohladamy, je-li rìènik dr. Preklepany woprawd¼e prawje wì¹æi³." -
Pøichodnu njed¼elu popo³dnju - spod¼iwnje - wosta pola Wuhlanskich po domje a po zahrod¼e w¹itko æicho. Njebì tu pódla domjacych ani ¾iweje du¹c. Wuhlanscy tajkeho pokoja skoro njezwuèeni, hladachu wæipnje z èasami z tym a zasy z tamnym woknom po puæu do mìsta, ale nihd¼e ani sæina nìkajkeho pøeæela. Hakle pøed wjeèorom namaka so jedyn jenièki - m³ody lìkaà dr. Krjepka.
Wuhlanski jeho pøeæelnje postrowi, ale kak so d¼iwa¹e, hdy¾ so m³ody mu¾ trochu tajnje wopra¹a:
BNjebych moh³ z wami khwilku sam porìèeæ, knjez Wuhlanski?"
"Rady lubje," wotmo³wi Wuhlanski, Bhaèruni¾ njewìm, ¹to by wam moje s³owo abo moja rada pomha³a, rady lubje wam pos³u¾u."
Lìdma bì¹taj samaj, njemó¾e¹e so Wuhlanski tomu dod¼iwaæ, ¹to jemu lìkaà powìda¹e: zo je wo jeho njezbo¾ach s³y¹a³, zo wutrobnje wob¾aruje, ale tola so zasy wjeseli. "Sym njedawno po da³okim wuju ma³e zamo¾enje namrì³: pjenjezy su kó¾dy èas k rucy. Knjez Wuhlanski, bjeàæe sebi je k wu¾itku, ka¾ do³ho so wam spodoba. Pro¹u, sèiñæe mi to wjeselo!"
"Ale hd¼e dha sæe tu cy³u stawiznu zhoni³?" wurazy Wuhlanski.
"ach ty s³ódka dobrota! Tych rìèi d¼ì je cy³e mìsto po³ne, zo bud¼eæe dyrbjeæ z kub³a æeknyæ. Runje hdy¾ z mìsta d¼ìch, zetkach pøekupca Kupinskeho. Hi¾o z nazdala wo³a¹e na mnje: BHd¼e tola tak spì¹nje, knjez doktor? Tola nic do Noweje Wsy lø Wuhlanskiih? To sebi tola dajæe byæ! Tam ¹eri. ©tó wì haì tam hi¾o cuzych lud¼i njezetkaæe! Z najmjeñ¹a je w¹itko w cu-zych rukach. Haj, te wu³cyèinjenje! Kó¾dy karan khod¼i tak do³ho po wodu, doni¾ so njerozbije. Sæe-li sam sebi dobry, njekhod¼æe tam rad¹o! Ked¼hujæe radu dobreho pøeæela!
Wuhlanski wurazy z lutymi smìchami:
"Tu to mamy. Tak spì¹nje a dok³adnje sebi ani njemyslach. - Podajæe mi ruku, knjez lìkarjo! Chcu ju wutrobnje t³óèiæ, dokel¾ je woprawdze preæelna ruka. Chcu wam z prawdu wuznaæ, bìch na was hnìwny, dokel¾ sæe so jónu abo dwójcy poskiæeneho kofeja wobara³. Zda¹e so mi, zo so hord¼iæe; wodajæe, sym so myli³! Ale te¾ nad tamnymi sym so myli³. Khwalachu mój kofej a pijachu jón, z mojim mjedom sebi huby namazowachu do syta, ale jich pøeæelstwo so nadobo rozsypny. D¼akuju so wam tak wutrobnje, ka¾ bych woprawd¼e wa¹eje pomocy trjeba³. W skutku pak je to jeno¾ basnièka. Wìc je cyle hina¹a. Sym jónu do wa¹eho rjemjes³a pøima³. Chcych swojim preæelam jónu na ¾i³u pomasaæ, kak mi jich wutroba pukota, a tu pokazachu mi, byrnje¾ sebi to ani nje¾ada³, w¹itcy rjenje swój jazyk."
Mik³. Bjedrich, Pokazka z humoreskow, Serb. knihownja 5. 3.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Epigramy