|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Rìè serbskeho wótèinca na skhad¼owancy serbskich studentow
Èesæeni zhromad¼eni!
"Ani dobytka ani s³awy." To je idealne hes³o, to je wysoka mysl, kotra¾ nawjedowa¹e èìskich wótèincow: samy èisty idealismus. - Bjez ideala ¾adyn lud njewobstoji, njech je hi¹æe mócni¹i. Bjez idealow ani materielne ze¾iwjenje æì³a njeje mó¾ne. Idealny je kó¾dy wìriwy, dobry køesæan. Bjez serbskeho swìdomiteho a tehodla pilneho rólnika a bjez swìdomiteje d¾ì³aæeàskeje serbskeje holcy a ¾ony by wjele stow, wjele tysac swójbow trada³o, zahiny³o... Zo tomu tak je, to wuci zrudny wosud ruskeho ludu a te¾ wobstojenja we kraju, ki¾ je nam blizki. A swìdomity je serbski è³owjek, dokel¾ hi¹æe wìri. Wón wìri a wì, zo je Bóh Wótc te¾ jeho stwori³, zo by d¼ì³a³, z ruku, z duchom, zo by z tym spìchowa³ swoje samsne zbo¾o a zbo¾o swojich bratrow a sotrów, Bóh Syn je nas wumó¾i³, so na¹ bratr sèini³, zo bychmy my byli po zmyslenju jeho bratøa a sotry a tak tworili jednu jenièku wulku swójbu - serbsku swójbu - serbski lud. Ka¾ je wón nas lubowa³, tak lubujmy my jedyn druheho, w¹itcy w¹itkich. To je prawa republika, to je prawe republikanske zmyslenje, to rìka: zjawna zhromadna wìc, nale¾nosæ, kotra¾ je a ma byæ w¹ìm na starosæi, èim bóle æim lìpje. Duch Swjaty je nas woblek³ prawu nadzemsku kwasnu drastu, drastu lubosæe. "Lubujæe nic ze s³owom jeho, ale ze skutkom." D¼ì³ajæe a prócujæe so jedyn za druheho: tak zmìje kó¾dy za swoju lubosæ zaso lubosæ druheho, bli¾¹eho - za swoju pomocnu ruku te¾ druhu pomocnu ruku. Nichtó njebud¼e sam, wosamoæeny, wopu¹æeny, zhubjeny a njezbo¾owny. "Wìra, nad¼ìja, lubosæ maju byæ a nawjedowaæ nas a na¹u politiku, najwjet¹a pak je lubosæ.
A komu nìtko, lubi studowacy bratøa a lube studowace sotry, maæe najprjedy a najbóle pøiwobroæeæ swoju lubosæ? Samo so ro-zumi, swojemu ludej, serbskemu ludej, na¹emu ludej.
Wobrazy wulkich serbskich wótèincow nas strowja we tejle ³ubi, woni bìchu w¹itcy idealistojo, køesæanscy zmysleni, a runje tohodla njesprócniwi d¼ì³aæerjo za serbski lud. Swìdomje jim kaza¹e, d¼ì³aj za serbski lud, lubosæ jich zahorje¹e, jim pjero wod¼e¹e, nad¼ìja jim du¹u a wutrobu sylnje¹e: "njespu¹æmy nad¼ìje rjaneje, w¹ak wróæa so z³ote èasy."
Wulkotni duchojo to bìchu, wulkotne powahi, krute njepowalne kharaktery. Hakle smjeræ je jim poslìdnje serbske zacuæe, pos³ìdnje serbske s³owo z erta a zastajene pjero z d³ónje wza³a. W¹o su woprawd¼e woprowali cyle a dospo³nje serbskemu ludej. Jan Smoleà, najwjet¹i zbud¼eà serbskeje ideje, zhromadneho serbskeho èuæa a serbskeho wìdomja, bì èisty idealist. Cuzy kraj poskiæe¹e jemu wysoke, jara èestne mìstna z bohatymi dokhodami na wysokej ¹uli, ale Smoleà zwosta mjez serbskim ludom, mjez swojim horcolubowanym ludom, w¹itcy wótèincy so nad jeho idealnym zmyslenjom zradowachu. Khudy serbski spisowaæel a nowinaà wón zwosta haè do smjeræe, ale króna, kralowska króna je nìtko jeho d¼ìl.
Smoleà wojowa¹e, d¼ì³a¹e, a wón njeje podarmo d¼ì³a³. Wumrì³ Smoleà je, tola nic cyle a cy³y, jeho duch je ¾iwy dale. Jeho skutki su kwìtki, ki¾ kæìja dale te¾ po smjeræi, ¹tomik, kotry¾ je wón sad¼i³, njese p³ody. Serbski ideal, serbska ideja njeje zahiny³a, druzy jeho ¹tomej pøiliwachu, z ertom a z pjerom: Hórnik, Imi¹, Pful, Zejleà, Æi¹inski, Wjela, Fiedler, Kocor, Bartko a jich pomocnicy.
Zbo¾owny, ¹tó¾ je tutych mu¾i hi¹æe zna³, zbo¾owni¹i, ¹tó¾ je na jich duchu pod¼ìl mì³, najzbo¾owm¹i, ¹tó¾ we jich duchu dale skutkuje. Nìkotøi swìrni wuèomnicy hajachu jich serbski ideal dale; tak serbska mysl ¾enje cyle njewusny a so dowukhowa haè do d¼ensni¹eho dnja te¾ pøez najzrudni¹u dobu serbskich stawiznow. A nìtko ze krewje wójnskich woporow, kotre¾ je te¾ na¹ lud woprowa³, je z nowa wocuæi³ nowy èerstwy duch mjez ludom a - mjez m³odej inteligencu, mjez serbskimi ¶tudowacymi.
Smoleà a Hórnik mataj te¾ na rowje krasny serbski pomnik, ale Pful nic. A tola bì te¾ wón èisty idealist, wulki horliwc, ¶woje wid¼enje je woprowa³ na serbski s³ownik, swoju strowotu na d¼ì³o za serbski lud, ale ze w¹itkich serbskich s³owow, kotre¾ je jako drohi pok³ad zbìra³ a wukhowa³ pøed zabyæom, ani jedne, ani pismika na jeho narowniku njestoji! Te¾ Fiedleà je pódla njeho pokhowany, nad¼ijamy so, zo so dopomnja, zo bì Fiedleà jedyn z na¹ich najlìp¹ich basnikow a zo jemu d¼ìsæowska lubosæ staji serbski pomnik, kajki¾ je staji³a Smolerjej. ©to¾ je so na¹emu horliwemu wótèincej Mik³aw¹ej Andrickemu zwonka serbskich mjezow w ®itawje dósta³o, serbske napismo na rowje pódla nìmskeho, to je tola wosrjed¼ serbskich mjezow æim wìsæi¹e. Na¹a serbska narodnosæ njesmì so tupiæ. Tak zas³u¾bni mu¾ojo su hódni wìèneho wopomnika a to serbskeho wopomnika wosrjed¼ serbskeje zemje! Smy dha my cuzbnicy we swojej samsnej domiznje!
W narodnej wsy na¹eho wulkeho basnika Handrija Zejlerja a podobnje te¾ w domiznje na¹eho Æi¹inskeho mì³a studowaca m³odo¶æ dostojne znamjo zjawneje d¼akownosæe wobstaraæ. ©tó¾ jich èesæi, èesæi sebje a lud. Tajke znamjenja runaja so pokazowarjam puæa, ki¾ wjed¼e do serbskeje wutroby. "Swój k swojemu!"
Wy, lubi serbscy bratøa a lube serbske sotry, maæe m³odu, èistu, za najwy¹¹e ideale zahorjenu wutrobu. Wy lubujeæe swoju drohu serbsku maæ, ki¾ je was wuèi³a rec, wìru, pócæiwosæ. To su tøi drohotni¹e kub³a dy¾li z³oto a dejmant. Z kajkej njewurjeknitej prócu a z kajkej njesebiènej woporniwosæu su wam tute kub³a wukhowali æi³e d¼ì³aæerjo we winicy Knjezowej a w zahrod¼e serbskeje narodnosæe! H³uboko do wutroby zaæi¹æmy sej jich skutkowanje a sæìhujmy jich pøik³ad. Nièo njekub³uje tak snadnje, ka¾ èitanje dobrych ¾iwjenjopisow; tohodla pilnje èitajæe, ¹to¾ je so wo na¹ich narodowcach pisa³o w "Èasopisu Maæicy Serbskeje", w "Serbskich Nowinach", w "Katolskim Posole". Khowajæe sej tute èasopisy a dawajæe te¾ druhim do ruki tajke ¾iwjenjopisy. "Pøik³ady æahnu, s³owa jeno pohnuwaju." Powjedañèko "Na¹a wowka" je po prawym sama biografija, ¾iwjenjopis, najnadobni¹i wobraz èìskeje s³owjanskeje ¾ónskeje. Do w¹ìch pismowstwow su tu knihu pøe³o¾ili. Mjehka, pobo¾na, lubosæiwa s³owjanska wutroba, dobroæiwa, stajnje k pomocy hotowa ¾ona z ludu, pócæiwa, starosæiwa, sæeàpna maæ, to je wobraz, kotry¾ je mi¹trowske pjero èìskeje basnjeàki w tutej knizy wumolowa³o. Nièo krasni¹eho a lìp¹eho so nam, wosebje wam, lube serbske sotry, do rukow daæ njemó¾e.
Syn rad hospodari na kuble, kotre¾ je namrì³ po nanu, kotre¾ su ze swojim potom swìru wobd¼ì³owali jeho serbscy prjedownicy ¹to, sta lìt. Ow, kak syna wutroba boli, hdy¾ jemu njezbo¾e tutón drohi namrìwk wótcow z rukow drìje, hdy¾ njesmilny lichownik jeho wustorèi ze statoka, kotry¾ z lubosæu haje¹e ka¾ zernièku swojeho wócka! Kak jeno by mó¾no by³o, zo by dobry serbski student, potomnik èesæownych serbskich prjedownikow a prjedownicow, dobra serbska studentka, swìrna d¼owka serbskeje maæerje, zacpi³a, zaæisny³a drohotne kub³o maæeàneje rìèe a serbkeje narodnosæe a zd¼ì³anosæe. Wa¹a samsna wutroba wam w¹ìm, nam w¹ìm, jasnje wótøe praji: daloko prjeè wot nas tajkale myslièka, tajkale nizkosæ: daloko, dale haè s³ónco wot zemje! Za to æim h³ub¹o nutø nam w¹ìm do wutroby lubosæ ke w¹emu, ¹to¾ je dobre, serbske!
Ani dobytka ani s³awy, ale radosæ! Dobytk drje mó¾e nahrabneho wokomik za lud pozahoriæ, s³awa abo èesæ èesæelakomneho na khwilu k dobremu pohnuæ, ale nièo wulke ani nahrabny ani èesæelakomny njedokonja. Radosæ, radosæ dobreho swìdomja, zo sym w mnohim ludej pomha³, njezbo¾e wót njeho wotwobroæa³ a jeho zbo¾e spìchowa³, to je myto, kotreho¾ paduch njepokradnje a zerzawina njeznici. Tajku radosæ dawa kó¾dy dobry skutk za lud, tajka radosæ pohnuwa k nowym dobrym skutkam, wjed¼e wot dobreho k dobremu a k lìp¹emu, wot lìp¹eho k najlìp¹emu: wot ideala k idealej! Pøeco wy¹e, wy¹e horje k hwìzdam! Prawy idealist njetrjeba pøipóznaæa swìta, njepyta ani èesæe ani bohatstwa za to, zo so hori za lud, zo' d¼ì³a za lud! Myto ma we sebi samym. Tohodla praji èìski filosof: "We wutrobje njech kó¾dy pyta, èoho¾ swìt jom' nihdy njeda!"
Na¹ ma³y, ale dobry lud je mnoho, jara mnoho æeàpje³, prìtra³ zrudne èasy, dokel¾ jeho studowani synojo husto jón wopu¹æichu, d¼ìchu do cuzby za dobytkom, za èesæu. Woni d¼ìchu nimo swojeho ludu bjez èuæa, bjez lubosæe, zymni, njed¼akowni a nochcychu ani wid¼eæ kak wón z ranow krwawi, nochcychu s³y¹eæ, kak wo pomoc ¾a³osæi. A cuzy Samaritan so druhdy nad nim smili! Smì so to hdy zaso staæ! ®enje wjacy! Ani jedyn z nas, ani jedyn, ani jedna z was, ki¾ sæe zahorjeni, rozwuèeni a najnadobni¹o zmysleni synojo a d¼owki serbskeho ludu, ¾enje wóèka ani wucha ani wutroby wotwobroæiæ njesmìæe wot swojeje lubowaneje maæerje, wot serbskeho ludu. Swìdomje by porokowa³o: ty sy nimo ¹o³ a njejsy so smili³. Do najlìp¹ich ze serbskeje krewje chcemy my, chceæe wy s³u¹eæ, tu¾ dyrbimy so prócowaæ, zo bychmy te¾ najlìp¹i Serbja a Serbowki byli ze s³owom - ze skutkom.
Sebi samemu bì na¹ lud so wocuzbni³, zaby³ na swoju zañd¼enosæ, zhubi³ pod nohomaj dno, na kotrym¾ bì nìhdy sta³ jako cy³y lud, zamo¾ite, tak mjenowane inteligente stawy bìchu zaprì³e swoje pokhad¼enje ze serbskeje narodnosæe, jeno ni¾¹e wor¹ty so d¼er¾achu, ale drìmachu, haj smjertny spar so do nich dobywa¹e. Tola Bohu d¼ak, hi¹æe w prawym èasu wutor¾e hrimanje a ho³k swìtoweje wójny w¹ì, wosebje s³owjanske ludy, z drìmanja - te¾ na¹ serbski lud. 1849 bì to podobnje, ale jeno podobnje. Te¾ tehdom wucuæichu ludy, ale nic w¹ì, a nic tak mócnje, a reakcija wot horka zaso poh³u¹i jich wocuæene wucho a z nowa ludy zadrìmnychu. Tak sylna reakcija, namocne wróæenje starych wobstojenjow d¼ensni¹i d¼eñ njehrozy. Tehdom serbska inteligenca derje zapøimny do ko³a serbskich stawiznow, te¾ nìkotøi mu¾ojo z ludu su mnoho za zd¼er¾enje na¹eje narodnosæe dokonjeli. Najznaæi¹i bì Handrij Keàk jako zapós³anc na sakskim sejmje, a Pìtr M³yñk jako ludowy basnik. Keàk bì rod¼eny rìcnik, wobrotnje, wutrobnje, raznje wón rìèe¹e a wjed¼e¹e te¾ na¹ich studowacych sobu storhnyæ a zahoriæ. Kajka radosæ, hdy¾ dobry, derje mìnjacy prìdaà tak rìci, zo pos³ucharjo jeho s³owa sæìhuja z wuchom, wokom a wutrobu. Kajke myto pilnemu serbskemu spisowaæelej, hdy¾ èitarjo njemó¾a docakaæ, zo bychu zaso nì¹to z jeho pjera móhli dóstaæ - wu¾iwaæ. Haj, to je wu¾iwanje, wokøewjenje a wu¾itk z dobom! Dobri ludowi spisowaæeljo a rìènicy su prawi wjednicy, woni nawjeduja lud z wìrnosæu, z lubosæu, zahorjenosæu z ni¾inow na wy¹iny, z wy¹inow haè k hwìzdam. Hi¾o na zemi je jich myto wjeso³osæ, pp smjeræi wìèna radosæ. "Ka¾ hwìzdy bud¼a so b³y¹æiæ æi, ki¾ su mnohich wukub³ali k sprawnosæi!" Nichtó njesmì swojeho talenta zaryæ, nimo swojeho ludu hiæ ka¾ cuzbnik, na bok le¾o wostajiæ wboheho bratra.
Jara radno by tohodla by³o, hdy bychu so zhromadnje wuda³e na¹e najpopularni¹e spisy, ka|ke¾ su wu¹³e z pjera wulcy wobdarjeneho wulkeho serbskeho humoristy Mik³aw¹a Jacs³awka, Jurija Wingerja a te¾ nìkotrych, ki¾ hi¹æe su - Bohu d¼ak - mjez ¾iwymi. Tajke spisy mamy potom w¹ud¼e k rucy, te¾ hdy¾ njemó¾emy do ludu hiæ. Dobre ¾ór³o ludoweje rìce su te¾ pøis³owa a pìsnje. Wulku zbìrku staj wuda³oj Radyserb-Wjela a Muka, prjedy hi¾o Jakub Buk ma³u.
A nìtko hi¹æe wa¾ne s³owo! Nic zahorjenosæ sama smì nas wod¼iæ, nì, te¾ pøeswìdèenje dyrbi na¹ rozom rozswìtleæ, na¹u wolu skruæeæ a na¹ej wutrobje mocy dawaæ. Zahorjenosæ sama sominje, hdy¾ je wohnjowe s³owo wotmjelk³o a zahorjena pìseñ doklinèa³a. Ale pøeswìdèenje, zo my s³u¹amy k ludej, z kotreho¾ pokhad¼amy, s³u¹amy jako d¼akowne d¼ìæo do serbskeje swójby, kotra¾ je nas ¾iwi³a a wukub³a³a^ zo my nihdy njesmìmy zaprìd
nana a maæerje, tute pøeswìdèenje njesmì nas nihdy a nihd¼e wopu¹æiæ. Talent njesmì w zemi le¾o wostaæ, ale z nim dyrbi kó¾dy d¼ì³aæ, dóni¾ je d¼eñ.
Inteligenca bjez ludu je s³aba, h³owa sama njemó¾e nas ¾iwiæ, ruka, ki¾ p³uh a kosu wod¼i, dyrbi inteligencu sobu ¾iwiæ. Ale h³owa, inteligenca, dyrbi za lud mysliæ, wo lud so staraæ, lud we w¹ìm prawym a dobrym rozwuèeæ. H³owa ma swój nadawk, te¾ ruka ma swój nadawk, jedne d¼ì³o je èestne, druhe runje tak èestne, jedne nuzne, druhe te¾. H³owa, wutroba a rukn s³u¹eja hromadu, ka¾ korjeñ a wukorjeñ, ka¾ zdonk a ¹tom. Wutorhñ ¹tomik z korjenjom ze zemje, a ¹tomik wuskhnje, zajiinje. Tak te¾ studowacy Serb a studowaca Serbowka zahinje a so zhubi na wulkej pìskowej runinje, hd¼e¾ s³ónco pali a smali, hd¼e¾ rosa wìry, nad¼ije a lubosæe njewokøewja wutrobu. Ale h³uboko zapu¹æeny korjeñ w serbskej pobo¾nosæi a wìrje dowud¼er¾i we w¹ìch spytowanjaoh m³odych lìt a ¹tomik wotrosæe na ¹tom, na dobreho wótèinca, na dobru wótèinku. Te¾ nadobnje zmysjeny nìmski basnik Schiller k tomu cyle podobnje napomina: "k wótèinje so pøizamkni, k wótèinje drohej: tule su sylne korjenje twojeje mocy!" Dwì rucy ma è³owjek, podobnje te¾ cy³y lud. Jena ruka p³uh a kosu wod¼i a ¾iwi æì³o, druha ruka pjero wod¼i, sylni duch a wokøewja wutrobu. Wobej rucy dyrbi lud mìæ, ka¾ æì³o prawicu a lìwicu.
Je dha hd¼e ¾adyn druhi lud lìp¹i, hódni¹i, zo by mì³ serbski inteligent jemu swoje dary a mocy woprowaæ, swój samsny serbski lud pak zacpìæ! Njejsu dha cuze wulke ludy same dosæ bohate na zd¼ì³anych, èehodla potajkim ma³emu serbskemu ludej braæ studowacych, a studowanych, kotrych¾ je ma³o! Njeje to njerozom a køiwda z dobom! Serbjo w cuzbje a cuzy w Serbach! Kak èasto je kó¾deho wótèinca wutroba zabola³a, hdy¾ je serbski duchowny, wuèer, lìkaà, prawiznik, wuèenc, technik, ¹o³ do cuzby, hdy¾ tola trjeba njebì. Khudemu bratrej braæ a bohatemu cuzbnikej dawaæ! Èuæe, nì, nic jeno èuæe, swìdomjo z wótrym mócnym h³osom rìèi a porokuje: to je surowa køiwda! Daloko preè wot nas, z na¹eje wutroby tajka køiwda! Wbohe serbske d¼ìæo ¾ada rozwucenje wot nìkoho, ki¾ jemu, a kotremu¾ wone rozumi, wbohi serbski køesæan ¾ada za s³owom bo¾im, kajke¾ wó|i rozumi a ka¾ jemu jeho wutrobu wokøewja, serbske s³owo bo¾e, wbohi khory serbski è³owjek chce lìkarjej wopisaæ swoje bolosæe, serbski è³owjek swoju nale¾nosæ wu³o¾iæ serbskemu prawiznikej, ale æi su - w cuzbje. Njech ¾enje wjacy wo jednym serbskim inteligentu, kotøi¾ wuñdu z wa¹eje a na¹eje srjed¼izny, ¾a³osæ serbskeje maæerje njep³aæi, kotru¾ s³y¹imy z erta serbskeho pìsnjerja: "To su sylzy maæerje, ki¾ wo syna so rud¾i, ki¾ ju zacpì, w cuzbje b³ud¼i"- -
Jasny pøik³ad za swìru su nam dali na¹i wulcy wuèency Smoleà, Hórnik, Muka. W¹ìch tøoch je cuzba pøeprosy³a, zo bychu tam pøiwzali wysoke, èestne, dokhodnemìstno jako swìtos³awni znajerjo serbskeje a druhich rìèow. Ale w¹itcy zwostachu serbskemu ludej a krajej swìrni. A nic mjenje mócny pøik³ad je nam zawostaji³ Æi¹inski sam. Do domizny so wón wróæi, rozbolena bì jeho wutroba ze styskanjom, hi¹æe bóle rozbolena ze zrudobu, zo na¹i zd¼ì³ani swój lud tak ma³o lubuja, nichtó njeje serbski lud a serbsku zemju horcy¹o ³ubowa³ haè Æi¹inski. Runje tuta lubosæ jeho wobraznosæ stajnje z nowymi myslemi wobohaæe¹e, jeho duchej tak sylne mocy dawa¹e, zo so wón haè k s³óncu zno¹owa¹e. Jeno tak je wón moh³ wulki pok³ad pìsni a basni zawostajiæ a pismowstwo ña¹eho ma³eho ludu wobohaæiæ, zo smì so we mnohim nastupanju mìriæ z pismowstwom wulkich ludow. Te¾ Zejleà wa¾e¹e sej sam swoje pìsnje wy¹e haè bohatstwo zemjanskeho knjeza we wosad¼e. Tak khuda serbska rìc, serbske pismowstwo, serbske basnistwo njeje, ka¾ sej æi mysla, ki¾ to njeznaju: nawopak, nas je ma³o, tola pomìrnje, ¹to¾ licbu nastupa, su hi¾o Serbja jara mnoho dokonjeli. Njeje ani myslièki, ani èuæa, ani wopøijeæa, kotreho¾ njemoh³ Serb wuprajiæ ze swojej reèu. Nawopak! ©tó¾ serb¹æinu znaje, wì: dosæ husto je ria¹a rìè bohaæi¹a haè cuze, zo mó¾emy jasni¹o a krasni¹o w¹o wopisaæ, ¹to¾ rozom mysli a wutroba zaèuwa. Tola to nas njeèini hordych,- ale nas wokøewja, to nas njewjed¼e k tomu, zo bychmy druh³ch zacpìwali, ale to nas pohnuwa a sylni k d¼ì³u a ke skutkam za serbski lud. Bud¼my poni¾ni z poni¾nym serbskim ludom, ki¾ je dobry a hódny. Horda inteligenca, ki¾ je horda na hordy lud, wjed¼e do stracha, zo lud a inteligenca zhinjetaj. S³awny wjednik èìskeho naroda Franc Lad¼is³aw Rieger je praji³: po wuprajenju jednoho z jeho najlìp¹ich pøeæelow, ki¾ bì faraà, ma kó¾dy è³owjek tak ¾iwy byæ, zopo nim wostanje èestne wopomnjeæe. S³awneho mjena kó¾dy mìæ njemó¾e, wo dobre mjeno ma so kó¾dy staraæ, a kó¾demu dobremu wótèincej je w serbskim kraju èestne wopominanje weste. Wysoka mohila, wysoki nasyp, kajki¾ su Riegerej natwarili d¼akowni narodowcy, njemó¾e nam debiæ row, ale nizka hórka serbskeje zemje bud¼e ¹kitaæ muène stawy a køi¾ nad nimi pøipowìdaæ: "Tu spi dobry Serb a køesæan!"
"Spìwaj a d¼ì³aj!" Spìwaj swój rañ¹i kìrlu¹, swoju wjeso³u pìseñ, a d¼ì³aj z bjezstarostnej h³owu a z nad¼ìju po³nej wutrobu. "Ze spewom k wutrobje, z wutrobu k wótèmje!" Bóh sam tebi pomha, jeho ¾ohnowanje bud¼e z tobu! Pøez zrudne èasy je nas wjed³, z nami by³, do jasneho pøichoda nas wjed¼e. Hi¾o so mróèele d¼ìla, nowa hwìzda mjez nimi skhad¼a, d¼eñ a jasni¹e pruhi k nam sæele: to je pøichod serbskeho ludu. Z mi³ym b³y¹æom so hwìzda zyboli, to je cyle b³y¹æ serbskeje powahi, serbskeje du¹e: to je b³y¹æ, ki¾ njepali, njesma¾i, njenièi, to je b³y¹æ, ki¾ lubje swìæi, wìsæe wjed¼e horje k zbo¾u, k rosæenju, k zd¼ì³anosæi, k prawemu køesæanskemu ¾iwjenju na zemi, k wìcnemu zbó¾nemu ¾iwjenju w njebju! ®enje njesmì nam hida, zacpìæe, na¹u wutrobu wohid¼eæ, z wutrobu a z ruku lubujmy, lubujmy a skutkujmy. Potom nas nièo njewottorhnje wot idealow, nièo njewottorhnje wot twjerdeho wjazka, kotry¾ wjaza wutrobu k wutrobje: my Serbja, bud¼emy potom mjeze w¹ìmi ludami drje po lièbje ma³y lud, po pócæiwosæi wulki lud, po zd¼ì³anosæi s³awny lud, po poèinkach dobry køesæanski lud. To bud¼e na¹a wulkosæ, na¹ dobytk, na¹a èesæ, na¹a radosæ!
Bóh sam pak, Wótc swet³ow a dawaà w¹ìch dobrych darow. ¾ohnuj na¹e wotmyslenje, na¹e prócowanje!
"Bóh ¾ohnuj moje Serby!" Tak pi¹e na¹ wulki Æi¹inski.
"Bóh ¾ohnuj na¹e Serby!" Tak pøih³osujemy w¹itcy.
"Bóh ¾ohnuj Serb'ski kraj a serbski lud."
J. Lib¹, Serbske S³owo 1919.
zpìt na obsah 
Dal¹í: M³odym Serbam