|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Z radosæu mó¾achmy narodne hibanje w sakskej Hornjej £u¾icy wobked¼bowaæ. W mócnych ¾o³mach nowe mysle pøez lud d¼ìchu, ka¾ woheñ so plomjenje¹e sapacy zahor. "Samostatnosæ te¾ najmjeñ¹im" bì serbske hes³o. Nic njedyrbi w pøichod¼e wjet¹i narod mjeñ¹i narodnje moriæ. Te¾ Serbja su so skónènje nabyli nièenja a tupjenja prez sylneho knje¾erja w dobach mìra, nabyli pak su so te¾ mjeèa, pøez ifotry¾ buchu we s³u¾bach wójny ranjeni a morjeni. A jako d¼ak jim kiwa pot³óèenje a wukorjenjenje Serbstwa.
Hi¾o bìchu so sakscy Horno³u¾³èejno jenoh³osnje za samostatny ³u¾ickoserbski stat wuprajili, hdy¾ na¹i puæerubario te¾ do pruskeje £u¾icy swój puæ nastajichu. .Hi¹æe z wjet¹ej a horcy¹ej zahorjenosæu buchu tu witani. Pøeto¾ tudy bìchu puta kruæi¹e by³e; tohodla bì te¾ jich radosæ do lìp¹eho prichoda æim jasni¹a, æim èisæi¹a.
©to pak bud¼e z Delnjej £u¾icu? Nìkotremu¾kuli Serbej pukota¹e wutroba pøi mysli na Serbow zabyty kraj, tam hd¼e¾ w lohkim pìsku na¹e khójny stoja a hd¼e¾ mjez dalokimi, ¹ìrokimi ³ukami Sprjewja swoje d¼owki rìèki rozesæela. Njebì tam Serbstwo pøez èas suroweje wójny zahiny³o? Kajcy bìchu so wróæili m³odostni serbscy pacholjo, ki¾ su prez ¹tyri lìta mjez w¹onìmskim dychom ¾iwi byli a jón srìbali w strachach a nuzach, w trelbnych hrjebjach a granatowych d¼ìrach? Njeje wójna tych ponìmèi³a, kotri¾ su swoje cy³e wup³ody na polu a w hród¼i dawali nìmskemu knje¾eàstwu swìru a rady? Njeje te¾ tych ponìmèi³a, kotøi¾ su pøez ¹tyri lìta do³ho kleèo Boha prosyli wo pomoc a zakit za swojich synow a bratow a nawo¾eni a nanow, kotri¾ su wojowali za dobyæe nìmskeho knje¾eàstwa? A tola, bohud¼ak, nìmski duch jich njeje pøewiny³, haèrunje¾ je ka¾ jìdojta waka swoje pazory za jich wutrobami wud¼era³. Bohu bud¼ skor¾eno - nìkotru¾kuli serbsku du¹u je rani³, haj samo mori³. Ka¾ serbske w pìsku zakorjenjene khójny na mjezach Serbowstwa njemó¾achu wobstaæ . pøeæiwo wichoriskam w¹onìmskeho ducha. Ka¾ khójna so zepjerajo kruæe stoji, tak te¾ Serbja jeno¾ we zwjazku swoju narodnosæ wukhowaju. Stó¾ so do morja poda na lohkim èo³miku, toho zmohi pó¾eru. Haj, to je prawda: Swìrni Serbja su tam skor¾ili, zo su jim synow we wójnje ponìmèili. A s³y¹ach tam maæerje ¾a³osæiæ, zo su jim d¼ìæi wot jich wutrobow storhli pøez nìmsku ¹ulu a wuèbu.
Te¾ tudy wukhad¼a cy³a p³od¼aca móc z ludu, z prosteho burskorólniskeho ludu, runje ka¾ w Hornjej £u¾icy. A hi¹æe bóle. Hi¹æe njebì znata myslièka samostatneho ³u¾iskoserbskeho stata mjez Delnjoserbami. Mjez tym zo so inteligenca, fararjo a wuèerjo jara pasivnje zad¼er¾achu, haj samo napøeæo tomu stupichu, bì wjacy dorozumjenja mjez jednorym ludom. Pola inteligency, kotra¾ zd¼ìla napøeæo d¼e³a, je wulka wina, zo maju z wulkeho zd¼ìla z Nìmcami wu¾¹i wosobinski zwisk. Zo njebychu nìtko tutym nìkak kamjeñ pohor¹ka byli, d¼ì³aju tuæi mu¾ojo napøeæo zbo¾u cy³eho luda. Z egoistiskich, mólèièkich pøièinow hraju ze zbo¾om cy³eho ludu a njemysla zamo³wjenja za swój mazany èin. Sebiènosæ je jich motiv, jich swjaty ideal, kotry¾ so w¹elacy njejsu hañbowali te¾ wuprajiæ, jeno¾ zo pod druhim mjenom. Kajka je to inteligenca, hdy¾ wuèeà, kotry¾ ze serbskeju star¹eju ze serbskeje wsy pokhad¼a a ki¾ sam serbscy rìèi, prìje, zo je Serb, dokel¾ su Nìmcy autochtonjojo po jeho zdaæu we £u¾icy a kotra¾ Nìmcam pris³u¹a; tu hlejæe nìmsku winu. Stó¾ woèi ma, tu wid¼i a wu¹i k s³y¹enju, tu s³y¹i. Pøeto¾ z wulkim h³osom wo³a tajka zaslepjenosæ k njebjesam. Tudy njeje wjacy dobra wola. Hd¼e je hi¹æe ¹twórta kaznja, ki¾ ze skamjeñtnym h³osom ¾ada: Ty dyrbi¹ rìè a na³o¾k swojich prawótcow èesæiæ! Tudy so kó¾demu sprawnemu woèi woèinja. Je hi¹æe tamanja hódni¹i skutk haè ludej narodnu rìè braæ a zdobom te¾ wìru? Pøeto¾ tutej stej pola serbskeho ludu haè do nìtka kruæe zjednoæenej by³oj a z jednym je so te¾ druhi zhubi³. To bì jedyn zjew inteligency. Bohud¼ak, pak su te¾ tam hi¹æe lud¼o, ki¾ su sej tola najebaw¹i w¹eho zjednoæeñstwa ze w¹onìmskimi ideami tola strowy rozsud wobkhowali, haèrunje¾ je tajkich ma³o. Hi¾o pøed wójnu su æhcyli serbskich ratarjow do kruteho zwjazka zjednoæiæ. Pøeæa a ¾adanja Narodneho wubjerka w Budy¹inje su jich mysl jeno¾ pøetrjechi³e. Tym bì myslièka samostatneho stata jara pøijomna.
Cyle hinaj¹e su wobstojnosæe mjez ludom. Wójna drje je te¾ tu h³uboke rany serbskemu narodnemu wìdomju zruba³a, hdy¾ je tysacy serbskich m³od¼encow a mu¾ow do srjed¼iznow wulkonìmskich idejow staji³a. Kajka krutosæ kharaktera k tomu s³u¹e¹e tu rìè rìèeæ, kotru¾ doma fararjo a wuèerjo hanjachu, kotru¾ w polu towaà¹ojo smì¹achu a kotrej¾ so pøedstajeni smìjachu. Wohnjopruhu je serbska rìè pøetra³a.
Ale tola je w nìkotrych kónèinach jara zlì. Wsy, kotre¾ su pøìd 20 lìtami hi¹æe cyle serbske by³e, su so skoro cyle ponìmèi³e. Druhd¼e drje so hi¹æe serbscy rìèi, ale njeèuje a njemysli. Lìdma je pytnyæ, zo je Serb druheho pokhoda haè Nìmc. Runje tudy le¾i wulka zahuba pruskeho systema, zo je poma³ku ³udu podawa³ jìd, po kotreho¾ wu¾iwanju je lud padny³ do h³ubokeho spara ze w¹onìmskimi sonami. Wukónc wójny je tudy sprawny sud bo¾i. Bóh njeje ludy stwori³, zo by jedyn druheho wutupja³. Khostane buchu zdobom w¹ì hrìchi hordosæe, zacpìwanja a hrubeje namocy.
Tola te¾ w Delnjej £u¾icy je lud serbski zwosta³ a s³owjanski a zd¼ìla lìpje hdy¾li w Hornjej £u¾icy. Tola jemu kiwa hórki dóñt, zo stoji bjez wjednikow, bjez mu¾i, kotøi¾ bychu jón dowjedli k zbo¾u. D¼ensa je winowatosæ kó¾deho Hornjo³u¾ièana, zo so te¾ wo swojich bratrow w delnjo³u¾iskich holach a honach bydlacych postara. Mjez nami njesmì wjacy mjezow byæ ka¾ dotal. Bratøa, wa¹a rìè je te¾ na¹a, a na¹a wa¹a. My chcemy te¾ wa¹u wuknyæ, wukñæe te¾ na¹u! Ale te¾ politiske mjezy nas njedyrbja wjacy d¼ìliæ. Nas njedyrbja wjacy cuzy mócnarjo pøeæiwo sebi ¹æuwaæ a nam brónje podawaæ, zo bychmy so mjez sobu kóncowali w surowych bitwach, ka¾ v l. 1866, hdy¾ husto bratr pøeæiwo bratrej stoje¹e, hdy¾ synojo jednoho ludu, haj najmjeñ¹eho s³owjanskeho ludu, krwawjachu we s³u¾bach za nìmskeju mócnari. Jako jedyn lud, jako swobodny lud chcemy jako Serbja w zbo¾u a nuzy hromad¼e traæ we swobodnym staæe!
J. Nowak, Èìskoserbski Wìstnik 1920.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Wótèinska èesæ