|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Bì¹taj pak nìhdy nan a maæ, kotraj¾ ¾adneho d¼ìsæa njemìje¹taj, byrnje¾ Boha bóle prosy³oj.
Jónu mu¾ zdychny: "Ach hdy bych ja tola synka mì³, byrnje¾ wjet¹i njeby³ haè palc!" A hlej, jeho próstwa so dopjelni; dósta synka ka¾ palèika. Tutón pak bì jara d¼iwi a skaka¹e po blidach a po sæìnach, tak, zo so star¹ej boje¹taj, zo moh³ so padnyw¹i zarazyæ.
Jónu bì¹e nan na polu, maæ pak butru d¼e³a¹e. Tu¾ poèa hólèik palèik wo³aæ: "Maæi, maæi! ja chcu nanej butøanku napolo njesæ." "Ach, ty d¼ì njejsy wjet¹i dy¾li palc," maæ rjekny, "kak dha chce¹ to ble¹ku njesæ?" "Zwjazaj mje jeno¾ z nìkajkim rubi¹kom k ble¹cy," hólèk mìnje¹e, "potom chcu so haè k nanej na polo kuleæ." Zdaloka hi¾o poèa wo³aæ: "Nano, nano! ja æi butøanku njesu!" Nan woko³o so hlada¹e, ale njepøiñd¼e za tym, ¹tó tak wo³a, doni¾ so jemu ble¹ka z hólèikom pod nozy njekuli. To bì wjesela!
"Dbni¾ swaèi¹, nano," palèik nanej d¼e¹e, "chcu ja za tebje woraæ." "Kak dha chce¹ ty woraæ, ty d¼ì wjet¹i njejsy dy¾li mój palc?" Hólèik pak rjekny: "To nièo njewad¼i; sad¼ mje jednomu konjej do wucha!" A nan jeho konjej do wucha sad¼i. Hólèik palèik pak wo³a¹e hi a hót, a konjej khod¼e¹taj po roli.
Tu pøijìd¼e bohata knjeni w rjanym wozu nimo. S³y¹e¹e, zo nìchtó na konjej wo³a a z nimaj wora; wid¼eæ pak nikoho njemó¾e¹e. Tu¾ wopra¹a so bura, ¹tó tam tola tak wo³a. "To je mój hólèk," wón wotmo³wi; "tón njeje wjet¹i haè mój palèik a sed¼i w konjacym wu¹e." Knjeni so hólèik palèik lubje¹e a chcy¹e jeho nanej wotkupiæ; wón pak nochcy¹e jeho pøedaæ. Ale knjeni rjekny: "Ja æi sto toler a m³odeho konja dam." A nan hólèka pøeda. Knjeni jeho wza na wóz a woljed¼e.
Bórzy pøijìd¼echu do wulkeho lìsa. Palèik bì we wozu my¹acu d¼erku wusled¼i³, a z njej wuskoèi won a nastaji so dom. Ale nóc jeho pøekwapi. Njedaloko domu sprócny wusny. A bì to³sta æma, zo moh³a sekera wisaæ.
Mó¾no, zo wón wot my¹acej d¼ìrki za my¹u wonje¹e. Pøeto¾ kóèka pøibì¾a, èuchny a hap, ¹lap jeho za my¹ku ¹lapny. Nazajtra hólèk w kóècynym brju¹e wotuæ³, ale kak so stró¾i, hdy¾ bì woko³o njeho æma sama. Kócka lapta¹e poliwku; tu palèik w jeje brju¹e poca wo³aæ, zo bychu lud¼o s³y¹eli: "Èeja je poliwka, moja abo twoja? Èeja je poliwka, moja abo twoja?" Lud¼o myslachu, zo je so h³upy do kócki da³, ju zarìzachu a kut³o zady bró¾nje æisnychu.
W nocy pak pøihna so wjelk a kut³o ze¾ra. Palèik bì nìtko hi¹æe we wjet¹im stra¹e. Wón pak bì pøeklepany a wjelka narìèa, do nanowych ko³basow hiæ. Wjelk da so narìèeæ myslo: "To bud¼e kermu¹a!" Lìdy mó¾e¹e z wuhladkom do pincy. Najì pak so tak, zo won njemó¾ese. Ha nìtko palèik wo³a¹e, jako by pinca do hromady pada³a: "Nano, maæi! jowle je wjelk! Nano, maæi, wjelk tu je!" Tutaj pøibì¾e¹taj; nan z kijom wjelka zarazy, maæ rozpró wjelkej brjuch a palèik wjeso³y wuskoèi - runje maæeri na krawny nó¾. To bì radosæ w¹itkim tøom. Palèik wjacy do swìta njecha¹e, hd¼e¾ bì telko wusta³. Hlada¹e, hd¼e by nanej a maæeri pomha³.
Ze sydmym lìtom da¹taj hólèka krawcej, zo by krawstwo nawukny³. Tu poby lìta; ale jemu so njelubje¹e, dokel¾ pøeco hubjene k jìd¼i dóstawa¹e. Chcy¹e tohodla dale hiæ a rjekny krawcowej ¾onje, zo by jemu tola poslìdni d¼eñ nì¹to dobreho zwari³a. Wona drje to slubi, ale palèikej njecha¹e so wìriæ. Tohodla d¼ì¹e, hdy¾ so jìsæ warje¹e, do kuchinie h³adaæ, haè te¾ to ¾ona ³ha³a njeje. Bì¹e pak jara ma³y, a tohodla dyrbje¹e na kromu hornca stupiæ, chcy¹e-li do njeho wid¼eæ. Tu pak jeho kur sobu wza a z wuhenjom won æisny. Nì¹to stow kroèeli dale krawcec znje¹e so na zemju.
Wjesele trypota¹e dale a njebojaznje puæowa¹e do æmoweje nocy. Pøiñd¼e do lìsa a muèny ¶yd¼e so spody wulkeho hriba a wusny. Ale do³ho njetraje¹e, pøiñd¼e krawski ze ¹iæa a muèny syd¼e so runje na hólcka palèika. Tón pak poèa wo³aæ- "Stanje¹ na mìsæe abo æe ze ¹idle¹kom kolu." Na¹ krawski, bojazny ka¾ w¹itcy krawcy, æekny khwatajcy, a hólèik mìrnje dale spa¹e.
Za khwilu pak pøiñd¼echu padu¹i. Jedyn syd¼e so na hrib, ' pod kotrym¾ palèik spa¹e. "Stanje¹ abo æe kolu," hólèik zawo³a. Padu¹i - bìchu tøo -- poèachu hladaæ, ale nikoho njewuhladachu, doni¾ palèik jednoho za kholowu njepotorha wo³ajo: "Njezateptaj mje!" Nìtko so na njeho dohladac³m a prajachu: "Nó, tebje mó¾emy runje trjebaæ. Hi¾o smy na hrod¼e kradnyæ spytali, ale w¹o bì zezamkane. Ty tola z kluèowej d¼erku do hrodu zalìze¹!" "Mojedla," palèik praje¹e a d¼ì¹e z nimi.
Pøiñd¼echu k hrodej. Za wokomik bì hólèik na muri. Pyta¹e ¹ka³bu, z kotrej¾ moh³ nutø zalìzæ, a bì tak zbo¾owny, zo ju skónènje namaka, a zalìze nutø. Za khwilu bì s³y¹eæ klimp, klamp, a namjeta jim wjele toleø dele. To zas³y¹achu te¾ wobydlerjo a pøibì¾achu do komory. Tu pak spló¹iwje so wobhladujcy nièo njewid¼achu a hi¾o so wróæachu. Palèik pak so dlìje smjeæu njewobró a poca wótøe kichotaæ. S³u¾ownicy bì¾achu khìtøe do toho ró¾ka, z kotreho¾ bìchu kichot s³y¹eli, ale wón bì hi¾o w druhim ró¾ku. Tak so na po³ hod¼iny honjachu, doni¾ s³u¾ownicy myslo, zo ¹eri, njeæeknychu. Palèik domjeta nìtko zbytk a zalìze dele.
Ducy trjechi dweju mu¾ow pøed pincu stojo rad¼aceju so, kak by¹taj z njeje twaro¾ki zwuæaha³oj. "Ja wamaj pomó¾u!" holèik rjekny a zalìze do pincy. Tu poèa wo³aæ: "Kajke chcetaj mìæ, ó¾kate abo kulojte?" Wonaj praji¹taj: "Bjeø, kajke¾ tam su, a budæ z mìrom!" Wón pak njepøesta wo³aæ. Na to pøiñd¼echu lud¼o a padu¹nikow wotehnachu.
Palèik pak z pincy wulìz¹i tupota¹e dale. Hi¹ce w nocy nadeñd¼e wosrjed¼ lìsa dwór. To bì statok rubje¾nikow a paduchow, Suny so pod wrotami do bró¾nje a lehny so do syna spaæ a wusny. Rano pøiñd¼e d¼owka po syno a hrabny runje homadku, hd¼e¾ palèik le¾ì¹e. "Wo³anje njepomha¹e!" palèik mysle¹e a zawali so do wulkeho ³opjena. A kruwa je cy³e pó¾rì, dokel¾ bì jej ¹koda, rjane ³ópjeno rozkusaæ. Nìtko palèik w knrwje haru zapoca: "Èeje je mloko, moje abo twoje? Èeje je mloko, moje abo twoje?" d¼owka dojo so nastró¾a a do jstwy bì¾e¹e, wo³ajo, zo je èert do kruwy zajì³ a tam haruje. Hospoza praje¹e: "©to te¾ to so tebi d¼ije," a d¼ì¹e sama dojiæ. W¹itcy khwatachu za njej do hród¼e; ale zaso s³y¹achu: "Èeje je mloko, moje abo twoje? Èeje je mloko, moje abo twoje?" Na to kruwu zarìzachu a æisnychu kut³o na hnój. Mjaso pak zjìchu: A³e na nje wumrìchu. Kradnjena kruwa pøinjese jim smjeræ.
Kut³o ze¾ra wjelk. Palèikej bu zatrach. Hdy¾ wjelk pøez polo bì¾e¹e, zo by wowèerjej jehnjo kradny³, wo³a¹e hólèik palèik hi¾o z daloka: "Wowèerjo, wjelk d¼e!" "Chce¹ mi z brucha won, wjedrowy hólèe!" wjelk swarje¹e a æekny khwatajcy. "To ja chcu," palèik wotmo³wi, "ale ty dyrbi¹ mje na wopu¹i k mojemu nanej donjesæ." "K tomu khwile nimam," wjelk zmórèa a æerje¹e na druhe polo, hd¼e¾ bì èrjóda æelatow. "Æeleøka, æeleøka," wo³a¹e palèik hi¼o z dala, "wjelk do æelatow d¼e, wjelk do æelatow d¼e!" Wjelk dyrbje¹e zaso cofaæ a ruje¹e: "Wjedrowy hólèe, chce¹ mi z brucha lìzæ!" Wón wotmo³wi: "Prjedy nic, doni¾ mje na wopu¹i k na¹emu nanej njedonjese¹." Dokel¾ bì¹e wjelk jara h³ódny, slubi to. A hólèik palèik syd¼e so wjelkej na wopu¹.
Hdy¾ pak k nanej na polo pøiñd¼e¹taj, poèa hólèik wo³aæ "Nano, zara¾ wjelka; nano, zara¾ wjelka!" A nan zarazy wjelka a na njezbo¾o te¾ palcika, a pøez to bu basnièki kónc.
Ze serbskich bajkow. Nawkowa zbìrka.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Serbska lipa