|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Serb, wosebje wjesny, ma ze starych èasow khwalbu nabo¾neho è³owjeka a swjeæi swjed¼enje cyrkwineho lìta rad ze w¹ej swjatoènosæu. Róène èasy, to su hody, jutry a swjatki, traja dotal zwjet¹a tøi dny mjez katólskimi a evangelskimi Serbami. Najbóle pak wuznamjenja so jutrownicka abo prìni d¼eñ jutrow.
Tehdy raduja so katólscy Serbja z mortwychstaæa swojeho Zbó¾nika nic jeno¾ w cyrkwjach, ale te¾ wonka na swojich honach, hdy¾ wot swojeje wosadneje swjatnicy k susodnej jako køi¾erjo abo "za køi¾emi" po dwu jìchaju. Tajke swjatoène wobkhady na konjoch wjedu so z Khrósæic do kló¹tra Marijineje Hwìzdy, po wobpuæu, hod¼inu zdalenym. Ralbièanscy wosadni podawaju so do mìstaèka Kulowa, dwì hod¼inje daloko, a Kulowscy do Ralbic, Njebjelèanscy pak do Wotrowa a Wotrowscy do Njebjelèic, ¹to¾ je dobru hod¼inu rózno, wot jutrow 1882 te¾ Radwoàscy do Zd¼erje.
Su to jara nahladne æahi, pøeto¾ khrósæanskich a kulowskich køi¾erjow bywa pøez sto ¹ìsæd¼esat, zbytnych pak pjeæd¼esat haè sydomd¼esat. Jìcharjo, w¹itcy w swjed¼eñskej drasæe, su hospodarjo a jich synowje abo te¾ s³u¾owni. Jich konje, hi¾o hewak starosæiwje kormjene a èesane, dóstawaju za tutón d¼eñ w¹u mó¾nu pychu. Sed³a a ¹abraki, wuzdy a pasy maju w¹elake mosazne, kosæane, slìborne a poz³oæane debjenstwo. Hriwy, snad¼ tyd¼eñ prjedy pleæene, pokazuja so kud¼erjawe. Na wopu¹i je ¾id¼any wjazk z bantow pøityknjeny, dar to mand¼elskeje hospozy abo lubowaceje du¹e; wón bywa èeàwjeny a pisany, abo jeli minjene lìto nìchtó ze swójby zemrje³, zeleny abo módry. Na tule pychu spomina na¹ basnik Handrij Zejleà w swojim "Nalìæu", hdy¾ w rani¹im pøezpolu jutrownych æaharjow praji:
Hd¼e su mi banty èeàwjene,
Na swjed¼eñ wjesoly;
Stó módrych, bì³ych pøinjese
Na wjed¼eñ jutrowny?
Hd¼e sy, mój py¹ny koniko,
A ¹to so raduje¹?
Ka¾ s³ónco skoèi skhad¼ejo
Ty ze mnu zejhrawje¹..."
Køi¾erjo zhromad¼uja so pøipo³dnju po postajenym dobrym rjed¼e pøed swojej cyrkwju. Wjednikej pøepodawa so køi¾ abo bo¾a martra z wulkeho wo³tarja, w Khrósæicach druhemu wjednikej hi¹æe swjeæo z mortwychstanjeneho, a dwaj abo te¾ ¹tyrjo maju khorhowje z cyrkwje. Pøi zwonjenju w¹ìch zwonow a serbske jutrowne kìrlu¹e spìwajo wobjìchaju potom swoju cyrkej a na to po wsy a po postajenym puæu podawaju so k susodnej cyrkwi. Kotri¾ dlìj¹i puæ èinja, modla so te¾ rózarij a wjedu na tón èas pì¹i swoje konje. Pøed susodnej cyrkwju bywaju tu a tam wot duchowneho powitani, Kulowscy a Ralbièenjo wopytaju ny¹por, a wobjìchaw¹i tutu cyrkew a te¾ nawsu, a w Marijnej Hwìzd¼e te¾ kló¹trski dwór nastajeja so zasy k wosadnej cyrkwi, zasy ze w¹ìmi zwonami powitani. Z nowa wobjìchaju cyrkew a po wsy. Tu èaka na nich wjele lud¼i, kotøi¾ su w ny¹porach pobyli abo kotøi¾ su jeniècy tohodla pøi¹li, zo bychu na køi¾erjow hladali, z dal¹ich mìstow a wsow. Hdy¾ køi¾erjo z cyrkwineje wsy domoj do swojeje jìchaju, je so najbóle hi¾o wjeèor pøibli¾i³. Doma pak hi¹æe èasto powìdaju, èeji hólcy su najmócni¹o spìwali a èeje konje su najkrasni¹e by³e.
Tajki køi¾eàski wobkhad, ka¾ jón na¹i Serbja dotal wobkhowachu, smì so pøisprawny mjenowac, dokel¾ so z pøistojnosæu a wa¾nosæu wotbywa. Hd¼e¾ Bóh na¹eho rólnika bohaæe ¾ohnuje, tam chce tón swjatoènje so d¼akowaæ a dowìrnje prosyæ. Kóñ pomha hewak k wu¾itku pøi æe¾kim rólnym d¼ìle, jutrownièku chce jeho Serb sobu wu¾iæ k èesæi bo¾ej!
Hdy su køi¾erjo nastali, njehod¼i so zhódaæ. W Ralbicach wozjewja so kó¾de lìto, zo ma so jich wobkhad staæ po starym!mi¹njanskim rjed¼e", ki¾ drje je pøed reformaciju wobsta³, snad¼ hi¾o w èasu køi¾nych æahow. W agend¼e (parochiale Misnense) so woprawd¼e poruca, zo by po ny¹porje prócesijón by³ z jutrownymi spìwami.
Mó¾no pak je, zo su køi¾eàske wobkhady rólnikow njezemjanow so spoèa³e, hdy¾ su ryæerjo zemjenjo so na swjed¼eñske hry zjìzd¼owali. Tola njech tomu ka¾kuli, tu khwilu su køi¾erjo wosebitosæ serbskeje katólskeje krajiny, hd¼e¾ po star¹ich a nowi¹ich prócowanjach nabo¾nosæ a narodnosæ so wu¾itnje podpjeratej.
Micha³ Hórnik, £u¾ica 1883.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Serbskim køi¾erjam