|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Lubi Serbja!
W¹itke ludy woko³o nas maju swoje nowiny a èasne pisma, kotre¾ jirn za¹³ych abo na¹ich èasow stawizny a nowinki wupowìduja, kotre¾ jim w¹elake lesne powìdañèka, rjane pøik³ady, smì¹ne basnje a basnièki a druhe tajke wjeso³e a struch³e èitanja poskiæuja, zo mó¾a woni swoje njed¼elske popo³dnjo abo druhi èas, hdy¾ nièo za d¼ì³o nimaju, wjesele a wu¾itnje pøeèiniæ. Z tajkich pismow nawuknu woni nì¹to¾kuli, ¹to¾ jim w jich hospodaàstwje a we w¹ìm druhim jich d¼ìle, ¾adanju a potrjebowanju wulcy wjele spomhaæ, jich prócu poló¾iæ, wjet¹i wuzbytk pøi mjeñ¹ich mocach dawaæ, ze s³owom w jara wjele kruchach wu¾itk a pomoc pøinjesæ mó¾e. A nìkotra krasna hod¼inka minje so jim z èitanjom rjaneho powìdañèka, lesneje pìsnièki, wjeso³eho lisæika a wa¾neje nowiny wo æe¾kich wójnach a spod¼iwnych podawkach z cy³eho swìta.
"Kak je to tola du¹nje!" praji nìkotry¾kuli z mojich serbskich bratrow; "kak rjenje, hdy¾ mó¾e è³owjek telko noweho zhoniæ, tajke wu¾itne wìcy nawuknyæ, swoje æe¾ke d¼ì³o sebi w nìèim¾kuli poló¾iæ a w prózdnych hod¼inach tak so powjeseliæ!"
"Haj hlej", praji zas druhi, "Nìmcy, ach, æi maja tajke w¹itko jara lohcy, ale my wbozy Serbja! ¹tó so wo nas stara? Serba hewak kó¾dy hani a hid¼i, a hdy¾ chce wón nì¹to wjacy nawuknyæ haè swoje paæerje, dyrbi k Nìmcam po pro¹enju hiæ; we swojej rìèi wón ani s³owèka njenamaka." Ty ma¹ prawje, serbski bratøe mój; tak je by³o haè tu do tejele hod¼iny. Ale to je by³o, mój pøeæelo, a njebud¼e wjacy. Nimo - miny³a so je tale æìmna nóc, ki¾ serbske hona pøikrywa¹e, a nowy d¼eñ nastupuje za nas. Zestawali su hi¾o nìkotøi mu¾ojo, swìrne d¼ìæi na¹eje serbskeje maæerje a wo³aju nìtk pøeze mnje won do w¹itkich serbskich honow: "Preè tule tupu æìmnosæ! Nowe serbske s³ónco zeskad¼uj a wobswìæ na¹e ³u¾iske hory, zo bud¼emy we swìtle khod¼iæ wobdaæi z brónju w¹ìje rozomnosæe, a wopasani z mjeèom swjateje wìrnosæe!"
Tu¾ dha wy nìtko, moji lubi, pójæe a pos³uchajæe swìru na tónle h³ós, dokel¾ wón njeje tón h³ós samopa¹neje njepokory abo hordeho ropota a zepjeranja, nì - won je h³ós bratrowskeje lubosæe, ki¾ wam wu¾itk, wjeselo, radosæ njese, h³ós swìrneho pøeæela, ki¾ wam w¹itko wupowì, ¹to¾ wón wì abo zhoni, jelizo wam to na nìkajke wa¹nje spomó¾ne a wu¾itne abo lube a spodobne byæ mó¾e. Wy pak, duchowni a swìtni wuèerjo na¹eho luda a w¹itcy druzy, ki¾ to zamó¾eæe, pójæe a pokazajæe, zo woprawd¼e na¹ lud lubujeæe a chcece, zo by wón d¼eñ wote dnja pøibìra³ w mudrosæi a rozomnosæi, we sprawnosæi a wìrnej bohabojosæi, pokazajæe je pøez to, zo na¹u " Jutrnièku" pokupiæe a mjez na¹im ludom ju roz¹ìriæe, zo bychu wa¹e mjena prìnje sta³e mjez tymi, ki¾ na¹ lud te¾ na tele wa¹nje wuwuèeæ a kub³owaæ a ke w¹emu dobremu bud¼iæ ¾adaja. W Lipsku, w nazymnym mìsacu 1841.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Pohrjebane zbo¾e