|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Smy ¾iwi w dobje, w kotrej¾ è³owjestwo pøi w¹ìm swojim pospochim khwatkom do prìdka zaso pøima za starymi dobrymi do³ho dosæ zacpìwanymi zarjadowanjemi. Tak je to te¾ z klankod¼iwad³ami. Nìhdy, hdy¾ wjet¹ina lud¼i hi¹æe ani nowinow, ani knihow, ani d¼iwad³ow ze ¾iwymi hrajerjemi njeznaje¹e, bì¹e klankohrajeà, ki¾ ze swojim khudu¹kim wozyèkom mìsto wot mìsta, wjes wote wsy æaha¹e, jenièki japo¹to³ wumje³stwa, haj, docy³a duchowneje zabawy. A potom pøiñd¼e wobrot. Sepje èasopisow a knihow rozleæachu so po w¹ìch krajach, d¼iwad³a rozæechu ze zemje a mali, poni¾ni kralojo a pryncojo a pryncesny klankohrajerjow bìchu wopu¹æeni a wisachu po w¹ej swojej krasnosæi zapró¹eni nìhd¼e w kuæiku a tryskow po³ny Hapka abo Ka¹pork zakisny a zaby swoje ¾orty, ki¾ bìchu telko khutnych pøipos³ucharjow rozwjeseli³e. Tola nic na wìène! Wón jako zastupnik sylneho njeznièomneho optimisma njemó¾e¹e zadwìlowaæ, wón wìd¼e¹e, zo w¹itcy æi zakuz³ani pryncojo a pryncesny zaso wotuæa ze swojeho h³ubokeho spara hi¹æe k wjet¹ej krasnosæi. A mìje¹e prawje. We wulkich mestach, w krasnych wumje³scy wuwjed¼enych d¼iwad³ach wustupuje d¼ensa zaso Hapka jako swìrny s³u¾obnik swojich wysokich knjezow, a klankod¼iwad³o ze swojej sylnej wobkuz³acej naivitu dobywa sej dale a wjacy pøiwisnikow a lubowarjow. Njerìèu tu wo Barlinu, hd¼e¾ p³aæi najtuñ¹e mìstno w klankod¼iwadle - tøi hriwny. Nì, klankod¼iwad³o ma a mó¾e za tuni pjenjez poskiceæ d¼ìsæu a wotrost³emu wokøewjenje a powuèenje nadobo.
Wìzo, pøedew¹im d¼ìsæu. A tu skutkuje jako wubjerny srìdk k wupìstowanju d¼ìsæowskeho kharaktera. Moderna pedagogika hódnosæi sej klankod¼iwad³o wosebje tohodla, dokel¾ mó¾e so z nim najló¾o a najlìpje pøeskutkowaæ jedna z prìnich po¾adankow pedagogiskich: wuwuèowaæ pøez zabawu, rjec wìrnosæ ze smìwkom na hubinkach. Pøeskakowacy, wjeso³y duch m³od¼izny njeje jara pøikhileny suchim ¹ulskim wìdomosæam, kotre¾, su-li podawane tak ka¾ su, sprócuja, bud¼a njeló¹t, haj, èinja zacisæ pøinuæeneje namocy. D¼ìæi w¹ak dyrbja rady pøijimaæ wuèbu, powuèenje ma jim byæ witane wjeselo, wosebje tam, hd¼e¾ so jedna bóle wo wukub³anje kharaktera dy¾li rozoma. Mó¾emy d¼ìæo nuzowaæ, zo by pøijima³o wìdomosæe, nihdy w¹ak, zo by so nutøkownje polep¹i³o - tu dyrbi kó¾de d¼ìæo same chcyæ, dyrbi na pøeswìdèiwych pøik³adach wid¼eæ, zo jedna wopaki a kak ma jednaæ prawje. Tu wìzo ¹ulske srìdki njemó¾a dosahaæ. Dyrbimy dal¹e srìdki pytaæ, z kotrymi¾ bychmy tutón wa¾ny zamìr docpìli.
A tu njemó¾emy sebi lìp¹eho pomocnika mysliæ, dy¾li d¼iwad³o a to klankod¼iwad³o, kotreho¾ kuz³o skutkuje. tak bjezposrednje a je tak b³izko d¼ìsæowskej du¹i, zo je w tutym nastupanju njemó¾emy dosæ wysoko hódnosæiæ. Maæizny klankohrow, brane najbóle ze swìta bajkow, rìèa z najzrozumliwi¹imi s³owami k m³odej d¼ìsæowskej h³owècy, po³nej fantastiskich sonow a zbo¾ownej w pøespod¼iwnych wid¼enjach, ka¾ je wukuz³aæ dokonja jeno¾ èerstwa, ¾iwa a mócna d¼ìsæowska fantasija. Maæizny tajke podane wìzo wot woprawd¼iteho basnika, njemó¾a misnyæ wuspìch, dokel¾ skutkuja z typiskimi, razowitymi postawami ludoweje poezije.
Dobra klankohra je z wokøewjenjom te¾ za dorost³eho pøihladowarja. Romantiske wuzdaæe rjekow mìnja lubowólnje wobraz a zwróæeja jednanje a nièa pøi tym ironiscy ilusiju; rjekojo hladaja z dowìru ¾iwjenju napøeæo, ale njedad¼a so wot njeho zjebaæ, njezadwìluja pøi wokomiknym nje¹lachæenju. Dokonjeja sej wa¾iæ po³nosæ, krasnosæ a s³ódkosæ ¾iwjenja, a zhladuja z dobromyslnym smìwkom na jeho podskoki, ka¾ bychu chcyli rjec: w¹ak my wìmy, zo to tak z³ì njemìni¹, sy tola dobre a krasne. Pøihladowarjej so zda, ka¾ bychu rjekojo mìli wosud we swojich rukach a bychu jemu diktowali notu swojich napadow.
A za tej kalejdoskopiskej hru pøemìnjawych scenow pøeswitaja jimawe rysy prosteho ludoweho basnistwa, tak njepytaneho a jasneho, jednoreho styla, z tak wotewrjenej èi³ej mudrosæu èisteje wutroby, zo dyrbi te¾ dorost³emu byæ wumje³ski po¾itk sæìhowaæ hru ze zajimanjom. A d¼ìæi cuja instinktivnje móc ¾iwjenskich wìrnosæow, podmo³owanych z nuznosæu wosuda, a bjeru je z d¼iwad³a tak sobu, ka¾ bìchu wot ludoweho basnika pøe¾iwjene a na jewi¹æu podate: h³uboke, woprawd¼ite, a³e w pisanych a wjeso³ych ramach stroweho nahlada na swìt. Demoniskosæ a tajomnosæ, samowne ludowym wutworam, su paralizowane ze smìchom Hapkowym, ki¾ dokonja pryzlowaæ te¾ w najbóle kritiskich situacijach.
Z klankod¼iwad³om w¹ak je te¾ mó¾no pìstowaæ wumje³ske èuæe. Na kraju wonka mó¾e klankohrajeà byæ jenièki japo¹to³ wumje³stwa. A tohodla k³ad¼e so te¾ w poslìdnim èasu tajka wa¾nosæ na to, zo bychu podawane hry by³e hódnotne p³ody woprawd¼iteje poezije a dale zo bychu klanki same by³e zhotowjene wot swìdomitych wumje³cow. Njesmì so ani podhódnosæiæ techniske zhotowjenje figurow. Klanka dyrbi byæ wumje³scy stylizowana, dokel¾ dyrbi so ze swojim wurazom a z mó¾nosæu pøihódnych gestow zbud¼iæ ¾adane zaèuwanje.
©to¾ nastupa maæiznu, tu nawjazuje klankod¼iwad³o na ludowu tradiciju. Bajki, powìsæe a narodne eposy wobsahuja cy³e bohatstwo dramatiskich elementow. Ju¾ d¼ensa je mó¾no ma³emu publiku podaæ woprawd¼e wumje³ske d¼ì³a, napisane specielnje za klankod¼iwad³o, na pø. klasika klankod¼iwad³a, hrabje Poccija, a mnohich druhich.
Tohodla je nuzne, zo bychu w¹itcy, kotrym¾ zale¾i na tym, zo by na¹a m³odosæ mì³a ze swojich zwjeselenjow najwjet¹i duchowny wu¾itk, pøinjesli za tutón wa¾ny zamìr swój wopor - zawìsæe won pøinjese bohate p³ody!
Fr. Prochazka - C. Wjeñka, £u¾ica 1908.
zpìt na obsah 
Dal¹í: S³ónco - swoboda