|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Jì¾ je nimale po³ ³ohæa do³hi a pøi tym sylneje zasad¼iteje postawy, kotra¾ je z wjeàcha z krutymi ¹ìrymi ka³aèemi wobrónjena, mjez tym zo h³owu, brjuch, nohi a wopu¹ jednora kosmina samsneje barby pøikrywa.
Jì¾ je po cy³ej Europje a nawjeèornej Asiji z domom. Tu nadeñd¼e¹ jeho w horach a w. runinje, w holi, polu a zahrod¼e, tola w¹ud¼om nimale porìdko. Wo towaà¹nosæi jì¾ wjele njewì. Pod hustolistnymi keàkami, pod hromadami walèkow, w p³otach a na podobnych mìstnach mó¾e¹ jeho lìhwo namakaæ. Je to wulke, z lisæom, s³omu a synom wuk³ad¼ene hnìzdo, kotre¾ sebi do nìkajkeje d¼ìry natwari. Njenamaka-li pak ¾adneje, wuryje sebi sam wobydleñèko, kotre¾ je nìhd¼e po³ ³ohæa h³uboke a z dwìmaj wukhodomaj wuhotowane, z kotreju¾ jedyn k po³dnju a druhi k po³nocy wjed¼e. We wysokich ¾itach d¼ìry ani njehrjeba, ale je ze samym hnìzdom spokojom, kotre¾ na cyle wosebite wa¹nje twari. Zo by maæiznu k njemu z hubu abo z nohami nosyæ njetrjeba³, kula so tak do³ho po zemi, doni¾ so lisæo na ka³aèe njepøika³a; a to èini tak do³ho, doni¾ cy³y wa³ .na sebi nima. Potom èampa poma³u domoj. Zezdanje-li pak so jemu wonka nì¹to wopak byæ, pos³ucha ked¼bliwje do w¹ìch stron, a jeli nìkajkeho njepøeæela wuèuje, zawróæi so hnydom, abo njeje-li k tomu hi¾o wjacy khwile dosæ, sæehnje so do kule. Chce¹-li jeho do rukow wzaæ, wobróæ jeho tak, zo je khribjet zwjeàcha a jìzd¼ khwilu z ruku wot h³owy k wopu¹i po ka³aèach, zo jeho zh³adkuje¹! - Tajkeho mó¾e¹ jeho potom cyle derje z nahimaj rukomaj wotnjesæ. - Docy³a mainy te¾ srìdki, zo so rozwije. Hdy¾ jeho do wody kuli¹ abo te¾ jeno¾ z wodu polije¹ abo jemu tobakowy kur mjez woci duje¹ - mjezwoèo je tam, hd¼e¾ je dólck do kule - to jeho w prawym èasu na nohi staji¹.
Wodnjo jì¾ porjadnje spi a pøi tym tak smorèi, zo so wo smorèatym è³owjeku pøis³ownje praji, zo "smorci ka¾ jì¾". Hdy¾ so æmiæ poèina, na¹ ka³ak stawa, dokel¾ sebi ¾o³dk swojeho prawa ¾ada; hewak w¹ak so jì¾ zawìsæe te¾ w nocy z hnìzda hiba³ njeby. Tak pak dyrbi won - a tu je hewak nimale njelepe skoæatko cyle wustojny hajñk a wuwjed¼e wìcy, kotre¾ sebi nichtó wot njeho pyta³ njeby. Jeho w¹ìdna cyroba su brunki, ¹wjerce, skóèki, muchi, waki w¹ìch dru¾inow, ¹linki a my¹e. ȳowjek wìri³ njeby, zo moh³ poma³ki a njewuskocny jì¾ spì¹nu my¹ popadnyæ, a tola tomu tak je. Wonka w¹ak za njej njedobìhnje, ale rozrywa d¼ìru, hd¼e¾ je so skhowa³a, a bórzy my¹ine kwièenje a jì¾owe spokojne smorèenje pøerad¼i, ¹to je so sta³o.
Samo jìdojteje zmijicy so jì¾ njestró¾i. Jeho bitwy z tutym z³óstnikom pøirodospytnik Lenz nìhd¼e takle wopisuje: jónu sad¼ich jì¾a do wulkeho korta a dawach jemu, zo bych zhoni³, ¹to najrad¹o jì, po mó¾nosæi w¹elaku ¾ratwu. Ka¾ so tu bórzy pøeswìdèich, jìd¼e¹e najrad¹o my¹e, sad pak jeno¾, hdy¾ nièoho druheho njemìje¹e. Wosebje pak so d¼iwach, zo so nic jeno¾ w¹ìdnych hadow, kotre¾ jìdojte njejsu, ale te¾ zmijicy njestró¾i.
Sad¼ich raz staru, prawje jìdojtu zmijicu k njemu do korta. jì¾ ju bórzy wuèu, stany ze swojeho lìhwa a æehnje¹e ju wopytaæ. Hdy¾ jeho knjeni zmijica pøiñæ wid¼e¹e a wosebje, hdy¾ ji skhrob³y hósæ mjez woèi nuchaæ poèa, jeho z wjacykróænym skusanjom poèesæi. Cyle spokojom z tajkim powitanjom wosta jì¾ bjeze w¹eho rozhorjenja zmìrom sed¼o a woblizowa¹e sebi rany. Ale pøi tym jeho zmijica z nowa a to do jazyka skusa. - Nico wo to. Hi¹æe pøeco jì¾ sæeàpnje pøihladowa¹e. - Tola nadobo hrabny zmijicu tak za h³owu, zo w¹ì kosæe zropotachu, a ze¾ra ju haè do po³ojcy. To bì pøipo³dnju. Wjeèor dojì dal¹u po³ojcu a druhu m³odu zmijicu, a nazajtra hi¹æe 3 druhe.
Tutón nadrobny wopisk drje po zdaæu ¾adneho zmys³a nima, woprawd¼e pak je za praktiske ¾iwjenje tola cyle zajimawy, dokel¾ je z njeho wid¼eæ, kak nimo mìry wu¾itny jì¾ è³owjekej je. Æim njerozumni¹o tu¾ je, hdy¾ lud¼o tu a tam tutoho swojeho dobroæerja zabiwaju, kotreho¾ mìli na w¹ì mó¾ne wa¹nje hajiæ. Mó¾e¹ drje hi¹æe nìhd¼e¾kuli powìdaæ s³y¹eæ, zo jì¾ w nocy do mloka khod¼i a zo je samo kruwom z wumjenjow wudoji. A³e tute poroki su so jako bajki wupokaza³e, tak zo rozomny è³owjek do toho njewìri. Cyganam a podobnym woko³oæahatym ludam je jì¾ hi¹æe po smjeræi z wu¾itkom, dokel¾ jeho mjaso jìd¼a. Stari Romjenjo trjebachu jeho ko¾u za wochlu a k èesanju wo³mjenjow.
Nimo njerozumnych lud¼i ma jì¾ te¾ hi¹æe mjez zwìrinu mnohich njepøeæelow. Psy su w¹ì njemdre, hdy¾ jì¾a wuhladaju; ale najzmu¾iæi¹e z nich, kotre¾ chced¼a so do njeho daæ, bórzy z krawym nosom a wopu¹ powì¹ejo dale æahnu. Li¹ka jeho, ka¾ so powìda, z tym k rozwiæu nuzuje, zo jeho z prìnimaj nohomaj do wody kula; potom je jej wìzo lohko, jeho za h³owu hrabnyæ a zakusaæ. Jì¾owy najwjet¹i njepøeæel pak je sowa, kotra¾ je jemu wosebje tohodla stra¹na, dokel¾ je runja njemu nócne zwìrjo.
Jì¾ so jara derje sklud¼iæ hod¼i; trjeba¹ jeho jeno¾ z jeho dotalneho mìstna wotewzaæ a na druhe w domje sad¼iæ. Tu so cuzbnik lohcy zeznaje a zhubi bórzy w¹u bojosæ pøed lud¼imi. Nimo toho te¾ na picu runje wostud³y njeje. ®erje, ¹to¾ dostanje, a pyta sebi nimo toho sam po domje woko³o, hd¼e ¹to lepi; wosebje so na ³ójenje my¹i derje wustoji; abo hdy¾ ma¹ w kuchni abo woko³o khachli khabry, njech su wulke abo ma³e, wobhonjej so za jì¾om a sad¼ jeho na spomnjene mìstno. Z tym ma³ych èornuchow lìpje a tuñ¹o zaæìri¹ haè ze w¹elakimi kupowanymi srìdkami. Mjez napojemi lubuje jì¾ ka¾ domjaca kóèka najbóle mloko.
J. Nowak-Horjanski, £u¾ica 1891.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Herc