|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
"Bohu d¼akowano, zo je tola skoro zaso tyd¼eñ dokonjany," tak rjekny sobotu popo³dnju Wiæazec Jakub. Ale kajku mìje¹e to d¼ì pøièinu, zo so tak ¾adosæiwje na njed¼elu wjesele¹e? so pra¹e¹. To drje do³ho rozk³adowaæ njetrjebam: jeno¾ praju, zo bìchu tehdy runje ¾nì. Po cy³ych dnjach wot ranja zahe, haè do wjecora pozd¼e dyrbi tu, woprawd¼e wob¾arowanja hódny è³owjek, na polu staæ a so stajnje na s³óncu pra¾iæ, zo moh³ so zapaliæ! Byrnje te¾ jeno¾ w ko¹li a kholowach by³, so tola pót pøeco z rìkami z njeho lije. ©tó¾ to sam hi¹æe njespyta, ani njewìri.
Tu¾ so njed¼iwajmy, zo so w¹itcy wjesela, hdy¾ s³y¹a sobotu swjaty wjeèor zwoniæ; pøeto¾ njed¼elu d¼ì bud¼a móc powotpoènyæ.
Njed¼elu rano abo dopo³dnja pak njed¼ì³aju, pak le¾o njespja prajo, zo dyrbja so tola te¾ jónu za tyd¼eñ wuspaæ. Nì, bohud¼akowano! tak daloko hi¹æe pola Serbow njeje. D¼er¾a kruæe do Boha a do bó¾skich wìcow, a kó¾dy bur ked¼bliwje za tym hlada, zo èeled¼ bo¾ich s³u¾bow njeby zakomd¼i³a.
Po kem¹ach mu¾scy pøed cyrkwju zastawaju, powìdajo sebi tu hromad¼e, abo du te¾ hi¹æe do wobjeda na ¹kleñcu piwa. -
Micha³: Nó, hólcy, hd¼e pak d¼ensa póñd¼emy, njejsu nihd¼e reje?
Jakub: Kak by by³o, nastajmy so do Jawory! Tam d¼ensa su reje, a ³ubju maja tam te¾, ka¾ je kó¾demu znate, du¹nu. Njejsmy tam do³ho wjacy byli.
W¹itcy bìchu z tym spokojom, a wosebje te¾ tohodla; pøeto¾ mìjachu hi¹æe nì¹to z Jaworèanami wuèmjeæ.
Micha³: Doèakajæe na mnje, ja woko³o wjeèora po was pøiñdu, zo bychmy potom móhli hromad¼e hiæ.
Pìtr: Njebud¼ pak nam zas' smjeræ do³ho, ka¾ je to hewak twoje wa¹nje; njebud¼e¹-li tu woko³o ¹esæi, to my pøeco poma³u póñd¼emy.
Hosæencaà: Witajæe, hólcy! mje do³ho wjacy wopytali njejsæe, skoro sym wam za z³o wza³.
Jakub: Smy w¹ak so poslìdni raz khìtrje nap³ó¹eli - a zo bìchmy tehdom cyle njewinowaæi, to sam derje wì¹. D¼ensa pak chcemy so zaso zjednaæ.
Micha³: Pójæe horje, pójæe! hercy d¼ì hi¾o piskaju.
Pìtr: Michale, d¼i jeno¾ horje pohladaæ, a potom pøiñd¼ nam prajiæ, kak su æe pøiwzali, my wupijemy mjeztym deleka ¹kleñcu piwa.
Micha³ d¼ì¹e nìtko na ³ubju, a tu jeho Jaworscy hólcy jara witacha a jemu hnydom pøipijachu prajicy: zo to tehdy tak zlì mìnjene njebì¹e, ha¾ je so zda³o, a zo jim to za z³o braæ njesmìd¼a. Skoci nìtko spì¹nje dele, zo bychu te¾ swoji towaà¹owje sobu horje ¹li, kotøi¾ so nad tymle jara zwjeselichu!
Jaworscy: Pójæe so z nami napiæ, Wotrowèenjo! a njech je to, ¹to¾ je so sta³o, w¹itko zabyte!
Wotrowèenjo: To je te¾ na¹e pøeæe, a smy tohodla te¾ sem pøi¹li, zo bychmy so zaso zjednali.
Powìdachu pak sebi do³ho, podawachu sebi pøeæelnje rucy, a wupichu za ma³u khwilku tój¹to ¹kleñcow na nowe pøeæelstwo.
Na cy³ej ³ubi bì¹e w¹itko hi¹æe dwójcy wjesel¹e, ka¾ hewak; pøeto¾ serbscy hólcy rad¼i njepøeæelstwa nimaju.
Njeje pak tu wid¼eæ, zo su ¾ne a zo jich stawy bola; ale skakaju a wjeræa so ka¾ popki, kotre¾ mó¾a cy³y tyd¼eñ lehniæ a jeno¾ rejwaæ wuknyæ. Wosebnje su holcy na reje w¹ì nab³azne, a piskanje jim woprawd¼e do stawow zajìzd¼uje. Byrnje bychu te¾ bóle muène by³e, reje pak tola njespu¹æa, je-Ii jim to nìkak mó¾no.
Z najwjet¹ej lubosæu a jednosæu je tu m³ody lud pøeæelnje zhromad¼eny, hd¼e¾ w¹itke staro¶æe, w¹u prócu a rozlaty pót zapomina, zo by so tak prawje z cy³eje wutroby wjeseliæ moh³. Tu hrabnje èeàwjeny m³od¼enc smìjo a z rukomaj placajo lubozne holèo a wjeræi so z nim mjelco do ko³a. Tam stoji èrjódka hólcow, ki¾ spìwaju a juskaju, zo cy³a ³ubja klinèi. Je to z cy³a za Serbow wosebite znamjo, zo pøeco, haj samo pøi æe¾kim d¼ìle wjele spìwaju. A wo è³owjeku, ki¾ rad spìwa, mó¾e¹ te¾ skoro z wìstosæu prajiæ, zo ma dobru wutrobu.
Hd¼e¾ 'no¾ pohlada¹, w¹ud¼e nakhad¼a wóèko wjeso³ych dobrych lud¼i. Èuje¹ so mjez nimi èisæe zbo¾owny; pøeto¾ njeje w¹ak w Serbach tak ka¾ we wulkich mì¹æanskich salonach, hd¼e¾ su na wìste prawid³a wjazani. Nì, tu mó¾e so kó¾dy po swojim wa¹nju zawjeseliæ; a kak derje èini to wutrobje!
Je-Ii tra¹ so w tyd¼enju .te¾ druhdy hnìwa³ a prawje nad¼ì³a³, to tola kó¾dy zaso na to zabywa, myslo, w¹ak sym pøetra³ a ¹kod¼i³o mi te¾ nièo njeje! -
Hañ¾a: Hana, ¹tó to tola je, ki¾ z Krawcec Mariju rejwa, staja jednu kroèe] ka¾ druhu, a pøi tym tak mjelèo, zo jeho ani njes³y¹i¹.
Hana: Ja jeho te¾ njeznaju, pøiñd¼e prjedy z Wiæazec Jakubom sobu horje.
Lejna: To w¹ak je, ka¾ sym s³y¹a³a, Wiæazec Jakubowy bratr, a zmìje d¼ensa wjeèor reju. Boju so hi¾o do èasa, kak pak bud¼emy jich domoj nawabiæ móc. -
Micha³: Ale Pìtrje, takle so mi do³ho wjacy na rejach lubi³o njeje ka¾ d¼ensa. Kak ¹ikowanje so to èas minje, hdy¾ so njestorkaja a njewurìèuja, ka¾ so to bohu¾el husto stawa.
Hañ¾a: Jakubje, njebychmy skoro domoj ¹li; je hi¾o dwanaæich, a rano dyrbimy zaso zahe stawaæ.
Jakub: Doèakaj jeno¾ hi¹æe khwilku, póñdu pohladaæ, haè su w¹itcy hotowi, a potom hnydom hromad¼e póñd¼emy.
Hólcy, njechamy so pozbìhnyæ? mamy skoro èas!
Ju, to mó¾emy, wupijmy ¹kleñcu piwa hi¹æe hromad¼e, a potom mjelèo æeknjemy, hewak pak nas tola zaso zd¼er¾a.
Zap³aæichu nìtko woræiznu a sunychu so, zo jich nichtó njeby pytny³, z domu, hosæencarjej dobru nóc pøejo.
Jakub Bartec (Æi¹inski) 1873, £u¾ica 1902.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Kral Pøibys³aw