|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Z³objenje, bohowka, spìwaj Achillowe Pelesa syna
¹kódne, ki¾ staji do njepøemìrnych bìdow Achajskich
a mnohe sylne ryæerjow du¹e k Hadesej torhny,
samych pak rubjenstwo witane sèini psykam a ptakam,
- wobzamknjenje pak Dzeusowe je so wuwjed³o po³nje -
po tym hac prjedy w rozkorje hnìwnej so d¼ìli³oj bì¹taj
Atresa syn, knjez ¹kitacy ludy, a krasny Achilles. -
Kotry d¼ì bohow jeju we zwad¼e wojowaæ zehna?
Dzeusowy syn a Latony. Tón mjenujcy hnìwny na krala
khorosæ we wójsku bud¼e¹e ¹kódnu, a mrìjachu ludy,
dokel¾ joh' Chryzesa mì¹nika njebì¹e dostojnje èesæi³
Atresa syn. Wón d¼ì¹e w¹ak k ³ód¼am spì¹nym Achajskich
wukupiæ d¼owku a pøinjesæ njepøemìrjomnu wukup,
w rukomaj wìnc Apolla dodalatøìlerja mìjo
na z³otym bjerle, a pro¹e¹e nale¾nje w¹itkich Achajskich,
Atresa synow pak najbóle dweju, kazarjow luda:
"Atresa synaj a druzy zwupaskowani Achajscy,
wam njech bohojo domy olympiske mìjacy dad¼a
wutupiæ Priama mìsto a zbo¾ownje domoj so wróæiæ;
d¼ìæo pak lube mi pu¹ææe a wukup tule sej wzmiæe
bojo so Dzeusa syna dodalatøìlca Apolla."
Tehdy pøih³osowachu druzy w¹itcy Achajscy
mì¹nika èesæiæ a wukup wubjernje wosebnu pøijeæ;
ale Atrid¼e Agamemnonej njebì¹e lubo,
ale zlì wotpós³a, s³owo pak k tomu nasylne staji:
"Zo tebje, ¹ed¼iwco, njezetkam ja pøi ¾³obojtych ³ód¼ach,
ani hdy¾ nìtko so komd¼i¹ ani so pøichodnje wróæi¹;
zo snano z bjer³om æi wìnc by bohowy njepomha³ nièo.
Ju pak ja njepu¹æu, doni¾ te¾ staroba w na¹im ju domje
njenadpadnje w Argejskej, daloko wótcneho kraja,
khod¼acu woko³o krosnow a bli¾acu k mojom' so lìhwu.
Ale d¼i, njehnìwaj mje, zo by èerstwi¹i domoj so wróæi³!"
Tak d¼e¹e, boje¹e so pak wón ¹ed¼iwc a podda so s³owu,
d¼ì¹e pak mjelèacy pøi brjozy wjelewalneho morja.
Horco pak potom wón ¹ed¼iwc pro¹e¹e dodala ducy
knjeza Apolla, kotreho¾ podja kud¼erna Leto:
"S³y¹ mje, tøìlco ze slìbornym prokom, ki¾ ¹kituje¹ Khryzu
a jara swjatu Killu a knje¾i¹ nad Tenedom z mocu,
Smintheso! je-li hdy tebi swjatnicu k wjeselu twarjach
abo hdy hi¾o tebi pleca tukojte palach
howjaze abo kózlace, tole mi ¾adanje dopjelñ:
Moje njech Danajscy z k³okami twojimi zap³aæa sylzy!"
Tak d¼e¹e z modlenjom, jeho pak s³y¹e¹e Fojbos Apollo.
D¼ì¹e pak dele z wjeà¹kow Olympa we wutrobje hnìwny,
z prokom na ramjenjomaj a k³okad³om zawrjenym twjerd¼e;
za¹æerèachu d¼ì k³oki pak z ramjenjow hnìwneho, hdy¾ so
hiba¹e sam; wón kroce¹e cyle pak podobny nocy.
posydny potom so nazdala ³ód¼ow a sypa¹e k³óki;
stra¹ny pak za slìborneho wrjeskot wob³uka nasta.
Mule a spì¹ne psyèata najprjedy nadpadowa¹e,
dale potom na samych so mìrjacy kónèojte k³oki
mjeta¹e; pøeco pak wohnje za mortwych so palachu huste. -
D¼ewjeæ dnjow po wójsku nadpadowachu bohowe k³oki,
na d¼eñ pak d¼esaty zwo³a do rady lud sebi Achilles;
jemu w¹ak bohowka k wutrobje da, bì³o³ohæata Hera;
so w¹ak wo Danajskich stara¹e, dokel¾ d¼ì wid¼e¹e mrìæe.
Hdy¾ pak æi tak so skhad¼owali a w hromad¼e bìchu,
k nim pak so zbìhnyw¹i d¼e¹e hibity bìhaà Achilles:
"Atresa syno, mìnju, zo nìtko my æìrjeni wróæo
domoj so podamy, je-li zo wukhowarny so smjeræi,
hdy¾ tola kóncuje zdobom wójna a khorosæ Achajskich.
Ale nó, nìkajkoh' wì¹æerja nìtk abo mì¹nika pra¹eæ
chcemy so abo te¾ sonarja - pøeto¾ te¾ són je wot Dzeusa -
ki¾ by moh³ prajiæ, ¹to hnìwa tak jara so Fojbos Apollo,
haè d¼ì wón slubjenjow dla abo haè je dla woperow hnìwny,
haè nìhd¼e wonjenje m³odych wowcow a dospo³nych kozow
dostaw¹i zechce z nas wotwobroæiæ ska¾enje jìre."
Wìsæe wón rjeknyw¹i tak so d¼ì sydny, a mjez nimi stany
Kalchas, syn Thestorowy, haè najlìp¹i ptaèatow znajeà,
kotry¾, ¹to bywa a bud¼e a by³o je, znaje¹e derje
a bì do Ilija nawjedowa³ ³ód¼e Achajskich
z wì¹æenjom swojim, ki¾ da³ bì¹e jemu Fojbos Apollo;
ton k nim rìèe¹e dobreje mysle a mjez nimi d¼e¹e:
"Oh luby bohu Achillo, mi z³objenje kaza¹ Apolla
wu³o¾iæ knje¾erja, ki¾ do daloka z k³okami tøìla;
po tajkim rìèeæ ja chcu, ty pak ked¼buj a pøisahaj mi so,
zo wìsæe pøeæelny mi ze s³owom a z rukomaj spomha¹.
Wìsæe w¹ak mìnju, zo rozhnìwa mu¾ so, ki¾ w¹itkich Argejskich.
knjez je mócny, a jemu pos³uchaju Achajscy.
Pøeto¾ sylni¹i kral je, hdy¾ hnìw ma na snadneho mu¾a;
by-li w¹ak te¾ d¼eñ samsny hnewanje spó¾era³ do so,
ale te¾ pozd¼i¹o hidu ma, doni¾ dokonja³ njeje,
we swojej wutrobje. Ty pak sej pøemysl, haè pomhaæ mi bud¼e¹."
Jemu pak z wotmo³wu d¼e¹e hibity bìhaà Achilles:
"Bud¼ jara mu¾neje mysle a wozjew wì¹æenje, ki¾ wì¹.
W¹ak pøi Apollonje, lubu¹ku Dzeusowym, kotreho¾ pro¹o,
Kalchaso, bo¾e ty wì¹æenja Danajskim wozjewje¹ jasnje,
nichtó za ¾iwjenje moje a zemske rozhladowanje
na tebje pøi ³ód¼ach ¾³obojtych æe¾kej njez³o¾i rucy
ze w¹ìch Danajskich, ani, ki¾ wo wjele najlìp¹i hord¼i,
Agamemnon, Achajskich so byæ, by-li mysli³ na njeho."
A tehdy potom bu mu¾ny a ¹warny rìèe¹e wì¹æeà:
"Ani d¼ì wón d³a slubjenjow ani dla woporow hnìwny
njeje, ale dla mì¹nika, kotreho¾ je Agamemnon
wohani³, d¼owku te¾ njepu¹æi ani njepøija wukup,
tohodla bìdy d¼ì da³ je tøìleà a pósæele dale.
Ani wón prjedy z Danajskich njewozmje hanibne horjo,
haè nanej lubemu njedad¼a rjanolièkate holèo
darmo bjez wukupje, wopor pak pósæelu swjed¼eñski swjaty
do Chryzy; tehdy zwujednaw¹i zdobrimy jeho."
Zeserbjsæil M. Urban, £u¾ica 1916
Dal¹í: