|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Tak wón tam drìma¹e s³ódcy sæeàpliwy jasny Odysses
ze sprócnosæu a spanjom zajaty: ale Athena
poda d¼ì na puæ so k ludu a mìstu mu¾i fajekskich,
kotøi¾ prjedy raz bydlachu w hornjej krajinje rumnej
blizko kyklopskich mu¾ow, khroble so wupjerowacych,
ki¾ jich wurubjowachu; w¹ak sylni¹i bìchu na mocy.
Wot tam so zbìhnyw¹i zasad¼i Nausithoos bohoruny
jich na ©eriji z dala wot lud¼i so ¾iwjacych z khlìbom;
mìsto pak wobhrod¼i z murju a we nim natwari khì¾e,
byd³a te¾ staje¹e boham a zahony wud¼ìlowa¹e;
ale wón hi¾o zemrì³ a k Aidesej wote¹o³ bì¹e;
Alkinoos pak nìtk knje¾e¹e, wjed¼icy mudrosæ wot bohow.
K jeho so domu hiba¹e sapaca z b³y¹æorn Athena,
bohowa, domojwrót mu¾nemu rozpominajo Odyssej.
Saha¹e k jstwicy pak strojnej, hd¼e¾ knje¾na wotpoèowa¹e
njesmjertnym runa po podobje æì³a a woblièu rjanym,
Nausikaa, Alkinoa wulcy zdobneho d¼owka;
pódla pak d¼owcy dwì s³u¾obnej, mìjacej rjanosæ wot Rjankow,
z wobeju stronow, durje pak zawrìne b³y¹æiwe bìchu;
wona ka¾ z wodychom wìtra pak k ³ó¾ku so knje¾nièki zmawny
a d¼ì so k h³owam stupi a knje¾nje rìèe¹e s³owo,
w podobje Dymasa d¼owki, we ³ód¼niskej s³awneho wìd¼e,
kotra¾ bì m³odostna towaà¹ka jejna a spodobna w du¹i,
tutej so spodobnjowaw¹i b³y¹æ sapaca d¼e¹e Athena:
Nausikaa, je nìtk maæ tak njerodnu rod¼a³a tebje?
njewobstarane tola drje le¾a b³y¹æiwe ¹aty,
tebi pak kwas je blizko, hd¼e¾ trjeba je rjenje so samu
zhotowaæ, drastu pak poskiæiæ wonym, ki¾ powjedu tebje;
wìsæe w¹ak pokhad¼a z teho mjez ludom lubozna khwalba,
nan pak a èesæowna maæ z tym zmìjetaj wjesele swoje;
ale d¼imoj tam p³okaæ z dobom ze skhad¼enjom zerjow,
z tobu te¾ pomocnica ja póñdu, zo nad¼ì³a¹ sebi
haè najspì¹ni¹o, dokel¾ w¹ak knje¾na ju¾ njebud¼e¹ do³ho;
hi¾o w¹ak- po¾adaju mjez ludom najlìp¹i tebje
Fajekow w¹itkich, z nich sama te¾ pokhad¼e¹ z rodom;
ale huj, pohanjej nana s³awneho na ranje zahe,
zo by da³ gratowaæ mulow a wóz, ki¾ powjeze ¹aty,
ka¾ te¾ ruby a pokrywy b³y¹æiwe; te¾ pak je tebi
samej tak wo wjele rjeñ¹o hac z nohomaj stupotaæ pì¹i;
pøeto¾ su daloko wot mìsta zdalene p³okaàske ¾³oby."
Hnydom pak zerja so bli¾achu na z³otym stole, ki¾ samu
zbud¼ichu, Nausikau, rjenje drasæenu; ruèe pak sona
jara so d¼iwa¹e; d¼ì¹e pak sahajo pøez dom, zo powìsæ
da³a by star¹imaj, lubemu nanej a maæeri. Nutøka
jeju pak namaka; wona pøi wohni¹æu sed¼e¹e wo³mu
z d¼owkami s³u¾obnymi morjopurpurnu pøed¼o,
jeho pak pøi durjach zetka mjez rjekami duceho z domu
k zhromad¼iznje, hd¼e¾ jeho Fajekscy wo³achu jasni.
Wona pak najbli¾e stupiw¹i k nanej lubemu d¼e¹e:
"Luby nanko, haè njecha³ wóz prihotowaæ mi nìtko
wysoki kolesowaty, zo bych sej dowjez³a ¹aty
py¹ne k rìcy na p³okanje, ki¾ mi dosæ brudojte le¾a?!
Te¾ so pak samemu tebi, hdy¾ sy mjez prìnimi radu
wurad¼eæ, s³u¹a èistu mìjo na ¾iwoæe drastu;
pjeæo pak tebi su w domje rod¼eni synojo lubi,
wonaj dwaj ¾enjenaj, tøo z nich pak m³od¼i kæìjacy hólcy,
woni pak pøeco chced¼a drastu najèisæi¹u nosyæ
do rejow stupajo; nale¾i w¹o to pak wutrobje mojej." -
Tak d¼e¹e; pøeto¾ so strachowa¹e kwas kæìjacy nanej
³ubemu naspomniæ; tón pak w¹o pytny a d¼e¹e ze s³owom:
"Ani mulow æi njezapowìd¼u ani ¹to druhe,
d¼owèo! D¼i! mjez tym æi pøihotuja wotroècy wozyk
wysoki kolesowaty, z pokryworn wuhotowany."
Prajiw¹i tak k sebi wotroèkow zawo³a; woni pak bìchu
pos³u¹ni; woni d¼ì wonka wóz wóslièi w kolesach dobry
wuhotowachu. mulow pak wjed¼echu pod pøah a k wozej
spøahachu; holèo pak z komory no¹e¹e b³y¹æite ¹aty
a je na wozyk rjenje h³adèeny zestaja dele;
maæ pak do tobo³y nastaja dosahaceje jìd¼e
w¹elkeje, nutø pak da pøikus a wina do ko¾anca nala
kozaceho; holco pak na wóz ,poda so horje.
Da³a pak bì¹e do z³oteje ble¹ki wonjacy wolij,
zo by ze ¾onami s³u¾obnymi so ¾a³bowa³a.
Wona pak køud wza a wote¾ki swìæate z b³y¹æom,
z køudom pak zapraska k behej; z mulow wrjeskot pak bì¹e;
wonej pak æìrje¹tej spì¹nje a wjeze¹tej ¹aty a knje¾nu,
nic samu, sobu z njej d¼owki te¾ druhe slu¾obne d¼ìchu.
Ale hdy¾ potom d¼ì wróæo so domoj dyrbje¹e podaæ
spøahnyw¹i mulow a ¹aty zh³adkowaw¹i sej rjane,
zaso tu druhe sej bohowka, sapaca z b³y¹æom Athena,
wumysli, zo by Odysseus so wub³ud¼i³, wid¼a³ te¾ knje¾nu
rjanu po woblièu, ki¾ jeho k mìstu by mu¾i fajekskich
dowjed³a; potom ból wjeàchowka funkny k s³u¾obnej d¼owcy;
d¼owku drje misny, do ku¾o³a h³ubokeho pak æisny;
te pak k tom do zdala zakøiknychu, a jasny Odysses
wocuæi, sìd¼o pak rozpomma¹e we myslach a duchu:
"Bìda mi! do kraja kajkich dospì³ zaso sym lud¼i?
Hac d¼e su woni z³óstni a d¼iwi, nihdy pak zdobni,
abo lubuja cuzych a maja pobo¾nu du¹u?
Mi jako ¾ónske wo³anje m³odych klinèe¹e holcow;
[wilow, ki¾ pøebywaju na wjeà¹kach wysokich horow
a pøi ¾ór³ach rìkow a na ³ukach pokrytych z trawu.]
Wìsæe nìtko drje nìhd¼e sym blizko pøi rìcacych lud¼och,
ale huj! sam chcu wobhoniæ ja so a z woèomaj wid¼eæ." -
Prajiw¹i tak so ze keàkow wusimy jasny Odysses.
Zastra¹ny samym pak zjewi so, hrozny wot sólneho b³óta.
Do w¹ìch pak stronow æìkachu rózno k wupadnym brjoham;
sama pak wosta d¼owka Alkinoa; jej w¹ak Athena
khrob³osæ skiæi do myslow a bojosæ zebra ze stawow;
wosta pak z napøeæa stejo so d¼er¾aca; wón pak Odysses
rozpomina¹e, haè prosy³ by knje¾ny z woblièom rjanym
wobjaw¹i kolena abo tak ze zdala z luboznym s³owom
prosy³ by, haè jemu poka¾e mìsto a poskiæi drastu.
Tak d¼ì so jemu rozpomnjacemu lìpje byæ zda¹e
prosyæ ze s³owami ze zdala luboznymi, zo knje¾na
jemu, hdy¾ kolena wobja³ by, w myslach by njewza³a za z³o.
Hnydom najpøeæelni¹e a wu¾itne praje¹e s owo:
"Pro¹u æe, kralowa, ¾adna snad¼ bohowka abo sy smjertna!?
Wèera na dwacetym dnju sym æìmnemu wuæekny³ morju,
mjez tym pak pøeco mje njese¹e ¾o³ma a torhawe wìtry
z kupy Ogygije, nìtko pak tudy mje wuæisny bó¾stwo,
zo bych snad¼ hi¹æe te¾ ¾a³osæ æeàpi³; nihdy w¹ak, mìnju,
njezmìje kónca; ale bohojo dopjelnja prjedy
hi¹æe dosæ z³eho; ale so, kralowna, smil! pøeto¾ bìdy
pøìtraw¹i mnohe k tebi sym najprjedy dospì³ a z druhich
nikoho njeznaju lud¼i, ki¾ mìsto a krajinu tutu
wobydla; byd³o pak poka¾ mi; poskiæ pak p³a¹æ mi so woblec,
je-li ma¹ pøi¹ed¹i ¾adne snad¼ zawa³enje za drasty!
Tebi pak bohojo dad¼a njech w¹itko, ¹to¾ po¾ada¹ w myslach
swojich, mu¾a a khì¾u, a jednotu pøjdad¼a pìknu;
njeje w¹ak woprawd¼e pøez tuto mócni¹e nièo a lìp¹e,
haè hdy¾ z³o¾enaj jenak we myslach hajitaj khì¾u
mu¾ik a ¾ónka, mjerzanje stajne za zawistnych lud¼i,
radosæ pak dobropøejacym, samaj pak najlìpje wìstaj."
Jemu pak Nausikaa bì³o³ohæata wotmo³wi zaso:
"Cuzbniko, dokel¾ so njeruna¹ z³emu a h³upemu mu¾ej,
Dzeus pak Olympiski lud¼om sam wud¼ìla ¾iwjenja zbo¾e,
dobrym a z³yrn, ka¾ zechce, kó¾demu, nìhd¼e te¾ tebi
tuto je da³, æi pak trjeba je pøi w¹ìm tym sæeàpliwje pøìtraæ!
Nìtko pak, dokel¾ sy k na¹emu m^tu a krajinje dospì³,
ani nìtk drasty njebud¼e¹ parowaæ, ani ¹to druhe
ze w¹eho, ¹to¾ so pøi zetkanju pro¹erjej zbitemu s³u¹a.
Mìsto pak tebi chcu pokazaæ, prajiæ pak mjeno æi luda:
Bydla Fajekscy we mìsæe a krajinje tutej,
ja pak sym Alkinoowa wysocy mu¾neho d¼owka,
na nim pak wotpoèuje sylnosæ a pøemóc Fajekow."
Zeserb¹æil M. Urban, £u¾ica 1911.
Dal¹í: