Èeská èítanka - Páta - Srbská èítanka -

117.

Pokazka ze Sienkiewiczowych "Køi¾akow"

[W èasu køi¾nych wójnow bì rjad nìmskich køi¾akow nasta³, zo by wojowa³ pøeæiwo Turkam a Bo¾i row zakitowa³. Hdy¾ bìchu Turkowje swjaty kraj zaso køesæanam wudobyli, pøesydlichu so nìmscy ryæerjo najprjedy do Bjenatkow (Venedig), a potom lìta 1309 do Ma³borga (Marienburg) nad rìku Nogatu w nìtèi¹ej zapadnej Pruskej, zo bychu wojowali pøeæiwo Litwjanam, tehdom hi¹æe pohanskim. Tola litwinski wjeàch Jagie³³o, wo¾eniw¹i so ze swj. Jadwigu, pøija køesæansku wìru, da so køæiæ a po jeho pøik³ad¼e te¾ jeho lud. Tu¾ mó¾achu køi¾acy po prawym swój krwawy mjeè do nó¾njow tyknyæ, ale njed¼iwajcy toho nadpadowac³m woni dale litwinski kraj, doni¾ so Litwini z Polakami njezjednoæichu a køi¾akow pola Tannenberga (1410) cyle zbichu a na h³owu porazychu. Henryk Sienkiewicz, s³awny pólski spisaæel, w swojim romanje "Køi¾acy" bitwu wopisuje.]

W tym èasu spohladowa¹e mi¹tr na kralowske wójska, kotre¾ so z lìsa walachu.

Do³ho hlada¹e na jich sy³u, na jich køid³a rozpøestrìte jako køid³a hobrskeho ptaka, na khorhojow tuèel - z wìtrom so kolebacu, a nahle so jemu na wutrobu lehny nìkajke njeznate stra¹ne zaèuæe. Snad¼ wuhlada z woèomaj du¹e sepje æì³ow a rìki krewje. Njebojo so ³ud¼i, naboja so tra¹ Boha, kotry¾ d¼er¾e¹e hi¾o w swojej rucy tam na njebjeskich wysokosæach wahu dobyæa.

Prìni raz pøiñd¼e jemu na mysle, kajki je to stra¹ny d¼eñ nasta³ a prìni raz zaèu, kajke rijesmìrne zamo³wjenje je pøewza³ na swoje ramjenja.

Tu¾ zblìdny jeho woblièo a hubje zatøepota¹tej, a z woèow so jemu wuronichu spore sylzy. Komturowje ze spod¼iwanjom na swojeho wjednika spohladowachu. -

- ©to wam je, knje¾e? - wopra¹a so hrabja Wende.

- Zawìsæe je to najpøihodni¹a khwila za sylzy - d¼e¹e surowy Hendrich, c³uchowski komtur.

A wulki komtur Kuno Lichtensteinski nadunyw¹i hubje rjekny: Zjawnje æi to porokuju, mi¹trje, pøeto¾ nìtko so æi s³u¹a, wutroby swojich ryæerjow pozbud¼eæ, a nic wos³abjeæ. Zawìrno, tajkeho æe njejsmy do toho èasa wid¼eli. -

Ale mi¹trej so njed¼iwajcy na to tak pospochi sylzy na èornu brodu kulachu, ka¾ by nìchtó druhi w nim p³aka³.

Skónènje bu tak trochu nad sobu z knjezom, a pohladnyw¹i z krutym wóèkom na komturow, zawo³a: "do khorhojow,!" Tu¾ skoèichu kó¾dy do swojeje, pøeto¾ mi¹tr powì to jara z mocu a z ruku naæahnyw¹i so k swojemu brónjerjej rjekny: "Podaj mi pøilbicu!"


Hi¾o we wobìmaj wójskomaj kó¾demu wutroba bije¹e, ka¾ heja, ale hi¹æe njebìchu truby znamjo k bitwje da³e.

Nasta khwila woèakowanja, æe¾¹a tra¹ dy¾li bitwa sama. Na polu mjez Nìmcami a kralowskim pólskim wójskom pozbìhowa¹e so wot tannenberskeje strony nì¹to prastarych dubow. Na nje bìchu tudy¹i burja zalìzli, zo bychu pøih³adowali na wojowanje tychle wójskow, tak hobrskich, kajkich¾ swìt wid¼a³ njebì z njepomnjenych èasow. Ale nimo teje jedneje kupy ¹tomow bì cy³e polo puste, ¹ìre, struch³e, na mortwu pusæinu podobne. Jeno¾ wìtr po nim hanje¹e a smjeræ so nad nim zno¹owa¹e. Ryæerjam so woèi nimowólnje na tule mjelèacu z³o wì¹æacu runinu wobroæachu. Mróèele po njebju pøelìtujcy zas³onichu z èasami s³ónco, a tehdy pada¹e na zemju smjertna æma.

Tu nasta wichor. Za¹umi w lìsu, zedrì tysacy lisæickow, wuwali so na polo, zhrabny suche stwjelca trawy, zezbìha mróèele procha a njese¹e je wójskam køi¾akow do woèow. Runje w tej khwili zar¾a pøewótry h³ós wojeàskich ró¾kow, hwizd¼a³ow a pi¹æa³kow w powìtøe, a cy³e køid³o litwinskeho wójska zbì¾e so a leæe¹e ka¾ njesmìrne stad³o ptakow pøeæiwo njepøeæelej. Po swojim wa¹nju dachu so hnydom do skoku. Naæahnyw¹i ¹ije a potuliw¹i wu¹i hrabachu konje ze w¹ej mocu do prìdka, a machajcy z mjeèemi a kopjemi leæachu jìzdni ze stra¹nym køikom pøeæiwo lìwemu køid³u Køi¾akow.

Mi¹tr bì runje pøi nim. Hi¾o bì pøe¹³o jeho pohnuæe, a z woèow d¼ìchu jemu mìsto sylzow ¹krì. Wuhladaw¹i pøibli¾owacu so litwinsku sy³u, wobroæi so k Bjedrichej Wallenrodej, kotry¾ na tej stroñje nawjedowa¹e a rjekny: Wito³d je prìni wustupi³. Zapoèæe te¾ wy w bo¾im mjenje! -

A z dobom pøihna so ka¾ z b³yskom Zyndram z Maszkowic do pólskeho na èole zastupa, w kotrym¾ najwubjerni¹i ryæerjo stojachu, a pokazaw¹i z nahim mjeèom na zbli¾owacy so Nìmcow pomrok, zaru tak z wotmachom, zo so konje w prìnich rjadach na zad zwalichu:

Do nich! Bij!

A z razom so ryæerjo pokhilichu konjom na ¹ije, a wusunyw¹i pøed sebje hlebije, postupichu.


Z powy¹eneho mìstna kral cy³u bitwu wjed¼e¹e, rozsy³a¹e pós³ow, a wudawajo rozkazy w¹ón zdybawi. Wuhladaw¹i skóènje w¹ì wójska w d¼ìle, poèa so te¾ sam do boja zabìraæ.

Bojo so wo poswjeæenu kralowsku wosobu, njepu¹æichu jeho dwórnicy. ¬o³awa zhrabny konja za wuzdu, a hdy¾ te¾ jeho kral z hlebiju po rucy smykny, njepu¹æi. Druzy jemu te¾ puæ zastupichu, pro¹o, ¾ebrjo a pøedstajejo, zo tak te¾ bitwy wusudow njepøewali.

A w tu khwilu so nad samym kralom a cy³ej jeho dru¾bu nahle najwjet¹i strach nakopi.

Po pøik³ad¼e tych, kotøi¾ bitwu rozehnaw¹i so wróæachu, zamìri so te¾ mi¹tr - Polakam do boka, rozwi so w ko³o tak, zo dyrbje¹e jeho 16 wubranych korhowi runje njedaloko hórki pøeñæ, hd¼e¾ stoje¹e W³ad¼is³aw Jagie³³o.

Dohladachu so hnydom stracha, ale njebì khwile, so wucofaæ. Zawichu jeno¾ kralowske woznamy a z dobom doleæa, sto¾ bì w konju mocy, kralowski pisaà Zbigniew z Ole¶nicy k najbli¾¹ej korhowi, kotra¹ so hotowa¹e, njepøeæela pøijeæ a kotru¾ ryæeà Mik³aw¹ Kie³basa nawjedowa¹e.

- Kral wobstupjeny! Na pomoc! - zawo³a Zbigniew...

£u¾ica 1903. Zeserbæi³ J. Wingeà.

zpìt na obsah - Dal¹í: Z wopomnjeæu smjertneho dnja wulkeho wótèinca Micha³a Hórnika