|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Zemja je sebi bì³e posle¹æo mjez woèi sæahny³a a nìtko spi. W¹o ¾iwjenje je woæich³o w polu a w holi, a zrudna æi¹ina knje¾i, hd¼e¹ nìhdy spìwy so zno¹owachu. Ptaèata su nas hi¾o dawno wopu¹æi³e a su leæa³e pøez ¹ìroke morjo daloko, daloko... Te¾ ¾aby su na swoju pìseñ zaby³e, a su so zary³e h³uboko do dna zeleneho hata, z kotreho¾ nìtko wjacy njemó¾a; pøeto¾ to³sty lód je so na hat lehny³. Ani rìèka wjacy njebórboce w kh³ódnym hajku a njebaje nam wjacy wo swojim lìsnym skhowje a wo ródnym domèku. Tam stoji w æìmnej komorcy jeje kolebka; tam spa¹e do³ho, do³ho; tola na dobo wotuæi, zastyska so ji po swìæe a swìtle, a skoku wuskoèi jako slìborny ku¾o³ z kolebki a æekny do swìta. Ale zymje njewuæekny. Te¾ ji je zyma m³odej spì¹nej nó¾cy sputa³a. W klinje slìborneje rìèki b³y¹æachu so nìhdy swìt³e kamu¹ki, a rybièki sebi w jasnej wod¼e hrajkachu. Nìtk je w¹itko preè, w¹o je zyma wza³a, te¾ módre njezapomnièki na brjó¾ku je mróz zahubi³. Jena wulka bì³a p³achta kryje w¹itko.
Tola è³owjek zwuknje w¹emu; te¾ wulkej ¾arowanskej bì³ej p³achæe snìha a mortwej æi¹inje, w kotrej¾ jeno¾ wróny ¹krìèa, rapak kraka. Druhdy wìzo zawuja te¾ psy a tøìlba prasnje - ale to je w¹o. Tola è³owjek zwuknje w¹emu, zwuknje po èasu te¾ zymje, póznawa rjanosæe a wjesela, kotrych¾ ani zyma ¾adna njeje. Njemìnju tu swjateho Mik³aw¹a, ani Bo¾eho d¼ìsæa a jeho darow, kotre¾ na¹e d¼ìæi tola tak ¾adosæiwje woèakuja, tak radosæiwje witaju. Njemìnju tu ani wutepjeneje jstwy a æop³ych kachli, za kotre¾ so wæipne wnuèki t³óèa, hdy¾ jim na¹e wowki bajki baja. Nì, te¾ wonka w pøirod¼e mnoha zymska radosæ na¹e d¼ìæi woèakuje.
Hi¾o wjacy dnjow je njebjo nìkak mh³owe, njemó¾e so wjacy wujasniæ a ka¾ wo³ojane wisaju z njeho æe¾ke ¹ìre mróèele. Skónènje da so do snìha a wjesele polìtuje bì³e pjerje w powìtøe. M³ody snìh je mjehki, da so mjasæ, a ma³e ruèki wubjerne kulki z njeho spjeku. To na¹e d¼ìæi derje wìd¼a a z èrjódami tohodla na bì³e ladko æìrja, hd¼e¾ so prìnja snìhowa bitwa zapoèina. Pøi tym je ho³k a hara, zo so ladko tøase. Pódla spytuje so sañèa æìà, a tak khìtøe hac bud¼e nìkak mó¾no, bud¼e so tu jìzd¼iæ, haè sanje lìtaju! A byrnje¾ tajki ma³y kholowac te¾ raz wotleæa³, to nièo njewad¼i; w snìzy sebi nichtó kulow njenabije. Haj, sanje, to je w zymje d¼ìæi ¾iwjenje, a zawìsæe njeje wjet¹eho wjesela, ka¾ hdy¾ Bo¾e d¼ìæo sanje wobrad¼i a k tomu mjeæel snìha. Tola, komu¾ je so na sanjach wostud¼i³o, tón d¼e na lód pohladaæ. Te¾ hat je wo¾iwi³ a za to, zo tu w lìæe ¾aby rjechtaja, s³y¹imy tu nìtkole na¹e d¼ìæi. Njecha so jim wottud, a pøejara khìtøe swjaty wjeèor domoj wo³a. Tola porjad dyrbi byæ, a skónènje njeje to ani tak zlì, byrnje¾ sebi jedyn khwilku preby³. Kó¾dy wì: to su d¼ìæi. Hórje je, hdy¾ je sebi zwa¾ny pacho³ da³oko zalìz³ a w zymnej wod¼e nowy drjewjanc wostaji³. Potom njes³od¼i jemu doma wjeèeà, ale hlada sebi rad¹o helu, hd¼e¾ so na æop³ej plocy sed¼o su¹i. Ale drjewjanc je preè; nazajtra bud¼e nad nim hi¾o to³sty lód, a lìdma nalìto zaso nad wodu pøip³uwa, njeje-li so prjedy w b³óæe na dnje hata zabrod¼i³.
Z jenym drjewjancom wìzo njebud¼e¹ wjacy na lód khod¼iæ, ale za kachlemi tohodla hi¹æe njetrjeba¹ sed¼o skor¾iæ. Te¾ za tajkich njezbo¾ownych je so zyma postara³a. Hdy¾ je sneha wjacy, twarja so mjenujcy jara derje rjane snìhowe mu¾e. Kuluch sneha nawala so bórzy a zjednoæenym mocam porad¼i so skónènje te¾, khadlu na nohi stajiæ, ¹to¾ je wìzo æe¾¹e d¼ì³o. Ale z tym je snìhowy mu¾ te¾ hi¾o moh³ rjec dokonjany; w¹o druhe da so samo. Za rucy so z kó¾deho boka kolik do wulkeho æì³a tyknje, a na to³stu ¹iju placnu prawje wulku kulowatu h³owu. Snìhowy mu¾ ma wulku èornu hubu a èini, jako chcy³ cy³y swìt na dobo pó¾rìæ. Tola bojeæ so jeho tohodla nichtó njetrjeba: mólèkej, èornej wóècy hladatej pøejara pøeæelnje do swìta, a hdy by so bì³y pacho³ tola raz roznjemdri³ a zapyri³, by rozbì¾a³. To je te¾ skónèny wosud snìhoweho mu¾a; njerosæe ka¾ druzy lud¼o, ale pøiñd¼e hnydom wulki na swet, a potom so jeho mócne stawy d¼eñ a bóle sydaju, doni¾ w¹itko njerozbìhnje. Njewostanje nièo haè ³u¾a wody a nìkotre kuski wuhla we njej.
Tola w¹o, ¹to¾ prawje je: tak do³ho haè je snìhowy mu¾ hi¹æe ¾iwy, hraje wulkeho knjeza, a samo khrob³y kóñ so nap³ó¹a, hdy¾ jeho nimo tajkeho bì³eho pøemieñka wjed¼es. Ka¾ njemdry æìri potom pøez hory a do³y, a sanje leæa za nim jako wìtøik. A èehodla te¾ dyrbja³ zamo¾ity bur so w snìzy na hermank abo na "ko³basu" brod¼iæ, hdy¾ ma w hród¼i konje a w kólni rjane sanje! A k tomu, kak rjenje je, hdy¾ rnó¾e¹ sebi zymske popo³dnjo do polow zajìæ! Skoro ani njepytnje¹, zo jìd¼e¹. Hd¼e¾ bì prjedy hrozny, kamjenjojty puæ, tam njeje nìtko ani b³óta, ani kamu¹ka: bì³y snìh je w¹itko pøikry³, sanje jìdu ka¾ by tøì³i³ a ¹tomy, statoki a cy³e wsy nimo mikaju. Swjata knje¾i æi¹ina; jeno¾ wólnej konjej druhdy rjehotatej, a pod sanjemi pi¹æi, wrì¹æi bì³y snìh. Je khìtro zyma, z do³heho ranja duje rìzny wìtøik. Za to je powìtr ka¾ krystal èisty. Brunakaj so pyritej, a z blizkich domow stupa bì³y kur do jasneje wysokosæe. Tón bì³y kur abo lìpje woheñ, z kotreho¾ kur sapa, je bróñ, z kotrej¾ pøeæiwo zymje wojujemy. Mjez tym je nas pøeæelna wjeska prija³a a jedyn ka¾ druhi strowi nas kó¾dy statok ze swojej rjanej bì³ej tøìchu. Njech tohodla lóze huby na zymu praja, ¹to¾ so jim zechce; sprawni¹eho hosæa dy¾li zymy nihd¼e njeje. Jenak je kó¾deho ze swojim darom wobd¼ìli³a: bohaty nima nad swojim hrodom rjeñ¹eje p³achty jako khudak na swojej s³omjanej khì¾cy; kó¾du tøìchu debi nanajrjeñ¹a pycha. Kó¾dy kolik, kó¾dy mìznik ma swoju bì³u èapku a jenièki wulki bì³y p³a¹æ kryje wjes a polo.
Njedaloko za wsu zapocina so pokhmurjeny lìs. Te¾ wón je so do snìha zawali³, a pod mócnym brìmjom bì³ych pjeri zhibuja so ha³uzy hordych ¹mrìkow. Nìhdy mìjachu w tych nakhilenych wjeà¹kach ptaèki swoje hnìzda a ha³uzy ¾o³mjachu w s³ódkich pìsnjach; nìtko je w¹itko æicho ka¾ w zakuz³anym hrod¼e. Tón zakuz³any hród ma slìbornu tøìchu, slìborne wì¾e nad njej, a s³ónco swìt³e ko³a na nju sæele. Ale ko³a su pøeco wu¾¹e a nijeñ¹e, doni¾ skónènje s³ónco za lìsom njezapadnje... Ale njemó¾e so ze swojim lìsom d¼ìliæ; hi¹æe jónu zhladuje na slìbornu jeho tøechu, a lubozna èeàwjeñ rozlije so po w¹ìm njebju a po bì³ej zemi. Hi¹æe jónu zaswìæa so dejmanty do bì³eho p³a¹æa zatkane, hi¹æe wokomik so w purpurowym b³y¹æu wjes a mìsto hori - a ró¾owe swìt³o hasnje.
Wokomik je njebjo prózdne; k wjecoru s³aba èeàwjeñ, hewak nihd¼e bì³eje mróca³ki, nihd¼e swìtte¹ka. Tola hi¾o stawa k ranju mìsaèk a jeho wowcki hromad¼a so na w¹ìch kóncach njebja. Ze swojisn blìdym mi³ym swìt³om strowi mìsaèk swoju towaà¹ku zemju a ¹epce ji wo nowym rjeñ¹im nalìæu.. Nì, na¹a zemja njeje wumrì³a; na¹a zemja æi¹e drìma, a pod bì³ym p³a¹æom bija mócnje jeje ¾i³y.
M. Andricki, £u¾ica 1892.
Dal¹í: