|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Je èitaà hi¾o hdy rano na wulicy poby³? Ja nochcu èitarja raniæ, ja wìm, zo je èitaà "nobl" a nima trjeba, zo by stawa³ prjedy d¼ewjeæich - nó ale, pøipad! A kdy¾ je jeho potajkim pàipad wuwjed³ hdy z doma prjedy, zawìsæe je so pøi swojim znatym wótrym wóèku dohlada³, zo su na wulicy nic jeno¾ lud¼o, ale te¾ wìcy, kotre¾ wid¼eæ hewak njejsmy zwuèeni. Ka¾ te¾ pøi jeho znatej duchapo³nosæi njeje dwìla, zo je wo tych lud¼och, a wìcach, wosebje w¹ak wo tych wìcach potom rozpomina³. Nìhd¼e pøi khì¾cy stoji stary karan. Nìhd¼e na kromje khódnika p³atana bañka. Nìhd¼e le¾i wosrjed¼. wulicy pónój. Kak su tam te wìcy pøi¹³e? Su sej snad¼ wuleæa³e w nocy z njestra¾owanych polcow a njejsu potom domoj trjechi³e, kdy¾ hi¾o rañ¹e zerja switachu? Su zhubi³e pøez nìkajki pøipad, pøi rañ¹im nakupowanju, swoju kuchaàku a èakaju tu nìtko jako derje wuwuèeny pos, ki¾ zhubiw¹i swojeho knjeza so sydnje trjebaj do srjed¼ puæa a hlada woko³o sebje, haè sej jeho knjez zasy namaka?
Nu derje. Nìtko so rìèi wo khólerje a wo pøihotach na nju - pro¹u èitarja, zo by mi da³ dopowìdaæ, zo by so njepra¹a³, kak to zwisuje - jeno¾ njech mi da zmìrom pisaæ a pisaæ, na skónèny kónc so tola spóznaje, zo njerìèu tak pøeh³upje. Potajkim: Rìèi so wo khólerje. ©to pjeèa ma w¹o è³owjek èiniæ, zo by so jej dowobara³. Pøedew¹im: èistota wobydlenja je po³ strowoty. Strowe howjaze, æelace a swinjace mjaso je pjeèa te¾ po³ strowoty. Dobre pilzeñske piwo je pjeèa runje¾ po³ strowoty. Summa summarum: hdy¾ so na pøedpisy swìru ked¼buje, je è³owjek w casu khólery pjeca po³tøeæa króæ strowi¹i hac je po prawym trjeba. Èemu w¹ak njebych ked¼bowa³ na w¹ì pøedpisy z na najwjet¹ej krutosæu, kdy¾ su a) k mojej strowoæe, b) hdy¾ dopjelnjowanje pøedpisow napjelnja è³owjeka ze zastojnistwa zdobom z njewuprajnyin po¾adom!?
Hdy¾ bìch sej potajkim na najbli¾¹im ró¾ku pøeèita³ pøis³u¹ne magistratne pøikazy, pøestach hnydom so pøekhod¼owaæ a wróæich so domoj. No - ja sej myslu, èiste je tu dosæ! Pod³oha a domjaca nadoba je pod stajnym a ked¼bliwym dohladom mojeje Anèe. Knihi drje su pod mojim samsnym dohladom, ale myslu sej, zo jim tró¹ku procha nje¹kod¼i - w¹ak bychu mì³e hewak tak swjatoèny, tak samokhwalny, a h³upy napohlad! A hewak - hm, hewak tu poprawom nièo wjacy njeje. Khiba potajkim hi¹æe ³o¾o.
Zah³owkaj bì³ej ka¾ ko³pjej. Pøikrywa ka¾ p³a¹æ lilije, ³o¾owa p³achta ka¾ m³ody snìh. W³osankowe matracy ka¾ buchty. S³omnik - s³omnik - -
"Anèa!"
"Pro¹u?"
"Hdy pak sym sej da³ naposlìdk wutykaæ swój s³omnik?"
"To ja njewìm - ¹to¾ sym tudy, nì - to drje je hi¾o same sykanje."
Anèa je pola mje ¹ìsæ lìt. Spominam wróæo, za tych sìsæ lìt - podarmo spominam! Kupich sej tón s³omnik, wutykany a pøe¹ity, hi¹æe w ró¾ojtych èasach rjaneje m³odosæe -
"Anèa!"
"Tu maæe 75 krejcarow - skoèee hnydom k synarjej po tøi woklepje s³omy - hnydom, praju!"
Anèa leæi. Anèa pøiæehnje so z tøomi woklepjemi s³omy. Da so do s³omnika, wupróje pøe¹iwanje, rozpróje ¹owy, hrabnje do s³omy.
"Ale - hd¼e pak z tej starej s³omu!?"
®ónski rozom je tola wótri¹i dy¾li na¹! Na to bych tak hnydom njepøi¹o³! Haj w¹ak, prjedy haè tam tykamy nowu s³omu, dyrbimy najprjedy wottam wzaæ staru a - hd¼e z njej? Æisnyæ ju z woknom, nìkomu na h³owu?
"©to pak so stawa z tajkej starej s³omu?"
"To ja njewìm!"
"Hm," wotmo³wjam zrazom, "tu maæe pjenjez, je to ¹ìsæak. D¼iæe tamle do toho wysokeho doma. Tam maja jamu na smjeæe - dajæe domownikej tón pjenjez, ¹ìsæak, a wón wam dowoli, zo by¹æe do jamy wusypa³a s³omnik." W¹ak tón mu¾ski rozom je te¾ hi¹æe k nìèemu!
D¼ì¹e a pøiñdze. Zo pjeèa domownik nochce. Zo pjeèa tam do jamy mjetaju s³u¾obne te¾ horcy popje³ a woheñ by so moh³ zapopadnyæ s³omy. A jama by by³a pjeèa te¾ bórzy po³na a bur sej nìtko po smjeæe njepøijìd¼e, hakle w zymje, nìtko pjeèa ma doma dosæ za d¼ì³o.
"Tak ¹to?"
"Ja njewìm!"
"Ale, ale!" wo³am po khwilcy - mu¾ske mozy su wobd¼iwahódnje p³ódne! - "jutøe je srjeda, gmejnski wóz pøijìd¼e po smjeæe! Wzmiæe tón pjenjez, ¹ìsæak, daæe po³ojcu smjeæerjej, ki¾ zwoni, po³ojcu pohonèej, wusypataj wam to samaj na wóz."
"Derje, ale na èom potajkim bud¼eæe d¼ensa spaæ? S³omnik njemó¾u hi¾o po³o¾iæ do ³o¾a, je rozpróty, s³oma by so pøesypa³a mjez prìku¹emi."
"Wìzo - no ale - budu potajkim spaæ na zemi! Rozpo³o¾imoj poboènu, do³hu pod³o¾ku tamle z lìhanki na zemju, rjenje sej na njej pósæelemoj - a budu spaæ ka¾ kral!"
Spjach te¾ jako kral. A hnydom rano wunjese Anèa s³omnik na khódbu pøed durje, a èakachmoj. Zwonjeà pøiñd¼e a ja w skoku pøistupich k woknu, zo bych by³ ze swìdkom teje procedury. Wóz pøihrimota, Anèa æìrje¹e ze s³omnikom pøed dom.
"A hdyby¹æe mi dawali z³oty, ja wam to na wóz njewozmu - ja njesmìm, mam zakaz!" zawo³a pohonè a praskny do konjow.
Anèa æehnje¹e s³omnik zaso domoj.
"To je hi¾o h³upe!" praju.
"Je to hlupe," wobkruæe¹e Anèa.
"Tak so tola k nìèemu mìjæe - mój Bo¾o nì! wopra¹ejæe so nìhd¼e, ¹to èinja druzy lud¼o!"
Anèa leæi. Nìhdy za hod¼inu zaso pøileæi. "Zo je pjeèa najlìpje to spaliæ w kachlach."
"Nó wid¼iæe - zo smój na to njepøi¹³oj! Potajkim palæe! A wìsæe ¹to? D¼iæe so po domje tró¹ku pra¹eæ, njebud¼a-li nìhd¼e buchty p|ec a njepøeja-li sej, ka¾ so s³u¹a, podpaliæ trubjel? Abo rozpyriæ nìsæ, rozumniæe?"
Anèa hi¾o zaso leæi. A potom njese wotmo³wu, zo pjeca nihd¼e njebud¼a pjec buchtow, a zo sej nihd¼e njepøeja podpaliæ trubjel. Ale wona ale dyrbi nìtko hi¾o na wiki a zo sej z tym palenjom te¾ nìtko njemó¾e hrajkaæ, hakle wjeèor. A zo by è³owjek potom na stajnosæi pøi tom sed¼a³. - Nu derje!
Nadeñd¼e wjecor a bì po wjeèeri. Anca zapoèa æahaæ s³omu, d¼ì³aæ wìchèe a storkaæ je do nìsæe. Ja so syd¼ech do jstwy k pisanskemu blidu a pos³uchach, kak to z kuchinje do wuhenja rjenje æehnje a huci. Spokojom kurjach swoju vir¾inku - ja mam tele huèenje we wuhenju smjeræ rad!
Nah³y ho³kot pøed domom. Wonka è³owjeske h³osy, potom zazwonjenje. Wuskoèu a pos³ucham do khódby, ¹to te¾ to so tam stawa. Zo pjeca pola nas lìta woheñ z wuhenja a lìta hac na tøeæu tøìchu.
"S³ódki Bo¾o, Anca - pøestañæe paliæ! W skoku z tym s³omnikom nìhd¼e do jstwy, a pøiñdu-li k nam, èiñæe, jako by¹æe njewìd¼a³a ani toho najmjeñ¹eho. Su kachle rozpalene?"
"Hd¼e te¾ to - wot tych por wìchæow - skoro zymne!"
Njejsu pøi¹li - Bohu d¼akowano! Woheñ pøesta po tøìchach lìtaæ a lud¼o na wulicy so po nìèim rozeñd¼echu.
Rozmjerzany pachach kur do wjeàcha. A tój¹to rozmjerzani¹i lehnych so potom zaso na zemju.
Wìzo sæìhowace rano mje zaso wokøewi. Wuñd¼ech sej hnydom won, zo bych za .tym slìd¼i³, kak wotbyæ njepøijomny s³omnik. Pra¹ach so policajskeho stra¾nika, pra¹ach so zjawneho pos³u¾nika, pra¹ach so w¹ìch znatych knje¾nièkow.
Stra¾nik salutowa¹e: "To ja njewìm." Pos³u¾nik zejma èapku: "Pro¹u, to njewìm." Knje¾nièki prajachu jedna ka¾ druha: "Haj, z tajkimi wìckami je to æe¾ka wìc!"
"Holca, holca," praju Anèi zaso doma, "to bud¼e wobuza! - Ale ¹to, takle to tola njewostajimoj! Wustojiæe so na d¼ì³anje
dutkow - nic? nó, ja was nawuèu, pójæe!" A d¼ì³achmoj dutki tykachmoj do nich s³omu. A hdy¾ jich hi¾o bì¹e ¹ikowana hrojnada, natykach sej jich nì¹to do kapsow, d¼ìch so zaso pøekhoc³¼owaæ a tru¹aeh dutki, hd¼e¾kuli khod¼ach. Samsneho dnja pobych hi¹æe ¹ìsækróæ na pøekhód¼owancy; nazajtra pak dwanaæekróæ.
Èinjach tole tak ¹tyri dny, a potom so pokaza, zo smój ze s³oninika wuprózdni³oj hakle ma³y kónèk. A wulièich, zo bych dyrbja³ nìhd¼e hi¹æe sydom mìsacow takle khod¼iæ.
Zawìsæe njetrjebam prajiæ, zo bìch hi¾o skhorje³. Na nièo druheho njemyslach. We h³owje mìjach hi¾o samu s³omu a pøed woèomaj te¾ s³omu. Tamle w tym kuæe jstwy stojachu tøi woklepje, tamle w tym kuæe mój wbohi s³omnik, a tamle zas ta do³ha pod³o¾ka z lìhanki - hd¼e - hd¼e wobroæiæ woèi!? A kdy¾ so w nocy na zemju lìhach, klìjach a swarjach, zo bì to woprawd¼e skoro do ¹ije hañba. Njepisach skoro nièo, stawach rano hi¾o pøed skhad¼enjom s³ónca a leæach hnydom zaso so prekhod¼owaæ.
Pøijednejtej pøekhod¼owancy sopotajkim sta, zo so dohladachna wulicy runje tych karanow, bañkow a pónojow, na kotre¾ je so wótre wócko èitarjowe wìzo hnydom na zapoèatku tutoho nastawka dohlada³o.
Z tymi karanami, bañkami a pónojemi w¹ak ma so wìcka takle: kó¾dy. Pra¾an smì mìæ nìkajki karan, po pøipad¼e bañku, a te¾ pónoj - w tym so njenamaka poroka a na to njeje khostanje. Ale druhdy so stawa, zo so karan n. pø. rozbije - a nìtko to zapoènje! Hd¼e z nim!? Æisnje¹-li jón na dwór, pøinuæi æe domownik, zo by sej jón wza³ zaso rjenje wróæo. Æisnje¹-li jón na wulicu, zebjerje æe stra¾nik. Æisnje¹-li jón smjeæerjej na wóz, smjeæeà æi jón æisnje dele. Njewozmje jón ani za najlìp¹e pøepiæe, ma kruty zakaz. - Derje. Wozmje¹ potajkim karan w nocy, wuñd¼e¹ na wulicu a staji¹ jón njewobked¼bowany - nó hd¼e¾kuli so æi wuzda. A nazajtra zebjerje jón smjeæeà rjenje z wulicy, te¾ bjez pøepiæa, a je derje.
Tu zajì do mnje hanibna myslièka! Kak dha by by³o, hdy bychmoj te¾ mój, potajkim ja a Anèa, w nocy hrabny³oj s³omnik a donjes³oj jón tamle za ró¾k a s³omu wusypa³oj!? Bjez dwìla njerjana - njeporjadna myslièka a k tomu hi¹æe pøeæiwo zakonjej - ale pøiznawam so: mni so lubje¹e. Ach, è³owjek bywa tak snadno ¹patny! Wìzo - ja zmìju njezbo¾o. Zrazom, Bóh wì zwotkel, bud¼e tu staæ patróla. Bud¼e chcyæ, zo bych tu s³omu zaso zebra³. Ja so budu wobaraæ, zworam naposlìdk nìkajki rìèany njeskutk, zebjeru
mje, wotwjedu - zrazom bud¼e po mojej dotalnej staæanskej bjezporoènosæi - ale to je mi hi¾o w¹itko w¹o jedne - ja -
"Mi³osæiwy knje¾e - mi³osæiwy knje¾e" - pøihna so zrazom Anèa do jstwy - "ja '¾no wìm, hd¼e z tej s³omu! Mlokaàka - ta kotra¾ kó¾dy d¼eñ tamle z wozykom stoji - pjeèa ju rada bjerje, trjeba s³anjo doma do khlìwa! Jutøe jej to damy!"
"Ale je to te¾ wìste?"
"Wìste!"
©to mam hi¹æe wjacy powìdaæ!? Spjach tu nóc derje. A nazajtra rano njesechmoj potajkim ja a Anèa s³omnik k mlokaàcy, hdy¾ bì¹e so Anèa wìzo hi¹æe najprjedy wopra¹a³a, haè na¹ dar te¾ woprawd¼e pøiwozmje.
Bì to krasny wokomik! Hdy¾ mlokaàka nam podawa¹e wróæo prózdny mìch, pøedoby mje èuæe d¼akownosæe tak, zo woko¹ich mlokaàcy ruku, wobjach wutrobnje jeje rjeb³a'ka a kroèach ze sylzojtymaj wóèkomaj domoj.
A doma hrabnychmoj èerstwu s³omu a tykachmoj potajkim znowa. A hdy¾ bì s³omnik hi¾o skoro po³ny, hrabnych Anèu, zapoèach hwizdaæ: "Na tej ³ucy zelenej" a rejowachmoj hromad¼e woko³o s³omnika susodsku, haè so namaj poèa wjeræeæ h³owa,
To je ta cy³a historija, tak ka¾ je so sta³a a ka¾ ju powìdam. Je pìkna a èasowa; sym z njej spokojom, kónèu.
Jan Neruda, "Drobné klepy (kleski)". Z èìskeho pøe³. J. Wiæaz.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Ptaèi kwas