|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Lìta 1815 bì¹e jeho Mi³osæ Charles-François-Bienvenu Myriel z biskopom w D. Jónu zaklepa nìchtó na durje biskopoweho domu.
"Dale!" zawo³a biskop.
Durje so nahle ¹ìroko wotewrìchu, ka¾ by je ze w¹ej mocu wurazy³.
Zastupi è³owjek, sèini kroèel doprìdka a wosta stojo, njezawrìw¹i za sobu duri. Na khribjeæe mìje¹e waèok, w rukomaj d¼er¾e¹e kij. Jeho woblièo bì¹e khrob³e, hnìwiwe, muène a hrube. Woheñ z wohni¹æa na njeho swìæe¹e.
Biskop hlada¹e zmìrom na pøikhadnika. Runje wotwìra¹e ert, chcyjo so wopra¹eæ, èeho sej pøeje, hdy¾ so pøikhadnik z wobìmaj rukomaj zeprì wo kij, pøemìri starca z woèomaj a rjekny:
"Tak. Mjenuju so Jean Valjean. Sym khostanc. D¼ewjatnaæe lìt pobych na wjeslicach. Pred ¹tyøjomi dnjemi su mje pu¹æili a nìtko du do Pontarliera, tam su mje pós³ali. ©tyri dny du z Toulona. D¼ensa sym wu¹o³ ¹tyri mile. Tu w korèmje su mje wuhnali, dokel¾ mam ¾o³ty pas. D¼ìch do druheho hosæenca, ani tam mje njejsu wostajili. "Póraj so!" praja. D¼ìch do jastwa, dohladnik njeje mje tam pu¹æi³. D¼ìch do psyèeje budki, pós je mje kusny³ a wuhna³, jako by by³ è³owjek, jako by te¾ wón by³ zhoni³, ¹tó sym. Chcych pøenocowaæ na polu, ale je æma, - pomyslich sej, - pøiñd¼e so de¹æika, wróæich so do mìsta, zo bych so stuli³ nìhd¼ pøi wrotach. Hi¾om hotowach so lehnyæ na kamjeñtnu ³awku, tu mi pokaza nìkajka stara ¾ona wa¹e durje prajo: "Zaklepaj tudy!" Tu¾ zaklepach. "©to je tu pola was? Korèma? Mam 109 frankow ¹to¾ sym sej w jastwje zas³u¾i³. Zap³aæu. Pjenjezy mam. Sym muèny, w¹ak sym wu¹o³ ¹tyri mile, a sym h³ódny. Mó¾u tu wostaæ?"
"Knjeni Magloirowa," praje¹e biskop swojej hospozy, "pøinjesæe sem hi¹æe jednu jìd¼nu pøiprawu!"
Puæowaà sèini tri kroèele doprìdka a bli¾e¹e so lampje, stojacej na blid¼e.
"Pos³uchajæe," rjekny, ka¾ by derje rozkazej njezrozumi³, "sæe s³y¹a³, zo sym khostanc? Pøikhad¼am runy puæ z khostaànje," wuæe¾e z kapsy ¾o³tu lisæinu a rozewri ju.
"Tu je mój pas. ®o³ty - wid¼iæe? Jehodla su mje w¹ud¼e wuhnali. Chceæe, pøeèitajæe sej jón? Wustoju so na èitanje, sym to nawukny³ w k³ód¼e. Tam je ¹ula za toho, ki¾ chce wuknyæ. Pohladajæe, ¹to je tu napisane: "Jean Val|ean, na swobodu pu¹æeny khostanc, narod¼eny ..." to was njezajima. Pobych 19 lìt w khostaàni. Pjeæ lìt za rubje¾ne padu¹stwo; ¹tyrnaæe za ¹tyri pospyty w æeknjenje. Jara stra¹ny." W¹itcy mje tu wuhonjeja; a wy mje sem pu¹æiæe? A njeje pola was konjenc?"
"Knjeni Magloirowa, dajæe èiste ¹aty na ³o¾o do spaànje!" Knjeni Magioirowa woteñd¼e rozkaz wukonjeæ. Biskup wobroæi so k hosæej.
"Sydñæe a wohrìjæe so, luby knje¾e. Bud¼emoj hnydom wjeèerjeæ. Mjeztym zo wjeèerjamoj, wam pøiprawja ³o¾o."
Puæowaà bì wid¼omnje wopøimny³. Wuraz jeho woblièa, dotal rozmjerzany a hruby, pøemìni so do wuraza d¼iwaceho so, njedowìriweho, radostneho, a wón zapoèa jakotaæ ka¾ èlowjek, ki¾ je pøi¹o³ ze swojeje mìry.
"Sto? Hlejæe! Mam potajkim wostaæ? Njewuhonjeæe mje! Khostanca! Rìkaæe mi "luby knje¾e". Wykaæe mi, njetykaæe! Njeprajiæe: "Póraj so, pso!" ka¾ mi bychu prajili w¹itcy. Woèakowach, zo mje wustorèiæe. Tohodla sym wam hnydom rjek³, ¹to sym do è³owjeka. A wy mi kazaæe k wjeèeri a dawaæe mi ³o¾o ze ¹atami, kak, to by khort! 19 lìt njejsym spa³ we ³o¾u! Sæe to du¹ni lud¼o! Dowolæe, knjez korèmaà, kak so mjenujeæe? - Zap³aæu, njech sej ¾adaæe ¹to¾kuli. Sæe dobry è³owjek. Sæe tola hosæeñcaà?"
"Sym duchowny," wotmo³wi biskop. - "Duchowny!" znapøeæiwi khostanc. "Woprawd¼e duchowny tuteje wulkeje cyrkwje? Hd¼e sym to mì³ woèi, zo sym so njedohlada³ wa¹eje èapki."
Po tutych s³owach po³o¾i do kuta waèok a kij, zastorèi lisæinu do kapsy a sydny so. Mjez tym zo rìèe¹e, stany biskop a zawrì durje, kotre¾ bìchu wosta³e wotewrìne. Knjeni Magloirowa so wróæi. Bì pøinjes³a hi¹æe jednu jìd¼nu pøiprawu a po³o¾i ju na blido.
"Knjeni Magloirowa," praje¹e biskop, po³o¾æe jìd¼nu pøiprawu bli¾e k wohnjej a wobroæejo so k hosæej doda: "Nócny wìtøik je w Alpach zymny. Zawìsæe sæe pøemjerzny³, knje¾e?"
Hdy¾kuli wupraji s³owo "knje¾e" ze swojim khutnym mìrnym h³osom, rozjasni so z radosæu khostancowe wob³ièo. Khostancej rjec "knje¾e" je samsne, ka¾ laènemu podaæ ¹kleñcu wody. Poni¾enje laèni za èesæownosæu.
"Ta lampa ma njejasne p³omjo," pøispomni biskop. Knjeni Magloirowa zrozumi a woteñd¼e do biskopoweje spaànje po slìbornaj swìènikaj, kotrej¾ pøinjese ze swìæacymi so swìèkami a staji jej na blido. Wìd¼e¹e, zo to mìje¹e biskop rad, zo so zaswìæichu, kdy¾ su pola njeho hosæo.
"Sæe dobra du¹a," praje¹e khostanc, "njezacpiwaæe mje. Sæe mje wostaji³ pola sebje. Njejsym wam zataji³, zwolkel pøikhad¼am a ¹tó sym."
Biskop wza khostanca pøeæelniwje za ruku: "Njebì wam trjeba mi rjec, ¹tó sæe. Tutón dom njeje mój, ale bo¾i. Tute durje njepra¹eju so pøikhad¼aceho, ma-li nìkajke mjeno, ale ma-li nìkajke horjo. Wy æeàpiæe, cwiluje was h³ód a laènosæ, witajæe, zastupæe. Njepøijimam was pola sebje, tu je z knjezom tón, ki¾ trjeba wuæekni¹æa. W¹itko, ¹to¾ tu je, je wa¹e. ©to trjebam wìd¼eæ wa¹e mjeno. Prjedy dy¾li sæe rjek³ swojo mjeno, hi¾o wìd¼ach, kak mam wam rìkaæ."
Hósæ pohladny ze spod¼iwanjom na njeho. "Woprawd¼e, wy sæe wìd¼a³, kak so mjenuju?" - "Haj," wotmo³wi biskop, "wed¼ach, zo was mjenuja mójeho bratra." - "Haj, bìch h³ódny, hdy¾ tudy zastupich," praje¹e hósæ, "ale nad wami dyrbju so tak d¼iwaæ, zo sym samo na h³ód zaby³!" Biskop pohladny na njeho a wopra¹a so: "Wje³e sæe æeàpja³?"
"Ach, èeàwjeny kabat, kula pøiwjazana k nozy, deska mìsto ³o¾a, zyma, horcota, biæe, dwoje puta za kó¾de zpøeæiwjenje, k³óda za s³owo wotmo³wy a rjeæazy te¾ we ³o¾u, haj samo w khorowni. Psy, haj psy su zbo¾owni¹e! A to traje¹e 19 lìt. D¼i, bud¼ ¾iwy ze ¾o³tej lisæinu!"
"Haj," praje¹e biskop, "sæe pøi¹o³ z mìstna ¾a³osæe. Ale s³y¹æe, w njebjesach bud¼e wjacy radosæe nad zap³akanym woblièom pokutneho hrì¹nika dy¾li nad èistym wod¼ìwom sta sprawnych. Jelizo sæe sej z tutoho mìstna æeàpjenja pøinjes³ z³obu a hidu pøeæiwo lud¼om, sæe hódny sobuèuæa; jelizo pak sæe sej pøinjes³ pokoru, mìr a wotpu¹æenje, sæe lìpsi dy¾li my w¹itcy."
Mjeztym pøinjese knjeni Magloirowa wjeèeà. Biskopowe woblièo pøija nahle wjeso³y wuraz hospodliweho domjaceho knjeza. "Pro¹u, pøisydñæe so," rjekny ¾iwje, ka¾ by hewak hosæom k blidu kaza³. Biskop pøeèita modlitwu, potom nala poliwki. Hósæ da so ze spìchom do jìd¼e.
"Mni so zda, zo na blid¼e nìèeho pobrachuje," rjekny zrazom biskop. Woprawd¼e, knjeni Magloirowa bì na blido runje te tøi nuzne jìd¼ne pøiprawy po³o¾i³a, mjeztym zo bì wa¹nje k³asæ na blido w¹³tke jìd¼ne pøiprawy, hdy¾ wjeèerje¹e w domje nìchtó cuzy. Knjeni Magloirowa porozumi nara¾cy, mjelèo wuñd¼e a za khwilku b³y¹æachu so na blid¼e hi¾o w¹itke jìd¼ne pøiprawy, kotre¾ bì biskop ¾ada³, symetriscy rozpo³ozene pøed kó¾dym, ¹tó¾ sed¼e¹e za blidom.
Po wjeèeri wza biskop z blida jedyn ze slìborneju swìènikow, poda druhi swojemu hosæej a rjekny: "Dowjedu was do wa¹eje jstwy."
"Khostanc d¼ì¹e za nim. Tu khwilu, hdy¾ d¼ì¹tej pøez spaànju, k³ad¼e¹e knjeni Magloirowa slìbro do køinki na sæìnje nad h³owu biskopoweho ³o¾a. Cinje¹e to kó¾d¼ièkeho wjeèora, prjedy haè d¼ì¹taj spaæ. Biskop dowjed¼e hosæa do jstwy, w kotrej¾ bì èiste ³o¾o pós³añe, staji swìcnik na blidko a zdali so pøejo jemu dobru nóc.
Hdy¾ bì na cyrkwinskej wì¾i druha hod¼ina wotbi³a, wocuæi Jean Valjean. Bì jeho to wubud¼i³o, zo bì ³o¾o pøemjehke. Njebì na khmanym ³o¾u hi¾o dwaceæi lìt spa³, a haèrunje¾ bì so w drasæe lehny³, njeda jemu njezwuèene zaèuæe twjerd¼e wusnyæ. Wjele w¹elakorych myslièkow hraje¹e jemu we h³owje, a jedna so na stajnosæi wróæe¹e a dobywa¹e nad druhimi: Bì wid¼a³ ¹ìsæ slìbornych jìd¼nych pøiprawow a wulku ³¾icu do poliwki, kotre¾ bì knjeni Magloirowa na blido po³o¾i³a. Te jìd¼ne pøiprawy njedawachu jemu mìra. Le¾achu tu, nì¹to kroèeli wot njeho. Hdy¾ bì ¹o³ pøez spaànju, bì wid¼al, kak je k³ad¼e¹e stara hospoza do køinki nad h³owu ³o¾a. Je sej køinku derje spomjatkowa³. Bì na prawu ruku wot wukhóda z jìd¼eànje. Jìd¼ne pøiprawy bìchu masivne, ze stareho slìbra; hdyby je pøeda³, by moh³ wuwikowaæ dwójcy telko, dy¾li ¹to¾ bì sej zas³u¾i³ w èasu swojeho d¼ewjatnaæelìtneho pøebywanja w khostaàni.
Cy³u hod¼inu tak wosta w dwìlach a w boju. Wotbichu tøi hod¼iny. Wotewrì woèi, zbìhny so na ³o¾u. Rozæahny ruku a pøimny na waèok, kotry¾ æisny do kuta jstwy, spu¹æi nozy a sydny so. Wosta ne¹to mjen¹inow khab³ajo w tuteje posiciji, potom stany, hi¹æe nì¹to mjen¹inow wosta stojo bjez toho, zo by so rozsud¼i³ a nas³ucha¹e; w khì¾i bì cyle æicho. Potom tykny sej èrije do kapsy, sæahny wacok z rjemjenjemi a wza jón na khribjet. Zatajejo dych a ked¼bliwje stupajo, nastaji so k susodnej jstwì, kotra¾ bì biskopowa spaànja. Durje bìchu pøizaèinjene: biskop njebì jich ani za sobu zawrì³. Valjean sæahny sej èapku do èo³a a d¼ì¹e spì¹nje runy puæ ke køincy, njehladajo na biskopa. Kluè tèe¹e w durièkach, wotamkny je. Prìnja wìc, ktora¾ jemu do wocow pad¼e, bì korbik ze slìbrom; wza jón, d¼ì¹e z rych³ej kroèelu pøeze jstwu, bjeze w¹eje ked¼bliwosæe, a njed¼iwajo na ¹um, kotry¾ z tym nastawa¹e, d¼ì¹e k woknu. Hrabny swój kij, wuskoci z woknom, skhowa slìbro do waè¶oka, w skoku pøebì¾a pøez zahrodu, pøelìze pøez p³ót a skhowa so.
Nazajtra, pøi skhad¼enju s³ónèka, pøekhod¼owa¹e so biskop po zahrod¼e. Knjeni Magloirowa pøibì¾a rozhorjena k njemu.
"Biskopska Mi³osæ! Je æekny³ a slìbro je nam wotnjes³. Hlejæe, tule je pøelìz³!" Biskop stoje¹e khwilku æi¹e, potom pozbìhnyw¹i zamyslenej woèi rjekny zmìrom: "Pøedew¹im je hi¹æe pra¹enje, haè bì slìbro na¹e. Dawno sym je z njeprawom pola sebje khowa³; s³u¹a khudym. A tón è³owjek je khudy."
Po ma³ej khwilcy d¼ì¹e biskop snìdaæ k samsnemu blidej, za kotrym¾ bì wjeèor pøed tym sed¼a³ Jean Valjean. Runje stawa¹e wot blida, hdy¾ nìchtó zaklepa na durje. "Dale," zawo³a biskop. Durje so wotewrìchu. Tøo mu¾owje d¼er¾achu za khornaà ¹twórteho, ©twórty - Jean Valjean.
Biskop pøistupi k nim tak ¾iwje, ka¾ jemu dowole¹e jeho pokroèi³a staroba. "Ach, to sæe wy!" praje¹e, hladajo na Jeana Valjeana. "Jara m|e wjeseli, zo was wid¼u. S³y¹æe, w¹ak sym wam te¾ da³ swìènikaj, stej slìbornaj, ka¾ w¹o druhe. Èehodla njejsæe sej jej wza³ z jed¼nymi pøiprawami?"
Jean Valjean pozbìhny woèi a pohladny na biskopa z wurazom, kajki¾ njemó¾e wuprajiæ ¾adyn è³owjeski jazyk. "Tak je tón è³owjek prawdu rìèa³, Wa¹a Mi³osæ?" wopra¹a so slra¾nik. "Zetkachmy jeho; zda¹e so nam byæ ka¾ æeknjenc. Zad¼er¾achmy jeho, pøehladachmy a namakachmy slìbro.. ." "A wón je wam praji³," rìèe¹e biskop z posmìwkom, "zo je to jemu da³ stary duchowny, ki¾ bì jemu nóclìh poskiæi³? A wy sæe jeho sem pøiwjedli? To je njedorozumjenje." "Tu¾ mó¾emy jeho pu¹æie?" "Wìzo," wotmo³wi biskop. Stra¾nicy pu¹æichu Jeana Valjeana, ki¾ stupi nì¹to kroèelow do zady. "Je to wìrno, zo su mje pu¹æili?" porìèa z æicha, ka¾ rìèa lud¼o spicy. "Haj, sy swobodny, njejsy s³y¹a³?" rjekny jedyn ze stra¾nikow.
"Luby pøeæelo," wobroæi so k njemu biskop, "prjedy haè woteñd¼eæe, wozmjeæe sej swojej swìènikaj! Tu staj." D¼ì¹e k wohni¹æu, wza slìbornaj swìènikaj a poda jej Jeanej Valjeanej. Jean Valjean tøepota¹e na cy³ym æìle. Mechaniscy wza swìènikaj a w¹ón zamotany zhladowa¹e na njeho. "D¼iæe w mìru!" rjekny jemu biskop. "A zo bych njezaby³, luby pøeæelo, pøiñd¼eæe-li hi¹æe ke mni, njeje trjeba khod¼iæ ze zahrodu. Mó¾eæe pøecy pøikhad¼eæ a wotkhad¼eæ z durjemi z wulicy. Zawìramy je wo dnjo a w nocy na klinku." Potom wobroæi so k stra¾nikam a doda: "Knje¾a, mó¾eæe hiæ." -
Stra¾nicy so zdalichu. Jean Valjean èuje¹e, zo je blizki womorje. Biskop k njemu pristupi a rjekny ¹eptajo: "Njezapominajæe, njezapominajæe nihdy swojeho sluba; da³ sæe s³owo, zo wu¾ijeæe tych pjenjez k tomu, zo by¹æe so sta³ z porjadnym è³owiekom." Jean Valjean njemó¾o so dopomniæ na ¾adne sluby spod¼iwa so. Biskop wupraji tute s³owa wosebje doraznje. Swjatoènje doda: Jeano Valjeano, mój bratøe, wot nìtka pøestawaæe s³u¹eæ z³u a pøekhad¼eæe do mocy dobra. Sym wa¹u du¹u kupi³. Wuhonjam z njeje ducha æmy a wotedawam ju Bohu."
Victor Hugo. Z romana "Les misérables" ("Bìdni"), pøe³. J. Wiæaz.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Wjeèorne rud¼enje