|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Dokel¾ bìch hi¾o nìkotre lìta wjacy w lubych serbskich B³ótach lubnjowskeje strony a w kad¼iwych wuhlowych podkopkach komorowskeje krajiny njepoby³, dojìd¼ech tam w krasnym swjatkownym easu, zo bych tam w B³ótach èerstweho serbakeho powìtra a pola Komorowa wuhloweho kada so nasrìba³ a wobhlada³, kak so tam w B³ótach serbska narodnosæ bìdnje wo ¾iwjenje bìd¼i. Wobì stronje stej na nawjeèornych mjezach serbskeho krajika, a hi¾o wo 100 a wjacy lìt so bìd¼itej wo byæe a njebyæe.
Lubnjow nabywa pøeco bóle napohlad barliñskeho pøedmìsta, a s³y¹i¹ tam te¾ pøeco wjacy po barliñsku a ¾idowsku so rozrìcowaæ haè po prawonìmsku a serbsku. Hosæenc, do kotreho¾ za³o¾ich, mìje¹e dospo³nje barliñskeho kolorita a powìtra. Piwo njebì¹e hubjene a jìd¼ njebì¹e dobra, woboje pak po wulkomì¹æansku selene drohe. K wjeèeri mi narìèa hosæencaà lubnjowsku delikatesu: b³ótowske mjeñki w kisa³ym sypotatym, ki¾ pak bìchu tak suche, swi¾ne a twjerde, zo mi w ¹iji tèace wostawachu a zo dyrbjach nì¹to króæ porskaæ, zo so njebych zadusy³, ale je zaso do ¹klicki sk³ad³, z kotreje¾ bìch je bra³. Spa³ pak sym tam derje dosæ, dokel¾ bì¹e mó¹nièka:hi¹æe po³na a tu¾ myslièka spokojna.
Rañ¹e s³óncko zak³apa ze swìæatej pruhu do wokna a zawo³a: Zaspanco, stañ, stañ, won do B³otow æahñ! - Stanyw¹i wupich rañ¹i kofej, wobhladowach sebi mìstaèko, wupytach row delnjoserbskeho basnika a poslednjeho lubniowskeho serbskeho fararja Stempela, stupich do cyrkwje, zo bych tam pohlada³ na wobraz tutoho na¹eho wótèinca, postorèich knihaànika Bruchmanna, z na¹eje serbskeje wustajeñcy w Drje¾d¼anach mi derje znateho. Tón mi slubi Stempelowy wobraz fotografowaæ a nam poskiæiæ, zo bychmy jón móhli we "£u¾icy" a "Slov. Pøehlad¼e" swojim èitarjam pokazaæ. Tola tajke slubjenja su stajnje ló¾¹e haè dopjelnjenja. Tak èakam a èakam nìtko na tutón wobraz, ka¾ hi¾o èakam wob dwì lìæe a d¼eñ, na fotografiju mi slubjenu: wobraza limborskeho spisaæela. fararja Køesæana Henniga we Wustrowje, s³awneho po³abskeho lexikografa (+ 1719), ki¾ we wustrowskej cyrkwi pøi wo³tarju wisa: snano mje z wobìmaj k lìtu¹im hodom pøekwapja!
Zhoniw¹i, zo ma Lubnjow wot nì¹to lìt pøez prócowanje swojeho nìtèi¹eho wys¹eho fararja pìkny "b³ótowski musej", dostupich tam, wobd¼iwjujo jeho ¾adnostki, kotrych¾ ,bì¹e pøeco hi¾o dosæ; najbóle mje zajimowachu serbske wìcy, ki¾ tam su, ka¾ rjane fotografije a wobrazy delnjoserbskich drastow, wosebje z b³ótowskich stron, nìkotre star¹e serbske knihi, wosebje 2 eksemplaraj Hauptmannowych spìwarskich "Lubnjowski sarski sambuch".
Woko³o 10 hod¼. k èo³marjam pøi lubnjowskim pøistawje dostupiw¹i, wotnajach sebi za 5 hriwnow z pøilubjenjom jìd¼e a piæa na pøidawk, wjes³owarja ze serbskim mjenom, skoèich do jeho èo³ma a pøi krasnym wjedrje a njekrasnym ka³anju b³ótowskich kuntworow abo konturlicow, jìd¼echmoj z wjeso³ej, spokojnej myslu a w pøeæelnym "rozgranjanju" po "st¹ujach", "groblach, cerach a groblicach" nutø do B³ótow, do lubych mi wot m³odosæe - B³ótow.
D¼ìd mojeho "p¶ewjadnika" bì¹e kruty serbski hospodaà w Bórkowach by³, jeho nana kisa³e kórki do Lubnjowa zwabichu, wón rozumje¹e a rìèe¹e hi¹æe serbski, jeho syn, mój èo³maà, saha ze swojim "wjas³om" za pjenjezy tak husto hac jeho ¾adaju, k ranju won k d¼ìdowskemu statokej w Bórkowach, njemó¾e pak hi¾o wjacy - serbski. Wjezech so wot Lubnjowa po w¹elakich groblach, wosebje po "Nowej rìcy" (nìmski: Prinz - Wilhelm - Canal) a po Lì¼anskej grobli, nimo lubnjowskich kupow, najprjedy na "Lìdy", do znatych "b³ótowskich Bjenatkow". Tam, ka¾ bì mi znate, wot dawna "Serbstwo" domrìwa a - domrìwa¹e woprawd¼e, wìje tam po cy³ej ¹erokej wsy barliñski duch, serbsku drastu su tam Serbowki hi¾o zwjet¹a wotpo³o¾i³e a troja so po mìsæansku, chced¼a byæ knjenje, barlinaàki, jazyk wjeræi so jim po barliñsku. Dorosæeni pak rozumja zwjet¹a hi¹æe serbski, nìkotøi, ka¾ na pø. wobsed¼eà najwosebni¹eho lìd¼anskeho hosæenca z mjenom Rychtaà, 40-letny mu¾, a druzy - rìèa samo hi¹æe serbski, nic se swojimi, ale z Bórkowèanami a druhimi Serbami, hdy¾ so z nimi zetkaju a tamni z nimi serbski zapoènu.
Tu pak zda¹e so mi runje tak, ka¾ pøed 200 lìtami w Limborèanach tehdy, hdy¾ wustrowski faraà Kø. Hennig z prócu a lataànju S³owjana tam pyta¹e a stareho bura Jani¹ka w Klenawje dosahnyw¹i, z jeho wust swój nìmsko-po³obski s³ownik zestaja, kotreho¾ original so w Zhorjelcu w knihowni towaàstwa wìdomosæi khowa. A tu by runje moh³ mjenowany hosæencaà Rychtaà, wobhonity mu¾, lìd¼ansku króniku zestajeæ ka¾ to tam po³a Limborèanow w lìtach 1724 a 25 èinje¹e - hi¹æe d¼ensa s³awjeny Jan Parum So³ta z wjeski Ziæina (n. Siiten). Ale na¹i burja w¹ak pytaju swoju s³awu na - druhim polu! -
Z Lìd po "Wót¹owskej cerje" pøi mi³ym wjese³ym spìwanju sy³obikow a druhich pøeæelow - ptaèatkow dale wjes³owachmoj na "Wót¹owsku", ¹to¾ bì¹e prjedy hajnikownja w lubnjowskim mì¹æanskim "B³ótu", nìtko pak je wob¹ìrna a wosobna b³ótowska restauracija; jeje wobsed¼eà je Bìla¹k; ki¾ prjedy z kórkami w Lubnjowje wikowa¹e; bì tam hi¾o radna èrjódka lud¼i, a rìdne serbske ¼owèo nam pos³u¾owa¹e, Mariana Kórjeñkojc z Bórkow. Hdy¾ bìch tu powobjedowa³ - so wì, zo sebi te¾ ¹æi³ku skazach z b³ótowskim wósmu¾om - prajach zap³aæiw¹i Marianje po delnjo³u¾iskim wa¹nju "hadchej", (t. r. a Dieu!) a wona mi na to "Bó¾emje", a ja jìd¼ech dale nutø do b³ótowskich wy¹¹ich a ni¾¹ich wól¹ow po nìkajkej prìènej "cerje" do "Mutnicy" a dale po "Palencowej grobli" do "Kpalowskich B³ótow", zetkaw¹i tøi èo³my, po³ne nak³ad¼ene ze sylnym wól¹owym drjewom, kotre¾ bìchu barliñscy ko³od¼ejo pokupili.
We wod¼e wid¼ach tam a sem kæìjace te rjane bì³e b³ótowske "wutki" a w lìsu pøi wod¼e we wysokej trawje srjed¼ tøæiny ¶wi¾ne ¾o³te wódne lilije, wóko³o èo³ma ¹uskachu rybièki, wosebje "kukle]e" podobne na¹im ¹li¾am, pica nic za lud¼i, ale za wjet¹e ryby, za ¹æuki - tola wone pøeco w prawym èasu pøed èo³mom æìkachu, tak zo ¾adneje njewobhladach, byrnje¾ wudzìra³ woèi wjet¹e, haènopa¹ki. Suwajo so po "Abramcy", wuzkej grobli, a potom po nìkajkej ¹ìr¹ej "cerje", pri kotreje¾ kóncu le¾i kralowska hajnikownja z nìmskim mjenom "Schiitzenhaus", ki¾ je te¾ zdobom restauracija, pøijìd¼ech skónènje na znaty "Kanowy m³yn", hd¾e¾ poswaèich pod rjanej ¹tominu pomazku z plecom a z karanckom piwa, a mój towaà¹-èo³maà nic mjenje.
Kanowy m³yn le¾i wosrjed¼ najrjen¹eje wól¹iny cy³ych B³ótow, s³u¾aceje do kralowskeho lìsa a dosahaceje haè k hajnikowni pod "Dubom"; posledni¹a bì¹e prjedy zakryta w æi¹inje najkrasni¹eje dubiny, nìtko pak tam woko³o njeje jeno¾ hi¹æe 4-5 sylnych dubow stoji. Kanowy m³yn pak njeje wjacy m³yn, ale ka¾ "Dub", kralowska hajnikownja z restauraciju - m³yn bu pokupjeny wot knje¾eàstwa a do hajnikownje pøestworjeny.
Wotpoènyw¹i a wokøewiw¹i so, jìd¼ech na lipjansku stronu po nìkotrych mjeñ¹ich runych cerach bjez mjena; pøez wysoku æìmnu wól¹inu, wobaracu horcemu s³óncu a pøiñd¼ech pøez "Wisæanku", wotle¾anu a ma³ohdy wobjìzd¼enu groblu zaso na "Mutnicu" a "Lì¼ansku groblu" nimo lubnjowskeho mì¹æanskeho lìsa a ³ukow, po³nych wysokeje trawy a wobhladaw¹i z daloka zaso "Wót¹owsku", k wjeæeri znowa za³o¾ich do Rychtarjec hosæenca abo hotela na Lìdach; je to woprawd¼e po mì¹æansku zarjadowany wosebny etablissement ze salomaj, wulkim a ma³ym.
Wulki je z wobrazami sakskich kurwjeàchow py¹eny a ma³y ma sæìny wobwì¹ane ze w¹elakimi mjen¹imi a wìt¹imi wolijowymi wobrazami barliñskich molerjow, kotøi¾ tam pódla we wosebitej, wot Rychtarja za nich natwarjenej rjanej khì¾i bydla a pøi tym z wjet¹a sceny B³ótow a B³ótowskeho ¾iwjenja wobrazuja. W njej je 25 jstwow za molerjow a te¾ druhich, z po³nej pensiju za 4-5 hr. wob d¼eñ; jara tunje a dobre pøebywanje! Jìd¼ je wubjerna.
W¹itko sebi wobhladaw¹i a powjeèerjaw¹i, so po lì¼anskej grobli a Górje¹owje, z kotreje¾ je pìkny hród hrabjow z Lynaà derje wid¼eæ, a po kotrej¾ wjele drjewa so p³awje¹e k hrabinskemu rìzakej - zaso do Lubnjowa wróæichmoj; pøi tym ja hi¹æe wobhladach a sebi wobhladach w¹itke mnohe, a z wjet¹a jenajke b³ótowske èo³my, kotre¾ w Lubnjowskim pøistawje abo jìzd¼idle stojachu. Tute èo³my w lubnjowje wìsty Franc Lubchol, a na Lìdach tøo burja d¼ì³aju, a wob lìto raz, a to srjedu w póstnicach wiki bywaju z nowymi a starymi èo³mami w Lubnjowje.
Nazajtra z Lubnjowa nimo Kalawy jìducy a dopomniw¹i so na wæipneho kalawskeho hosæencarja z lìta 1878, ki¾ tehdy w¹ud¼e za mnu a mojim towaà¹om khod¼e¹e, zo by zhoni³, haè chcemoj kalawske ¹koànje abo ¹to druhe kupowaæ, dojìd¼ech prosto do Komorowa abo, ka¾ lud pola nas praji, do Z³eho Komorowa. Èehodla su jemu na¹i prjedownicy narjekli "z³emu", njewìm; hdy¾ ja tam bywach w m³ód¹ich lìtach, ¾enje njejsym pytny³, zo by by³ z³y, nawopak, rad wopytowach tam pøeco staru¹keho swìrneho wótèinca, kap³ana Kózlika, poslednjeho serbskeho duchowneho w Komorowje. D¼ensa wezo, po tym zo je w mìsæe a po wokolnosæi twornjow narost³o ka¾ hribow, brunicowych podkopkow daloko a ¹ìroko, jama so wury³a pøi jamje - by so Komorow skorje z³y hod¼a³ mjenowaæ; wjele cuzeho d¼ì³aweho ludu je so tam naæahny³o, a njerìdko stawaju so tam biæa a ka³anja. A serbska narodnosæ je tam te¾ skoro hi¾o zabita a zadu¹ena.
W hosæencu pak, do kotreho¾ bìch zastupi³, zo bych tam d¼eñ a noæ wosta³, bì¹e wulka kordija. Wjele wobsed¼erjow twornjow a podkopkow, wjele kupcow a pøekupcow z daloka, kotrym¾ w¹itkim bohatstwo z woèow a porstow hlada¹e, mìje¹e tam nìkajki zjìzd.
D¼iwach so, kak je so tuto mìrne rataàske mìstaèko, kajke¾ bì¹e hi¹æe za èas stareju Libu¹e a Kózlika, tak ruèe dospo³nje pøemìni³o. Je tam w twornjach a podkopkach te¾ wjele pólskich d¼ì³aæerjow, a za nimi su nìkotøi pólscy rjemjeslnicy, pøekupcy a korèmarjo pøiæahnyli. Pøi torhoj¹æu w najwjet¹ich nowych klamach wid¼ach pólske napisma, w jednym woknu: ubrania dla robotników, a w druhim: polska us³uga, a wy¹e duri: Kubaczek. Tola te¾ dwaj ¾idaj mataj pólske napisma, a wot pólskich d¼ì³aæerjow najbóle wopytana je kórèma Polaka z mjenom: Szwejda. Wìzo staj te¾ katolski duchowny a katolski wuceà pólskeje rìèe swìdomaj, ¹to¾ pak je te¾ cyle nuzne, hewak tam swoje pøis³u¹nosæe njeby¹taj móh³oj dopjelniæ.
Tak tu mócnje w cy³ej wokolnosæi pólskeho ludu a pólskeje rìèe pøibywa. Pøeto¾ pøeco wjacy pilnych d¼ì³aæerjow trjebaju mnohe te jamy, huty a twornje do ko³a woko³o mìsta; wot Nìmje¹ka pøez Kó¹ynu a Kó¹ynku do ®arnowa a Sedli¹æa, wot Sedli¹æa pøez Rañ do Murjowa a Wórlicy, a we wsach znutøkach tutoho ko³a runje wopisaneho - a pilni a tuni d¼ì³aæerjo Polacy su.
Woni so te¾ swojeje narodnosæe, maæerneje rìèe a cyrkwje kruæe d¼er¾a; ze Serbami pak nimaju wobkhada ani zwiska; tu z burstwom Serbstwo mócnje wotebera a hinje. W¹ak su twornje za Serbstwo ka¾ za burstwo moh³ rjec jìd, kotreho¾ njeznjesetej ani to ani wono. Najlìpje so serbska narodnosæ a rìè d¼er¾i w Bukojnje a w Kó¹ynje, dokel¾ su tam z d¼ìla hi¹æe zamo¾iæi burja... Su drje te¾ hi¹æe we Wjescy, Komorowskim pøedmìstu, we Wórlicy a druhd¼e èisto serbske swójby, hd¼e¾ so domach samo z d¼ìæimi serbski rìèi, ale pøeco lìta a mjenje jich bywa... Wuleæach d¼e sebi z Komorowa nìkotry króæ na wsy, wosebje do Bukojny a Ró¹yny, ®arnowa a Rowneho, hd¼e¾ je pilny, nìmski wuèeà ze serbskim mjenom Pawlica, ki¾ wob¹ìrnu nìmsku króniku mìsta Komorowa a wokolnosæe pi¹e; 14 ze¹iwkow je hi¾o wuda³.
E. Muka, £u¾ica 1903.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Hola