|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Bì¹e krasny julijski d¼eñ, jedyn z tych dnjow, kotre¾ jeno¾ tehdy bywaju, hdy¾ je so wjedro do³ho wobstajni³o. Z najza¾ni¹eho ranja je njebjo jasne; rani¹e zerja so njepyrja ka¾ woheñ: rozliwaju so z cunim rumjencom. S³ónco - njewohniwe, njeroz¾ehlene ka¾ w èasu ¾ahaceje suchoty, njeb³ukobahorowe ka¾ pøed wichorami a njewjedrami, ale swìtle a pøeæelnje b³y¹æate, - mìrnje p³owa pod wuzkej a do³hej mróèa³ku, èerstwje so pøeswìtla a ponórja do jeje lilijoweje m³hy. Hornja æeñka kroma rozæehnjeneje mróèalki zab³yskuje z had¼ikami; jich b³y¹æ podobja so b³y¹æej kowaneho slìbora. Ale hlej! zaso linychu so hrajace pruhi, - a wjesele, wulkotnje ka¾ leæo, pozbìhnje so mócne swìæad³o. Woko³o pøipo³dnja wozjewja so z wjet¹a mnohosæ kulojtych, wysokich mróèelow, z³oæiwo¹ìrych, z nì¾nymi bì³ymi kromami. Podobnje kupam, rozmjetanym po bjezkónènje so rozlatej rìcy, je wobbìhowacej z h³ubokopøehladnymi rukawamirurieje módriny, so wone skoro z mìstna njehibaju; dale k wobzorej wone sp³owaju, so hromadu æi¹æa, módriny mjez nimi hi¾o wjacy wid¼eæ njeje; ale wone su te¾ tak lazurne ka¾ njebjo: su w¹ì pøeæehnjene ze swì³³om a æop³otu. Barba wobzora, lohka, bled¼elilijowa. so cy³y d¼eñ njezmìnja a je ko³o woko³o jenajka; nihd¼e so njeæìmnja a njewjedro so njesæehuje; lìdma so nìhd¼e z borka dele módrojte smuhi æahaju: - to skoro njepytnjomny de¹æ saje. K wjeèoru zhubjeju so tele mróèele; poslìdnje z nich èornojte, njewobmjezowane, ka¾ dym, lehaju so w ró¾owych kupkach z napøeæa khowaceho so s³ónca, na mìstnje, hd¼e¾ je so wono ponóri³o tak spokojnje, ka¾ bì so spokojnje na njebjo zbìhny³o, stoji krótki èas èeàwjene swìt³o nad poæìmnjenej zemju, a nì¾nje mikotajo, ka¾ wobhladnje njesena swìca, so wjeèornièka na nim za¾ehla. Na tajkich dnjach su w¹ì barby zmjehèene, swìt³e, ale njeka³ate, na w¹ìm le¾i wotb³y¹æ nìkajkeje hnujaceje cunjoty. Na tajkich dnjach bywa druhdy horcota jara sylna, haj druhdy so samo "pari" na spadach polow, ale wìtr nakopjenu ¾ah³otu rozhonja, rozno¹a a wichorywjeræele - njedwìlne znamjo wobstajneho wjedra - æahaju z wysokimi sto³pami po drohach pøez rolu. W suchim a èistym powìtrje wonja po po³onje, syèenej ró¾cy, hejdu¹i; ani hod¼inu do po³nocy so ¾aneje w³ó¾noty njeèuje. Tajke wjedro pøeje sebi rataà za ¾nì.
Runje na tajkim dnju honjach raz za æeæorami w èerñskim wokrjesu tulskeje gubernije. Nadeñd¼ech a natøìlach dosæ d¼iwiny; napjelnjeny waèok mi njesmilnje ramjo re¾a¹e; ale hi¾o bìchu wjeèorne zerja pohas³e a w powìtøe hi¹æe swìt³ym, haè mnje wot pruhow skhowaw¹eho so s³ónca wjacy njerozjasnjenym, poèa so zymny sæìn sæahowaæ a rozliwaæ, jako skónènje wobzamknych so domoj wróæiæ.
Iwan Turgenjew. Ze "Zapiskow hoñtwjerja" pøe³o¾i³ Jan B. Pjech.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Jìra staroba