|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Je na dnju swjateje Genovefy.
Wichoraty d¼eñ. - Njemdra, bojazna bì¹e to nóc; z mócnym dychom hwizdachu haè do ranja po³nócne wìtry a pøez wumocowany kraj waleju so stajnje hi¹æe nowe a nowe snìhowe ¾o³misk z bì³ej æmu kryjo struch³y d¼eñ. Do wysokosæe murjow kopja si wìjeñcy, nahe ¹tomy stonaju, pod howrjenjom tøepota w dolinje si, tulata wjeska. -
Pøipo³dnju so mróèele roztorhachu, snìh pøesta padaæ, ale wìtr howri dale, z tøìchow so wìje we wysokich trubjelach sypotaty snìhowy proch.
©tó¾ njetrjeba, z khì¾e njestupi - a ¹tó¾ wuñd¼e, khwata spì¹nje zaso pod tøìchu.
D¼ìæi mìrja ducy ze ¹ule nawìty snìh. Tu zawali so tutón do zymneho pjerja, tamón wotøase so ka¾ mokry pos a storèiw¹i zmjerz³ej rucy h³uboko do zaka, spìcha woko³o zahrodneho p³otu po wuzkich, h³uboko zawìtych ¹æe¾kach domoj. Jeno¾ h³owy drobnych jich postawow su wid¼eæ, kak spìchajo dyrkotaju nad smuhami wysokich nasypow; tak wysoko kopja so sepje wusypaneho snìha.
Burja njepu¹æa drjewjane ³opace ani z rukow - zawìte ¹æe¾ki wusypuja wob d¼eñ wjacy króæ.
Æe¾cy wleèa so po wjesnej drózy knje¾ske wozy. Kolesa skiwlo kwièa, zarywajo so haè do wóskow do bì³ych snìhowych sepjow. Konje wjeræa njemìrnje ze zawìtymaj wu¹omaj a wobkusuja polod¼ene wojo. Mróz wì¹a so jim na nós a mikawèe a cy³e æì³o zda ka¾ so z wapnom polate.
A zaso tøepota z hustyrn, wìènym snìhom powìtr. Pod bì³ej jeho æe¾u zhibuja so tøìchi, pikota kryw; z hrabjemi wothrabuja be³e posle¹æo, zo njeby tak t³óèi³o.
Za wjesku w¹o bì³e, w¹ud¼e bì³e, na hórkach a w dolinje, ko³owoko³o ¹ìroko daloko ta bjezkónèna njepøewid¼omna, woko slepjaca swìt³a dalina.
Kehelate kopcy li¹æa so z bì³ymi ¾o³mami k zni¾enemu njebju, so wijace h³uboke puæe so zhubjeju, do³y su pomjeñ¹ene, zwy¹ene su hórki - snìhi rostu do njebja. ©tomy p³owaju hi¾o jeno ka¾ kulojte keàèki ze swojimi krónami w bjezkónènym powod¼enju snìha; nihd¼e zwuka, nihd¼e ¾iwjenja - w¹ud¼e, w¹ud¼e jerio¾ ta b³yskotata mnohosæ bì³ych æìlièkow ka¾ z krudom ¹wihanych z praskacymi zwukami orkana.
Te¾ hawrony a wutrajne wróny su wopu¹æi³e prjedy lubu, d¼ensa tak struch³u, za ¾iwjenjom jim ³akatu zymsku pøirodu. Ze sylnymaj køid³omaj bìd¼a podarmo ze zasak³ymi napadarni wìtra a wujachlene, wuskrjud¼ene mìrja so w nak³onjenym, motatym lìtu do æi¹iny dworow; tam rozra¾uja wuh³ódnjene, z njemdrym pyskom zmjerz³e konjace hruzliki.
Wokna khì¾kow hladaju ka¾ wobìlene s³epje do zymy; jeno¾ kud¼erjawy dym nad zawìtymi tøìchami wudychuje pod krywom dremace ¾iwjenje.
Pola hatka sed¼a, bjez zmys³a za w¹o to, husy. Zaspane stoja na jednej, do snìha zarytej nozy, a pysk skryw¹i pod pjerjo, sp³uwaju z posnì¾enej zemju do sameje, lìdma rozeznajomneje bìliny -
Nastawa æmièka.
Po zawìtej ¹æe¾cy so napinajo èeàcha k hatej do rubi¹æow zababjena stara Rybakowa.
"Hd¼e chceæe, æeta?" zawo³a na nju B³a¾ec kmótr.
Stró¾iw¹i so storhny so ze swojeho èeàchateho hiæa a swojich æe¾kich mysli.
"Sym pola zwóñka poby³a a nìtko hladam za husymi."
Suchi, torhaty ka¹el pøetorhny jeje rìè.
"By¹æe so wupoæiæ mì³a; ka¹lujeæe."
"Ale hd¼e te¾ to bych so wupoæi³a? W tej lódzymnej komorje?"
B³a¾ec kmótr mikny z wokom a wuhlada na zmor¹æenymaj licomaj hi¹æe so b³y¹æate slìdy sylzow.
"P³akaæe."
"Ale ¹to, p³akam? Jeno¾ to ¾iwjenje dop³akuju. Njeje dnja, njeje hod¼iny, ani nocy, zo njebych p³aka³a. Tajke njejsym sebi swoje stare lìta mysli³a" - zdychny staru¹ka a bjezmócnje suny ze suchej, wot drjenja sæehnjenej ruku wo suknju, "Dwìmaj knjezomaj je æe¾ko s³u¾iæ. Njejgym doma ani pola Khrystofa, ani pola Rybakec. Tam spju, tam jìm, a d¼ì³aæ dyrbju tam a te¾ tam. ©to so na¹mjatam a nas³u¾u za tón cy³y luby d¼eñ. Hdy¾ sym m³oda by³a, to w¹ak njejsym tak wustawa³a, ka¾ to nìtko wustawam. A lìdom so sydnu, mje hi¾o zaso do nìèeho æìrja - - Zlì so mam mój luby Mik³aw¹o, zlì - - ", wutrì sebi staru¹ka ze swojimi ma³ymi kósæikami swojej woèi. "Njech za husymi hladaæ du! A nìtkle! W tutym snìhu - za husymi hladaæ. Tøi d¼ìæi maju, strowe ka¾ ryby, a mje staru ¹mjatawu wowku sæelu po husy - -
A w tajkimle wjedrje!-------Hihihi! Haj wo nju so njestaraju, -
jeno¾ sed¼a a w æop³ym zhódawaju, kotra ma rjeñ¹u suknju! Ha - ha! Bo¾o na njebjesach, hdy bud¼e to jeno¾ ke kóncej, hdy bud¼e to tomu kónc? Ha - ha - ha pytaj je! Husy, husy - haj! To maju rady! Hdy¾ jeno¾ njebych trjeba³a w tym snìhu tak ³azyæ - - Haj, w¹ak haj! Nó, tak bo¾emje, Mik³aw¹o! - - -"
©taru¹ka wo³a¹e hi¹æe nì¹to króæ na husy ka¾ na d¼ìæi a machajo z ruku na prawicu a na lìwicu, ¹mjata¹e so za husymi do napo³ wotewrìnych wrotow.
Hdy¾ zaèinje¹e wrota, æehnje¹e so za njej hi¾o nócna æma. Wìtøik zadu a zmjeæe z tøìchi wysojm sep snìha pøed wrota.
Pøe³o¾k z Al. Mr¹tikoweje króniki "Rok na vsi". Pøel. serbske blido na Pra¾skich Vinohrodach. £u¾ica 1906.
Dal¹í: