|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Hdy¾ hi¹æe we z³otej Prazy pøebywach, zo bych ducha a wutrobu na wa¾ne powo³anje pøihotowa³, pøekhod¼ich wjele króæ wosebje tamne wulicy, w kotrych¾ su najwjet¹e knihikupstwa. A d¼iwna wìc, mje zajimowachu prasuche napisma nowych knihi, wo kajke¾kuli wìdomosæi jednachu. A wìm so hi¹æe d¼ensa na mnohu tam wupo³o¾enu knihu dopomniæ. Z woprìdka èinjachu na mnje najsylni¹i zaæi¹æ mjena spisaæelow, a tajki profesor - profesorojo z wjet¹a knihi pisaju - tajki profesor, kotreho¾ w¹elake titule mìjachu na napismje lìdma ruma, bì mi tehdom bjez ma³a nì¹to wjac dy¾li è³owjek. A tak so sta, zo sym dosæ husto pøewid¼a³, ¹to bì tam cyle delka w poslednim rjadku æi¹æane, mjenujcy s³owèko "nak³ad". A tola ma tuto s³owèko, kotre¾ so tak poni¾nje w poslìdnim kuæiku khowa, wulki, wa¾ny wuznam. A te¾ ja sym do toho pøi¹o³.
Bìch mjenujcy sej zwìri³, te¾ sam knihu napisaæ, a nìtko bì moja cy³a a jenièka ¾adosæ, ju æi¹æanu wid¼eæ. Ale - ale ¹tó bud¼e ju nak³adowaæ? Jedyn z mojich wuèerjow mi rad¼e¹e, zo bych so pola Tempskeho w Prazy wopra¹eæ spyta³, a chcy¹e te¾ moju próstwu podpjerowaæ. Tola to bì podarmo. Wobroæich so do Lipska, wot tam dostach radu, redakciju nìmskeho "s³owjanskeho archiva" prosyæ, zo by ju do swojeho èasopisa pøija³a a potom wosebity woæi¹æ zhotowiæ da³a. Ale te¾ to so njerad¼i. Skónènje pøepodach rukopis Micha³ej Hórnikej za Maæicu Serbsku. Ale te¾ Maæica so khìtro wotlakowa¹e a rukopis mìje¹e so najprjedy wot wosebiteje komisije swìdomiæe pruhowaæ. To so ani Hórnikej nochcy¹e spodobaæ a - Hórnik pøija sam na swoje risiko cy³y nak³ad a mi wotpad¼e æe¾ki kamjeñ wot wutroby. Telko prócy, èasa, woporow a wutrajnosæe sej ¾ada¹e, nak³adnika serbskeje knihi namakaæ.
A z toho èasa wìm ja derje, ¹to ma s³owo "nak³ad" na sebi a tohodla sym so pjera pøimny³, zo bych wopomni³ a rozpomni³ zas³u¾by, njezachodne zas³u¾by najwoporniwi¹eho serbskeho nak³adnika: Jakuba Herrmanna.
Prìni króæ jako horliweho serbskeho wótèinca spóznach na¹eho wos³awjenca pøi slìbornym mì¹niskim jubileju na¹eho njezapomniteho Hórnika lìta 1881 pri krasnym swjed¼enju w nìhdu¹im Lauec hosæencu w Budy¹inje. S³y¹u to moh³ rjec hi¹æe d¼ensa, kak Hórnika jako wuèerja serbskeje rìèe a serbskeho pismowstwa khwale¹e a s³awje¹e. A to z dobrym prawom. Hórnik bì wuèeà nic jeno z ertom, ale te¾ ze skutkom. S³owa pohnuwaju, pøik³ady æahnu. To smìmy wo Hórniku prajiæ. Hórnik je mjez druhimi te¾ wosebje wulke pjenje¾ne wopory za na¹e pismowstwo pøino¹a³. A jelizo te¾ na¹emu jubilarej njebì mó¾no, z pjerom za serbske pismowstwo wjele skutkowaæ - znajemy pak te¾ jara rjane wud¼ì³ki z jeho pjera - dha je tola te¾ mnohi serbski spis hakle pøez njeho na swìt³o wu¹o³. Haj, njepraju pøewjele, ale skerje hi¹æe ma³o, hdy¾ wobkruæam, zo bì nìkotre¾kuli serbske pjero dawno zezerzawi³o, njeby-li na¹ jubilar so wo to stara³, zo by, ¹to¾ so dobreho pisa, te¾ w æi¹æu wuda³o. Ze z³otej wutrobu a z darniwej ruku je sobud¼ì³aæerjam serbskich èasopisow a serbskim basnikam ruku wod¼i³ a hdy¾ so tak husto z khwalbu spomina na basnje a wud¼ì³ki serbskeho ducha a pjera, mamy te¾ w¹u winowatosæ, jónu zjawnje a sprawnje èe¶æiæ toho, ¹tó¾ je nam tute d¼ì³a hakle pøistupne sèini³. A tak je kanonik Herrmann dobry a d¼akowny ¹uleà na¹eho Hórnika, sæìhujo pøik³ad swojeho wuèerja wosebje jako nak³adnik.
Skoro samo so rozumi, zo je na¹ wos³awjenc te¾ dobry znajeà pismowstwa, kotry¾ dobre a mjenje dobre derje rozeznawa. To smy z jeho ertnych rozmo³wow wjac haè jedyn raz spóznali. Toho dla p³aæi te¾ jeho s³owo wjele. Wìm so dopomniæ, zo je cyle krótke wuprajenje jeho erta jara dobre sæìhwki mì³o a k d¼ì³u na roli serbskeje literatury pohnu³o. Tajki nastork je te¾ star¹im pøeswìdèenym d¼ì³aæerjam trìbny, tajka ertna derje mìnjaca kritika a tajke zrozumliwe pohnuwanje je mnohim wu¾itne, pøeto¾ to je dosæ èasto jenièke myto serbskeho spisowaæela.
©tó¾ so za serbske pismowstwo zahori, zahori so wìsæe te¾ za w¹ì druhe narodne a nabo¾niske potrìbnosæe swojeho ludu. Tak te¾ kanonik Herrmann. Wo tom wìd¼a powìdaæ serbscy studowacy, Towaàstwo Pomocy, towaàstwo swjateju Cyrilla a Methodija, towaàstwo "Serbowka" w Prazy, wosebje pak Maæica Serbska a na¹ serbski dom. Njewìm a njemó¾u rozsud¼iæ, ale smìm drje na po³ wìsæe zhódaæ, zo je wón jako wosadny duchowny wulki wliw mì³ na to, zo mamy z jeho wosady wjac haè jednoho zd¼ì³aneho Serba, kotry¾ je so hi¾o we mnohim nastupanju jako swìrny narodowc a d¼ì³aæeà wupokaza³. M³oda mjehka wutroba pøijima snadnje dobre zaæi¹æe a te wostawaju èas ¾iwjenja: su podobne njewuha¹omnemu pismej, kotreho¾ móc ani z³ósæ tak bórzy njeznièi. Wo mnohich, jara mnohich woporach na¹eho jubilara za w¹ì nale¾nosæe na¹eho narodneho ¾iwjenja nochcu a njemó¾u pisaæ, wjele z nich je zjawnje mjenowanych by³o, mnohe pak chce nadobny darowaà wìsæe te¾ zamjelèane wostajiæ. Jeno na jednu, a to zawìsæe nic najmjenje wa¾nu stronu jeho powahi dyrbju hi¹æe pokazaæ.
Serbjo bydla bjez ma³a jeno na wsach, a to zad¼ìwa wuwiwanju zd¼ì³anosæe njema³o. Runje srjed¼i¹æam w¹eho wìdomostneho, literarneho a wumje³skeho ¾iwjenja w residencach abo syd³ach swojich mnohich wjeàchow maja so Nìmcy d¼akowaæ, zo maja tak nahladnu zd¼ì³anosæ. Cyle podobnje p³aæi to te¾ wo biskopskich mìstnach a kló¹trach. Nam Serbam bohu¾el ani jene tajke srjed¼i¹æo wosta³o njeje. Æim wa¾ni¹e a zas³u¾bni¹e je potajkim to, zo su nìkotøi z na¹ich na wsach pøebywacych wótèincow swój dom serbskim narodowcam a pøeæelam na¹eje wìcy wotewrili, pøistupny a wulcy pøijomny sèinili. Star¹i ka¾ n. pø. kantor Hicka, na¹ s³awny hud¼bnik Kocor a druzy, njemó¾achu ¾enje dowukhwaliæ hospodliwosæ Handrija Zejlerja, ki¾ we swojim èasu lìto wot lìta wulki d¼ìl serbskeje inteligency do swojeho domu wita¹e. Kajki wjeso³y, zahorjacy, nad¼iju stajnje z nowa zbud¼owacy a k ¶kutkam napominacy a posylnjacy duch tam knje¾e¹e, to njech wopowìduja æi, kotøi¾ su to sami nazhonili. Cyle podobnje skutkowa¹e te¾ na¹ njezapomnity Imi¹. A po tutym pøik³ad¼e zhromad¼e¹e te¾ na¹ Herrmann hdys a hdys d¼ì³aæerjow w serbskim pismowstwje do swojeho domu, a kó¾dy, ¹tó¾ mó¾e¹e, pøijima¹e z radosæu jeho pøepro¹enje, dokel¾ bì sej wìsty, zo bud¼e z lubosæu witany, zo tam nadeñd¼e hospodliwosæ, radu a - ¹to¾ mó¾no - te¾ pomoc, nadeñd¼e cyle jenak zmyslenych pøeæelow a znatych, kotøi¾ so skhad¼uja, zo bychu sej swoje nazhonjenja wumìnjeli, s³owa lubosæe, wìrnosæe a tró¹ta prajili a swoju wutrobu k nowemu d¼ì³u posylnjeli.
Jeno idea³ne, idealne nadobne zmyslenje d¼ì horstku serbskich narodowcow stajnje nawjedowa¹e a te¾ hi¹æe nawjeduje. Materialneho wu¾itka so nichtó nad¼ijeæ njemó¾e wot d¼ì³a za na¹e Serbstwo. Æim wu¾itni¹e, haj, æim nuzni¹e potajkim je, zo so tajke ideale za¹æìpjeja, haja a zesylnjuja. A k tomu je jara mnoho èisteje, njesebièneje lubosæe trjeba: we wjacy wutrobach pak so lubosæ k naradej hori a mócni¹a wona je: wjele p³omje¹kow dawa p³omjo. A to vv¹o dokonja wjese³e, pøeæelne, lubosæiwe towaàstwo, hd¼e¾ su swoji mjez swojimi a ze swojimi, hd¼e¾ so njetrjeba kó¾de s³owèko wotwa¾eæ, hd¼e¾ njeje nichtó wy¹¹i a nichtó ni¾¹i, hd¼e¾ su w¹itcy jenak zmysleni: kó¾dy kó¾demu, ka¾ bratr bratrej. A du¾ te¾ z tajkeje hospodliwosæe wukhad¼a mnoho wu¾itka za na¹u narodnu wìc.
Jurij Lib¹, £u¾ica 1899.
Dal¹í: