|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
My nìtk z èorneho lìsa wustupimy a wid¼imy na prawu ruku wulku kwìtkojtu ³uku. Mìsaèk ju poliwa ze swojim slìborom a jeho jasne pruhi zybola so w rosowych dejmantach. Lìsne ¹tomy, ki¾ pøi kromje stoja, mjetaja w do³hich èornych smuhach swój sæìn na w¹u tu rjanosæ. Tajka æicha hórska ³uka dyrbi hi¾o so wo dnjo kó¾demu lubiæ, ki¾ ma èuæiwu wutrobu; w nocy pak, w swìtle mìsaèka, zda so nam wona edenska zahroda byæ, a my sebi ¾adamy tu wostaæ. Ale paradiziski mìr te¾ tudy bohu¾el njebydli. ®a³o¹æaty h³ós, ki¾ do wutroby rìza, zaklinèi nadobo z tarnneho kónca ³uki. To so pos³ucha, ka¾ by tam ma³e d¼ìæo bjez h³osa zap³akny³o. Ale to su smjertne hrona. Zajeèk bì¹e pøed wjeèorom z lìsa won na ³uku pøiskaka³, bì wot m³ódneje trawy kh³ó¹æi³, so na wonjatym d¼eæelku wjeseli³ a ze ¹ìrokich ³opjenow wokøewjacu rosu liza³. Hdy¾ mìje¹e w¹eho dosæ, wosta w mìrje a pokoju na ³ucy sed¼o a mysle¹e na to, ¹to by sej na blizkich polach najprjedy wobhladaæ ¹o³. Ale zady ¹tomow a keàèkow so wukhowaw¹i bì so li¹ka z lìsa won pøisnowa³a, zajeèka wuhladaw¹i za nim skoèi, jeho hrabny a z wótrymi zubami daje¹e. Pøeco s³ab¹e je zajacowe ¹krìèenje, a bórzy cylewonìmi tutón ¾a³osæaty nócny h³ós.
Na na¹im puæu domoj pøiñd¼emy nìtk do brìzoweho hajka. Wórla, drózn a kosak, ki¾ mìjachu jow z wjeèora swoje èinjenje, su so k mìru poda³e, ¾adyn mi³y dych njekoleba ha³u¾ki, ¾adne lisæicko so njehibnje. Womjelkny³ je ptaèkow wjeso³y spìw, zasta³o je zynèenje pilnych pèo³kow.
Na zastani¹æu w Kub¹icach parowy wóz zahwizda a z horow do³hi woth³ós hwizdarjej wotmolwja.
Pàede wsu je spìwanje s³y¹eæ, wjesna m³od¼ina tam pøi mìsaèku po rosy khod¼i. Ale bohu¾el njemó¾a spìwy, ki¾ wot tam klinèa, na¹u nutrnosæ pozbìhnyæ a na¹e wjesele powjet¹iæ. M³ody lud, na kotrym¾ na¹a nad¼ija wotpocuje, spìwa jeno¾ jara porìdko rjane pìsnje, ki¾ je w ¹uli nawukny³, a wuèerja wutroba boli, hdy¾ dyrbi pøipos³uchowaæ, kak so te rjane jasne h³osy, kotre¾ je wón w ¹uli ze w¹ej swìrnosæu wuwuèowa³, nìtko na tajke njewu¶ne spìwy preè mjetaja. Hdy¾ lud¼o spachu, pøiñd¼e njepøeæel a nasy njerjada mjez p¹eñcu. Jako pøihódne wotmolwjenje na tajke njedu¹ne spìwy je nazdala rejenje a wo³anje, swarjenje a zakliwanje s³y¹eæ. Njeje æe¾ko zhódaæ, zo so tam nìkotøi pjeni domoj kab³aju.
W bli¾¹im dworje pos wuje, ka¾ so zda, dha so te¾ jemu tajke nócne h³osy njelubja. Ale tak swjeæa a wu¾iwaja æi njewurjekniwu rjanosæ lìtneje nocy, kotrych¾ je Bóh za knje¾ich swojeje stwórby postaji³. O to je hubjenstwo, zo moh³e psy wuæ!
Mjez tym je jìdnaæe wotbi³o, a wo wsy hi¾o nócny stra¾nik trubi. Je to poslìdni nócny h³ós?
Nìtk pak je wulki èas domoj a do ³o¾a, pøeto¾ jutøe chcu do K³uk¹a na ¾abjacy koncert jìæ. Bórzy w mjehkim ³o¾u le¾u, wusnyæ njemó¾u. Hdy¾ po³ny mìsaèk na njebju stoji, dha so mi ¾enje spaæ njecha. Na¹ kocor, ta swìrna mica, ki¾ tónle mój njepokoj najskerje znaje, chce mje w swojej pøikhilnosæi na wosebite wa¹nje zwjeseliæ. Wón je, po m³yñkec kocora ¹o³ a wobaj hromad¼e zapoènjetaj nìtk spod¼iwnu ¹tuèku spìwaæ, ¹tuèku, wo kotrej¾ so praji, zo mó¾e kamjenje ³amaæ a lud¼i njemdrych èiniæ. Mje pak tajki spìw ha ¾adne wa¹nje njemyli, a ja bud¼ich rady hi¹æe dlìje pøipos³uchowa³, ale klamaty pos pribì¾a a wotehna pilneju spìwarjow.
We jstwje dwanaæe bije, hod¼ina ¹erjenjow zapoènje, powìda so, zo je w tutym èasu te¾ w¹elke s³y¹eæ a wid¼eæ, ale ka¾ ked¼bliwje te¾ pos³ucham, nièo so njepiknje. O tola, z jednoho susodneho dwora je h³ós s³y¹eæ, to pak njeje ¹erjenje, hdy¾ runje¾ pola susoda husto dosæ ¹eri. Kury tam w kólni na ¾erdkach sydaju, a jedyn m³ody kapon tam w nocy spìwaæ wuknje. Wjele spìwanskich hod¼inow hi¹æe po zdaæu mì³ njeje; to drje te¾ sam spóznawa, hewak by tola, ka¾ so to prawemu kaponej pristoji, wodnjo na hnojowu hromadu zalìz³ a tam spìwa³. Ale ¹to¾ hi¹æe njeje, to hi¹æe bud¼e; talent so w potajnym wudokonja. Burjo mìnja, hdy¾ kapona abo koko¹ w njeprawym èasu spìwaæ s³y¹a, zo hrozne wjedro pøiñd¼e. A wot starych èasow sem je znata wìc, zo kapon wjedro do prìdka wì, a wón je tón jenièki wì¹æeà, ke kotremu¾ maja lud¼o pøeco hi¹æe dowìru. Potajkim so zda, zo ma wón ze swojim wì¹æenjom wjedra wjacy wuspìcha haè nìkotry¾kuli druhi profeta.
Na kotreho¾ bìch dawno hi¾o èaka³, tón so nìtk z woknom nutø suny: spar mje z mjehkimaj køid³omaj zaja a jand¼el mìra mje pøikry z p³achæom do kotreho¾ bìchu lubozne sony zatkane.
Na druhe ranje, bì to sobotu, dopomnich so na to, zo sym d¼ensa z mojim ¹ulskim d¼ì³om hi¾om w dwìmaj hotowy, a to mi ló¾o z ³o¾a won pomha¹e. A hdy¾ tak daloko bì, sydnych so na koleso a jìd¼ech do delneho kraja; ja chcych do Kluk¹a na ¾abjacy koncert, a ducy po puæu mìjach mysle w¹elake waki ³ojiæ. Ruèe so èas miny, a pøed wjeèorom hakle pøiñd¼ech do Male¹ec. S³ónèko z do³himi sahami k wjeèoru khwata¹e a chcy¹e so bórzy zemje dótkaæ.
Na rañ¹im kóncu Male¹ec le¾i keàchow, a pøi po³nócnej keàchowowej muri je ma³y dólèk, wìsæe tak stary ka¾ kerchow sam a w nim je w normalnych lìtach ³u¾a mutneje wody. Haj, je dha to woprawd¼e woda? Njejsu snad¼ to sylzy, na keàchowje horkach p³akane, ki¾ su jow hromad¼e zbì¾a³e? Ale sylzy su tola jasne ka¾ rosa. Haj, ale jeno¾ te sylzy ki¾ wutroba p³aèe, te wopaène pak tón sylzowy hatk zmaèa. Nìtk so z teho sylzoweho jìzorka spod¼iwne wo³anje zbìhny: unk, unk klinèe¹e bjez pøestaæa ka¾ zwónèk, wótøe drje, ale pøez mìru zrudnje. Su snad¼ to te skór¾by a ¾a³o¹æenja, ki¾ bìchu na keàchowje pøi wotewrjenych rowach s³y¹eæ a su ze sylzami na zemju padny³e a so do njeje zhubi³e? Ale dha by jich tola wjele wjacy zdychnjeñèkow ze sylzoweho hatka klinèeæ dyrbja³o! Haj, to su te¾ jeno¾ te skór¾by, ki¾ z wutroby wukhad¼eja, te njeprawe wozmje wìtøik prjeè, prjedy haè na zemju padnu. - Lìto wot lìta bywa sylzowy jìzork mjeñ¹i, a jeno¾ porìdko hi¹æe zaklinèa z njeho ¾a³osæate h³osy.
Znaty z Male¹ec nìtk po puæu pøiñd¼e. Ty drje chce¹ kunkawy ³ójiæ? wón na mnje wola¹e, pøeco je wu³ój w¹ì, zo te hrozne wo³anje skoro zastanje!
Poezija æìka, hdy¾ próza pøiñd¼e. Ja dyrbju potajkim nìtko wo kunkawach rìèeæ. Jich jasne wo³anje by rjeni¹o klinca³o, hdy njeby tak jara melancholiske by³o; teho dla te¾ je najwjacy lud¼i rady njes³y¹i. Njezd¼ì³anym lud¼om so to dale za z³o wzaæ njesmì, pøeto¾ æi sebi pøi tym pøeco hi¹æe na nìkajke ¹erjenje mysla, ale zd¼ì³ani lud¼o dyrbjeli poprawym hi¾o dawno hina¹eho mìnjenja byæ, woni so tola hewak pøiwìrkam smìja. Tu¾ je spod¼iwne, zo n. pø. nìmski pìsnjeà Bürger wuæe zatamanych duchow, ki¾ w po³nocy skiwlo woko³o ¹ibjeñcy lìtaja, z nièim druhim pøirunaæ njewì, haè z kunkawacym wo³anjom. Jich spìwy klinca ¾a³ostnje ka¾ kunkawow wo³anje - to su jeho s³owa. Najskerje Bürger ¾enje w æichej nocy na melodiske wo³anje kunkawow pos³ucha³ rijeje, hewak drje by hinak rìèa³.
Wosrjed¼ Plusnikec a Male¹ec staj pøi drózy hataj; a tón na rañ¹³m boku je, ka¾ so zda, jeno¾ z kunkawami wobydleny. Hdy¾ ja tam z wjeèora nimo ]ìdu, dha ja stajnje z ko³a skoèu a khwilu na kunkawy pos³ucham. Hdy¾ jich tajka èrjóda, snad¼ wjacy haè tysac, na dobo wo³a, dha je to mócny h³ós, ki¾ je daloko s³y¹eæ. Zo su pøi tym æi spìwarjo w¹elcy a zo je nìkotry h³ós kusk ni¾¹i abo wy¹¹i haè tamne, to jim njesmì¹ tak jara za z³o wzaæ, koncert tola pøeco rjany wostanje.
Wot Male¹ec jìd¼ech pøez Za³how do stareje domizny do Kluk¹a. poèa so æmiæ, a ja dyrbjach khwataæ, je-li chcych ¾abjacy koncert w za³howskich hatach w po³nej rjanosæi s³y¹eæ. Nichtó. njecha¹e sobu hiæ. Nièo wo to, ¹tó¾ chce krasnosæ prirody woprawd¼e wu¾iwaæ, dyrbi byæ sam ze swojemi myslemi.
Pøiñd¼ech na stare haæenja; te bìchu cyle hi¹æe tajke, ka¾ bìchu pøed 40 lìtami by³e; jeno¾ te rjane rynki wulkich dubow tani wjacy njestojachu. Hnadny knjez bì pjenjezy trjeba³.
Z æernjoweho keàka wita¹e mje zelena ¾abka; wid¼eæ ju wìzo njemó¾ach, ale jejne wótre kri kri kri bì mi derje znate. Na¹a njeboha wowka praje¹e, hdy¾ zelenu ¾abku wo³aæ s³y¹e¹e: wona wo de¹æik prosy. ®abka pak jeno¾ wo³a, hdy¾ je æop³o a æiæho, a tajki d¼ensni¹i wjeèor bì; wón njemó¾e¹e rjeñ¹i byæ. Pódla haæenja z mìrom, ka¾ w prjedaw¹im èasu, rìèka bì¾e¹e; wona dyrbi cy³u èrjódu hatow z wodu pjelniæ. W tutej rìècy, kotru¾ my wuèlany pøìrow mjenowachmy, so w mojich d¼ìæacych lìtach w¹o z rakami mjeàwje¹e, a ja sym tam z druhimi njedu¹nymi hólcami druhdy za jedyn wjecor wjacy kop na³óji³, a rìèka tola na¹a njebì a ³ójenje bì tam twjerd¼e zakazane. Tehdy my hi¾o te¾ na nócne h³osy ked¼bowachmy; pos³uchachmy mjenujcy z wobìmaj wu¹omaj, haè njebud¼emy s³y¹eæ knje¾eho rybaka pøiñæ, a njezwìrjachmy sebi wótøe rìèeæ. To bìchu rjane èasy, ale rybak je wumrì³, a raki su w¹ì zahiny³e, d¼ensa tam podarmo ³óji¹.
Wy¹e mje so nìkajke dybawe wo³anje zbìhny; z male¹anskich hatow pøiæahny èapla, leæe¹e do hole dele ni¾e Wujìzda. Tam ma na wysokej khójnje swoje hnìzdo.
Wu³ke a ma³e èrjódki d¼iwich kaèkow leæachu nimo; wone pøiæahnychu z komorowskich hatow a chcychu swoje æety w huæinjanskich hatach wopytaè. Kaèki w za³howskich hatach je wohladaw¹i wo³achu ank ank, ka¾ bychu je chcy³e k sebi dele wabiæ. Do cunjeho a melodiskeho ank ank mì¹e¹e so wohidne rjehotanje ³ysakow; njetamaj je tohodla, wone swoju lubosæ na rjeni¹e wa¹nje wozjewiæ njemó¾a.
Puæ mjez hatami so na prawu ruku winy; to je ¹æe¾ka do Huæiny. Po njej sym z nìkotremi towaà¹emi na huæinjanski hermank khod¼i³. Mój Bo¾o, tych te¾ dawno wjacy h³owa njeboli, ka¾ tehdy druhdy po hermanku; woni w rowje le¾a. Po tutej ¹æe¾cy dale kroèo sym nìtk wosrjed¼ ¾abjaceho koncerta, kotry¾ hi¾om, wus³y¹ach, hdy¾ bìch z Kluk¹a ¹o³. Jeno¾ poma³u mó¾ach dale kroèiæ, a cy³e ³ahodnje dyrbjach stupaæ, zo njebych muzikantow ze¹eri³; pøeto¾ ¾aby su bojazny lud¼ik, a potom je rjechtanja kónc. Ka¾ so zda, dha te ¾aby, ki¾ na haæenjach sed¼a, sobu njerjechtaja ale jeno¾ stra¾uja, a hdy¾ wone ze¹erjene do wody skoèa, dha namìsæe w¹ì ¾aby doko³woko³o womjelknu. Dóñd¼ech nìtk k ró¾kej hata, hd¼e¾ bì na haæenjach stary dub sta³; tón bìchu wukopali a nìtk bì tam haæenje prózdne, ani keàèka tam njerosæe¹e. Te¾ hat sam tu njebì tak zarosæeny, ka¾ w¹ud¼oin druhd¼e; jasny wodowy ¹pihel bì tam wupøìstrjeny, na kotrym¾ jeno¾ tu a tam wulke ³opjeno p³uwa¹e. Ja so na dubowy zdónk sydnych, ki¾ tam pøi wod¼e le¾e¹e. ®aby mje wuhladaw¹i, namìsæe zastachu rjechtaæ a sunychu so pod wodu. Do³ho njetraje¹e, dha tu pak tam jena zaso h³owu z wody won tykny, a nìkotre wosebje khrob³e zalìzecha na ³opjena horje. Druhe le¾achu pos³uchajo w¹ì ¹tyri nohi wot so tykajo, na wod¼e a zbìhachu jeno¾ h³owu z wody won. Za khwilku poèa jedna zas rjechtaæ, druhe jej pøih³osowachu, a bórzy hat zaso klinèe¹e ka¾ prjedy. Hdy¾ bìch khwilku pøipos³uchowa³, zbìhnych khwatajcy rucy horje, a ¹to¾ bìch sebi mysli³, to so te¾ namìsæe sta: ¾aby so do smjeræe wustró¾achu, pow¹itkowny pluskot, ma³e ¾o³mièki na wod¼e, a koncerta bì kónc.
Zady Wowèeje hory pola Barta mìsaèk èeàwjene woblièo zbìha¹e, a jeho hi¹æe s³abe pruhi wobdawachu keàki a hat z magiskim swìt³om. Pøeco dale ja po haæenjach kroèach; tu a tam æeñke mróèa³ki mh³y poma³u po wod¼e æehnjechu; ze w¹ìch hatow pak ¾abjacy koricert w po³nej rjanosæi ¹umje¹e. Tale spod¼iwna hud¼ba wobstoje¹e z jara w¹elakich, zynkowy s³abych a sylnych, nizkich a wysokich, do³hich a ku¹ich, ¾adyn pró¹k takta, ¾adna jenajka melodija. A tola so tute w¹elcizny zjednoæichu k rjanemu spodobnemu cy³kej a to drje tehodla, dokel¾ bìchu w¹itèy æi mali spìwarjo jenajkeje mysle, a jenajke zaèuæe jich æìrje¹e, ale to w tutym pad¼e njebì¹e lubosæ, ale èisia ¾iwjeñska radosæ, Brekekekek, brekekekek nìkotre z cy³ej ¹iju rjechtachu, a to bìchu najskerje te najm³ód¹e; m³od¼ina drje so njemó¾e hinak wjeseliæ hac z juskanjom a wo³anjom. Druhe ¾aby, ki¾ drje bìchu hi¾o star¹e, rjechtachu koaks abo koark a chcychu snad¼ z tym prajiæ my smy spokojne ¾aby a njechamy so lìpje mìæ haè tu khwilu. Te najstar¹e ¾aby pak spìwachu bas a pøewod¼achu wjeso³e juskanje z æichim korèatym kworr kworr, a to dyrbje¹e byæ wuraz najwjet¹eje spokojnosæe a derjemìæa, ki¾ wuprajiæ njeje. Spod¼iwne pak be, a wujasniæ sebi to njemó¾u, zo koncert druhdy njejabcy zasta, ka¾ by by³ wotrìznjeny; a nic jena ¾aba wjacy s³y¹eæ njebì; to bì, ka¾ by jim njewid¼omny koncertski mi¹tr ze swojim kije¹kóm kiwny³. Tola pow¹itkowne mjelèenje jeno¾ nìkotre wokomiki traje¹e;. jedyn ¾abjacy m³od¼enc so zaso zapoca khlamaæ brekekek, brekekekekek, a bórzy zaso cy³y hat z wjeselom klince¹e. Chce¹-li ty, luby èitarjo, ¾abjacy koncert z po³nej radosæu wu¾iwaæ, dha pøinjes wjese³u myslièku sobu, a potom je wìste, zo bud¼e æi wutroba z tajkej radosæu pukotaæ, ka¾ ty ¾enje hi¹æe zaèu³ njejsy.
®aby pak njejsu te jenièke stworjenja, kotrych¾ h³osy tu mi³u nóc porjeñ¹uju. Dawno hi¾o bìch spìw klinèeæ s³y¹a³, ki¾ na raznosæi ¾abjacy koncert hi¹æe pøetrjechi, tak charakteriski spìw, zo jón ¾enje njezabud¼e, ki¾ je jón hdy s³y¹a³. Dore dorre dorre karre karre karre karr karr kei kei kei kei kerre kerre kerre kit - tajke hrónèko bì bjez pøestaæa z bli¾¹eho hata s³y¹eæ. Tam sed¼i na stwjelcu sæiny ma³y ¹ìry ptaèk, tró¹ku wjet¹i haè wróbl. Wón sæinaà rìka, pøeto¾ jeho domizna je jeno¾ we wysokej sæinje, a mjez nìkotre stwjelca sæiny wón te¾ swoje hnì¾ko powjesnje, a zo njeby do wody padny³e, dha je wón k stwjelcam pøiwjaza. Jeho razny spìw drje jeno¾ ze zynkow wobstoji, ki¾ so njehod¼a cunje a melodiske mjenowaæ, ale jeho zajimawe hrónèko tola nócne ¾iwjenje w hatach porjeñ¹uje, a jeho wutrajnosæ, z kotrej¾ wón so prócuje ¾abjacy koncert pøetrjechiæ, je w¹eje èesæe hódna a ¾ada sebi na¹e pøipóznaæe.
Hdy¾ dale d¼ìch, pøiñd¼ech k wuzkemu haæenju mjez dwìmaj hatomaj, ki¾ bì z nizkimi keàèkami cyle poæehnjeny, a do keàèkow so sæina a wysoka trawa mì¹e¹e. Z tuteje husæiny klinèe¹e cuni h³ós, ki¾ so wopisaæ njehod¼i; bì na skóèkowe ¹æeræenje abo ¹wórcenje podobny a tola te¾ cyle hinaj¹i; po prawym bì¹taj jeno¾ dwaj zynkaj s³y¹eæ, z a r. Tutón d¼iwnu¹ki nócny h³ós bìch pøed nì¹to lìtami na mokrych ³ukach pola Sowrjec s³y¹a³ a wjed¼ich, zo jón ¾adyn skóèk njespìwa, ale mólèki ¹ìry ptaèik, pøiwuznik sæinarjow. ©to nìtk tón ma³y mu¾ik ze swojim ¹æerkotanjom chce? Lubosæ jeho æi¹æi, a lubosæ chce z nim wubud¼ic. ©to mi zemja chce, sym-li bjez tebje! Holèo brune, brune wóèko, sydñ so ke mni, radosæ moja sy a du¹a we mni! - to je najskerje tekst jeho spìwa.
Mìsaèk bì mjez tym wy¹e na njebju postupi³; z pøeæelnym woblièom hlada¹e hi¾om pøez wjeà¹ki najwy¹¹ich dubow na tamnym kóncu hata. Nìkotre z jeho jasnych pruhow dobywachu so so pøez hustu rokoæiznu haè na wodu dele a do njeje nutø haè na dno hata a wobswìtlachu tam w smuhach a smu¾kach ¾idke b³óto. Kajke ¾iwjenje bì tam tola w zahrod¼e wódneho mu¾a wid¼iæ. W¹elke waki wulke a ma³e tam ³a¾achu; ¹ìre ¹linki ze swojej khì¾ku na khribjeæe so poma³u dale suwachu; a ka¾ je w¹ud¼om, tak te¾ je we wod¼e: Sylny nad s³abym knje¾i; wulki ma³eho ¾erje. Èehodla te¾ to su tele tysacy hibiæiwych stworjenjow k wìènemu mjelèenju zasud¼ene? Ze ¾anym zynkom njemó¾a wozjewiæ, haè te¾ spody wody ¾iwjenja wjesele knje¾i.
Dale kroèo priñd¼ech zasy na mìstno, hd¼e¾ ¾any keàki na haæenju njerosæachu, a pøede mnu le¾e¹e do³ha a ¹ìroka wodowa runina bjeze w¹ìch rostlinow, h³adka ka¾ ¹pihel a w mìsaèkowym swìtle so zybolaca ka¾ by slìborna by³a. To bì krasny napohlad, ki¾ so, ze ¾anymi s³owami wopisaæ njehod¼i. Na kóncu wobdawa¹e husta sæina ka¾ zeleny wìnc tu b³yskotatu wodu, a te¾ w do³hich bantatych ³opjenach sæiny so jasne pruhi zybolachu, ka¾ by æichi mìsaèk do tuteho zeleneho wìnca blìde ró¾e zap³etowa³. A na w¹ìm tym wotpoèowa¹e nócna æi¹ina; pøeto¾ koncert ¾abow bì wuklinèa³, a te¾ ptaèki bìchu so k mìrej poda³e. Pøi kromje hata le¾achu wulke ¹ìroke ³opjena na wod¼e, a mjez nimi steje¹e tu a tam wulka bì³a ró¾a, jasne wóèko k drìmanju zañd¼elene. Hat zda¹e so bjez dna byæ; w jeho h³ubinje zybolachu so mìsaèk a wjele hwìzdow, a keàèki a keàki a te¾ te najwy¹¹e duby dosahachu ze swojimi. wjeà¹kami tak h³uboko do wody nutø, ka¾ wone wy¹e njeje so k njebjesam horje zbìhachu. Porìdko jeno¾ d¼iwja kaèka, cunje swoje ank wo³ajo, pøez jasny wodowy ¹pihel p³uwa¹e a zady njeje so swìt³a brózda slìbornych ¾o³mièkow zybole¹e. To w¹itko so zjednoæi do wobraza njewurjekliweje krasnosæe. ®adneho s³owa mócny ja do³hi èas stojo hladach, zabyw¹i na w¹o druhe; haj, samo mysle so zastachu hibaæ, a z woèow mi ronjachu so sylzy. Na ko'ho¾ tajka rjanosæ ¾adneho zaæi¹æa njeèini, ¹tó¾ so njezaèuwa h³uboko hnuty z tajkej krasnosæu, tón ¾adneje wutroby nima.
Z mojeje nutrnosæe mje wutorhny ¾a³ostny, hrózbny nócny h³ós. Zwotkel je so tón wza³. Horkach z powìtra abo delkach z wody abo z h³ubiny zemje? Njeklinèe¹e to ka¾ poslìdnje æe¾ke zdychnjenje mrìjaceho? Abo bì to wódny mu¾, ki¾ z husteje sæiny hro¾ate s³owa wo³a¹e? Nì, to w¹o nic. W susodnym haæe stoji humpak, bruny ptak, ki¾ je na baæona podobny ale mjeñ¹i, tyka swój do³hi pysk do wody a wo³a do njeje nutø. A na te wa¹nje nastanje tamny ¾ad³awy zynk, ki¾ te¾ njebojazneho zatorhuje, bojazneho pak z najwjet¹im strachom napjelnja: Ale ¹to dha ma te skoæo tam tak hroznje rejiæ? moh³ so mje nìchtó pra¹eæ. Ach, mój pøeæelo, humpak w¹ak tola njereji; wboheho pacho³a lubosæ æi¹æi, tu¾ tam stojo zdychuje; ty drje tola sly¹i¹, zo jeho zdychowanje z najh³ub¹eje wutroby wukhad¼a. Zdychowanja lubosæe su w¹elake, rjenje ¾ane njek³inèi. Ale nìkotry¾kuli, ki¾ je humpaka hdy wo³aæ s³y¹a³, bud¼e na to pøisahaæ, zo so lubosæ nihdy na nihdy w tajkich hrózbnych zynkach wozjewiæ njezamó¾e. Nó, ¹to¾ te zynki nastupa, pøeæiwo tym so tola nièo prajiæ njehodzi, hdy¾ runje so wone na¹imaj wu¹omaj njelubja. Zo pak zalubowany humpak bosy w haæe stoji a pysk do wody tyka, tomu so te¾ njechamy smjeæ, to snad¼ pola humpakow k dobremu zad¼er¾enju a k pristojnemu wa¹nju s³u¹a, du¾ njej nièo smì¹ne. Abo mìni¹ ty, zo zalubowany èlowjek ¾adnych h³uposæow njeèini? O, tón je druhdy wjele wjet¹i humpak.
Nowy h³ós æehnje nìtk pøez nócnu æi¹inu ka¾ z wulkeje daliny ke mni, ¹umjaty, zynèaty h³ós, ka¾ sym jón èasto z wjeà¹kow na¹ich hórskich lìsow s³y¹a³. Wón wukhad¼a z lichañskeho wara a nastanje pøez to, zo tam woda do h³ubiny pada. Ale tón pøez dalokosæ wos³abnjeny h³ós klinèi, ka¾ bychu za hwìzdami wìènosæe rìki ¹umi³e.
W Kluk¹u jìdnaæe bije, a ja so poma³u na puæ domoj staju; nìkotre zdychnjenje humpaka mje pøewod¼eja.Nìhd¼e mjez hatami je hwizdanje s³y¹eæ, wone je mi d¼ensa hi¾o wjacy króæ nadpadny³e. Zo to èlowjek tam njeje, to je wìste, wot kotreho zwìrjeæa pak wono poprawym wukhad¼a, to ja z wìstosæu njewìm. Najskerje pak je to wudra, pøeto¾ tych je tam k mjerzanju rybakow hi¹æe dosæ.
Po dalokich a ¹ìrokich ³ukach ma³e mróèa³ki bì³eje mh³y æahnu kwìtkowe duchi, ki¾ su pøi mìsaèku hromad¼e hrajka³e a rejwa³e, te drje nìtko k mìru du.
Z haæenja zaso na drohu stupju. Daloko w po³odnju wuhladam moje módre hory, te æmowe lìsy na nich z mìsaèkowym swìt³om poslìbornjene. Tu¾ so mi zastyska po mojim rjeni¹im statoku tam pod horami. ©tó chcy³, te¾ tu dlìje pøebywaæ! W starej domiznje sym nìtk ka¾ cuzbnik; skoro nichtó mì po do³hich lìtach wjacy njeznaje. Tu¾ khwatach do wsy po swoje koleso. a do³ho njetraje¹e, dha poma³u z Kluk¹a jìd¼ech. Na prawu ruku pøi puæu bì keàchow, a na keàchowje stojachu stare lipy, a w jich kh³ódku le¾e¹e hórka pøi hórcy, æiche rowy. - Ach zo by mje dawno kry³a kh³ódna zemja æichomna, dha by du¹a zmìrom by³a, wupøehnjena wjeso³a! - Na lìwym boku pøi puæu z napøeæa kerchowa stoje¹e m³yn; w nim bì te¾ w¹o zmìrom, a ¾adyn. klepot njebì s³y¹eæ; ale z wara dele ¹umje¹e woda do ku¾o³a ka¾ prjedy, a ¹umjenje æehnje¹e pøez æichi keàchow klinco, zynèo, spìwajo: w rowje je mìr.
Poma³u jeno¾ dach kolesu bì¾eæ; najprjedy jìd¼ech po runej drózy haè k Huæinje a potom so winych k Male¹ecam. W¹elke nócne h³osy hi¹æe po puæu s³y¹ach, ki¾ pak mi njebìchu w¹ì znate. Na starej s³omjanej tøì¹e w Dobro¹ecach bì baæonjace hnìzdo. M³ode baæony w nim runje h³owy zbìhachu a w swojej rìèi nì¹to powìdachu; najskerje so jim nì¹to d¼ije¹e. Staraj baæonaj pak stoje¹taj zmìrom na tøì¹e, so rozumi na jednej nozy. To pola baæonow rìka: My mamy nìtkle swjatok, pøiñd¼æe wodnjo, je-li nì¹to chceæe. My drje tam njepóñd¼emy.
Hdy¾ nimo krakeèanskich hórkow jìd¼ech, wo³a¹e tam kokula. To njebì prìni króæ, zo ja kokulu wosrjed¼ nocy s³y¹ach, a dokel¾ z nazhonjenja wìm zo te¾ ¹kowronèki druhdy pøi mìsaèku spìwaju, dha sebi njemó¾u hynak mysliæ haè zo so jim runje tak d¼e ka¾ mi, zo pøi po³nym mìsaèku spaæ njemó¾a.
Poma³u jeno¾ dale pøiñd¼ech, pøeto¾ wot Krakec do Bo¹ec póènje na horu hiæ. Druhdy te¾ zalìzech z kolesa a bì¾ach pódla; mój kónik bì sprócny; tak mó¾ach w¹elke nócne h³osy lìpje s³y¹eæ haè pøi jìd¼enju. Dwì bì wotbi³o a æma poèa æìkaæ; rañ¹e smìrki so roz¹ìrjachu. Spìwarjo na polu a w haju wotuæachu, a jich wjeso³e spìwy klinèachu mlodemu ranju napøeæo. Hdy¾ bìch skónènje haè k swojemu domej dojì³, dha sapate zerja bì³e murje èeàwjenjachu. Na tøìse ³astojèki widlowachu, a na p³oæe sed¼e¹e èeàwjena wopu¹ka, ki¾ mje potulejo z pøeæelnym ¹æebotanjom wita¹e. A to bìchu poslìdnje nócne h³osy.
K. B. ©ìca-Rachlowski, £u¾ica 1915.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Woka móc