|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
W mìsæe Wladimirje bì m³ody pøekupc Aksjonow ¾iwy. Wón mìje¹e dwoje klamy a khì¾u. Aksjonow bì rjaneje postawy, bì wjeso³y a rad sebi zaspìwa. Jako m³od¼enc bì wjele pi³, a hdy¾ bì so wopi³, lózy bywa³; wot toho èasa pak, haè bì so wo¾eni³, wostaji so piæa a jeno¾ z rìdka podle¾a tutomu njepoèinkej.
Jónu w lìæe jìd¼e¹e Aksjonow do Ni¾neho Nowohroda na hermank. Hdy¾ so wot swójby d¼ìle¹e, d¼e¹e ¾ona k njemu:
"Iwano Dmitrijewièo, njejìd¼ nihd¼e, ja mìjach wo tebi hrozny són."
Aksjonow wusmja so a praje¹e:
"Ty drje so boji¹, zo bych so na hermanku wopi³?"
®ona rjekny: "Njewìm sama, èeho so boju, a tak hrozne sym wid¼a³a; - wid¼a³a, zo ty pøiñd¼e z mìsta, sæahny sebi èapku, a ¹to wid¼ach? Twoja h³owa bì w¹a ¹ed¼iwa."
Aksjonow so wusmja.
"Nó, to je dobre znamjo. Hlej, pobudu-li derje, drohich darow æi pøiwjezu."
A wón roz¾ohnowa so z rod¼inu a wotjìd¼e. Na po³ puæa zetka so wón ze znatym pøekupcom a wosta z nim hromad¼e pøez nóc. Wonaj napi¹taj so èaja a poda¹taj so potom wobaj k mìru do dweju susodneju jstwow. Aksjonow njelubowa¹e do³hi spar; wón wocuæi srjed¼ nocy, a zo by so jemu w rañ¹im kh³ódku lìpje jì³o, zawo³a pohonèa a poruèi jemu, zo by pøaha³. Potom d¼ì¹e do jìd¼eànje, zap³aæi hosæencarjej a wotjìd¼e.
Hdy¾ bì ¹tyrceæi wjerstow jì³, wupøahny wón, zo by konjej zastara³, wotpoèny w kh³ódnym hosæencu a k wobjedu wuñd¼e do kh³ódnicy; da sebi samowar pøinjesæ, wza kitaru a poèa hraæ. Tu na dobo pøijìd¼e k dworej wóz ze zwónèkom, a z njeho wustupi zastojnik z dwìmaj wojakomaj; wón bli¾i so k Aksjonowej a pra¹a so: "©tó sæe? a z wotkel?" Aksjonow powìda w¹itko, ka¾ je, a prosy: "Njeje snad¼ lubo, ze mnu so napiæ èaja?" Ale zastojnik pra¹a so jeno¾: "Hd¼e sæe pøenocowa³ zañd¼enu nóc? Sam abo z pøekupcom? Sæe snad¼ rano pøekupca wid¼a³? Èehodlo tak zahe sæe wotjì³ z dwora?" Aksjonow so d¼iwa¹e, zo so jeho za w¹ìm pra¹eja, powìda¹e w¹o, ka¾ bì wìrno, a praje¹e: "©to so mje tak wupra¹ujeæe? Njejsym paduch, njejsym nìkajki rubje¾nik. Jìdu swoje wìcy wobstaraæ, a njeje winy so mje pra¹eæ."
Tu zawo³a zastojnik wojakaj a praje¹e: "Sym isprawnik (pólicajski zastojnik) a pra¹am so tohodla, dokel¾ bu pøekupc, z kotrym¾ sy zañd¼enu nóc pøenocowa³, morjeny. Pokazaj swoje wìcy a wój jeho pøepytajtaj!"
D¼ìchu do jstwy, wzachu jeho kufr a waèok a poèachu rozwjazowaæ a pytaæ. Nadobo wuæahny isprawnik z waèoka nó¾ a zawo³a: "Èeji je to nó¾?"
Aksjonow pohladnje a wid¼i - krwawy nó¾ bìchu z jeho waèoka wuæahnyli - a zastró¾i so.
"A wot èeho krew´ na no¾u?"
Aksjonow chcy¹e wotmo³wiæ, ale njemó¾e¹e s³owa wuprajiæ.
"Ja ... ja njewìm ... ja ... nó¾, ja ... njeje mój -"
Tu rjekny isprawnik: "Rano namakachu pøekupca zabiteho we ³o¾u, a nikomu haè tebi njebì mo¾no tuto skuæiæ. Jstwa bì wot nutøka zawrjena, a we jstwje njebì nichtó by³ haè ty. Te¾ krwawy nó¾ ma¹ we waèoku, a samo woblièo æe pøerad¼a. Rìè, kak sy jeho zabi³ a wo kelko pjenjez sy jeho wurubi³?"
Aksjonow pøisaha¹e pola Boha, zo wón to njeje èini³, zo wot toho èasa pøekupca njeje wid¼a³, haè bì z nim èaj pi³, zo ma pøi sebi jeno¾ swojich 8 tysac pjenjez, zo nó¾ njeje jeho. Ale wón sa zarjekowa¹e, mjez woèi bì blìdy a tøepota¹e w¹ón ze strachom ka¾ winowaty.
Isprawnik pøiwo³a wojakomaj a kaza¹e jeho zwjazaæ a k wozej dowjesæ. Hdy¾ jeho ze zwjazanymaj nohomaj na wóz k³ad¼echu, pokri¾owa so Aksjonow a zap³aka. Wotewzachu jemu jeho wìcy a pjenjezy a pós³achu jeho do blizkeho mìsta do k³ódy. Pós³achu do Wladimira, zo bychu póznali, kajki è³owjek bì Aksjonow by³, a w¹itcy pøekupcy a wobydlerjo wladimirscy wobswìdèowachu, zo bì Aksjonow w m³odosæi pi³ a hejsa³, ale zo bì hewak pìkny è³owjek by³. Potom dowjed¼echu jeho pøed sud. Winowachu jeho, zo bì rjazañskeho pøekupca zabi³ a 20.000 pjenjez pokradny³.
®ona strachowa¹e so wo mu¾a a njewìd¼e¹e, ¹to ma sebi mysliæ. Jeje d¼ìæi bìchu w¹ì hi¹æe ma³e a jedne hi¹æe w pjelu¹kach. Wona wza w¹itke sobu a dojìd¼e do mìsta, hd¼e¾ jeje mu¾ so \v k³ód¼e zd¼er¾owa¹e. Z woprìdka hochcychu ju pøipusæiæ, ale potom wuprosy sebi pola pøedstajenych a bu k mu¾ej dowjed¼ena. Hdy¾ jeho wuhlada w kostaàniskej drasæe a w putach hromad¼e z rubje¾nikami, padny k zemi a do³ho njepøiñd¼e k sebi. Potom da so d¼ìæom woko³o sebje zestupaæ, sydny so pøi nim a poèa jemu powìdaæ wo domjacych nale¾nosæach a jeho na w¹o so pra¹eæ, ¹to¾ bì so z nim sta³o. Wón jej w¹itko powìda¹e. Wona rjekny: "Kak nìtk stoji?"
"Bud¼emy dyrbjeæ cara prosyæ," wotmo³wi wón. "Njeje mó¾no, zo bych zahiny³ njewinowaty."
®ona powìda¹e, zo bì hi¾o próstwu carej pós³a³a, ale zo tuta njeje do¹³a. Aksjonow njepraji nièo a sk³oni jeno¾ h³owu. Tu d¼e¹e ¾ona:
"Podarmo tehdom, dopomñ so, són njemìjach, zo bì ty ze¹ed¼iwi³. Hlej, ty sy woprawd¼e z horjom ze¹ed¼iwi³. Njedyrbje¹e tehdom jìæ!"
A wona poèa jeho w³osy pøehladowaæ a praje¹e: "Wanja, wutrobnje lubowany, ¾onje praj wìrnosæ: njejsy ty to èini³?"
Aksjonow rjekny: "Te¾ ty sy na mnje tuka³a!" - zapøimny sebi woèi z rukomaj a zap³aka. Potom pøiñd¼e wojak a praje¹e, zo dyrbi ¾ona z d¼ìæimi woteñæ. A Aksjonow d¼ìle¹e so poslìdni raz wot swojeje rod¼iny.
Hdy¾ bì ¾ona wote¹³a, poèa Aksjonow rozpominaæ, ¹to bì¹taj powìda³oj. Hdy¾ sebi pomysli, zo bì te¾ ¾ona na njeho tuka³a a jeho so pra¹a³a, haè pøekupca zabi³ njeje, praje¹e pøi sebi: "Wid¼u, zo nimo Boha nichtó wìrnosæ wìd¼eæ njemó¾e, a zo jeno¾ wón dyrbi so prosyæ, jeno¾ wot njeho woèakowaæ so mi³osæ. A wot toho èasa pøesta Aksjonow próstwy pisaæ, pøesta so nad¼ijeæ a modle¹e so jeno¾ k Bohu.
Wusud¼i so, zo dyrbi Aksjonow z knutom so khostaæ a k jastwownemu d¼ì³u so pós³aæ. Tak so te¾ sta.
Nabichu jeho z knutom a potom, hdy¾ bìchu rany za¾i³e, wotwjed¼echu jeho z druhimi khostancami do Sibirije.
W Sibiriji w khostaàni bì Aksjonow 26 lìt. Jeho w³osy na h³owje buchu.bì³e ka¾ snìh a broda narosæe jemu do³ha, husta a ¹ed¼iwa. W¹a jeho wjeso³osæ bì so zhubi³a. Wón so zekøiwi poèa æicho khod¼iæ, powìda¹e ma³o, ¾enje so njesmìje¹e a èasto modle¹e so k Bohu.
W jastwje bì Aksjonow nawukny³ ¹kórnje ¹iæ, a za nalutowane pjenjezy bì sebi swjate pismo kupi³ a èita¹e nìtk we nim, hdy¾kuli bì w jastwje swìt³o; a swjate dny khod¼e¹e do jastwowneje cyrkwje, èita¹e japo¹to³ow a spìwa¹e na khórje, - jeho h³ós bì pøeco hi¹æe dobry. Pøedstajeni mìjachu Aksjonowa rad¼i jeho pokornosæe dla, a towaà¹ojo khostancy èesæachu jeho a mjenowachu jeho "d¼ìdu¹ka" a "mu¾a bo¾eho". Hdy¾kuli chcychu jeæi wo nìèo prosyæ, sæelechu Aksjonowa k pøedstajenym z próstwu a hdy¾kuli bì mjez khostancami njepøezjenose, pøikhad¼achu woni k Aksjonowej, zo by nad nimi rozsud¼i³.
Wot doma njepisa¹e nichtó Aksjonowej listy, a wón njewìd¼e¹e, haè su jeho ¾ona a d¼ìæi hi¹æe ¾iwe.
Pøiwjed¼echu jónu do bìrcownje nowych khostancow. Wjeèor zestupachu so w¹itcy stari khostancy woko³o nowych a poèachu so jich wuwopra¹owaæ, z kajkeho mìsta abo z kajkeje wsy ¹tó je a ¹to bì ¹tó zawinowa³. Te¾ Aksjonow sydny so na ³o¾o pódla nowych a pøipos³ucha¹ì skhiliw¹i h³owu, ¹to ¹tó powìdase. Jedyn z nowych khostancow bì wysoki, strowy starc 60-lìtny, ze ¹ìd¼iwej, pøitøihanej brodu. Wón powìda¹e, èehodla bìchu jeho zajeli a d¼e¹e:
"Tak, bratøa, za nièo a wo nièo sym sem pøi¹o³. Bìch wózcy konja wot sani wotwjaza³. Popadnychu mje a prajachu: sy kradny³. A ja praju: ja jeno¾ chcych khìtøi¹o dojìæ, - ja sym konja pu¹æi³. Je d¼ì te¾ wózka mój pøeæel. To je tola w rjed¼e! praju. - Nì, rjeknychu, sy kradny³. Ale to njewìd¼achu, ¹to a hd¼e sym kradny³. A sta³e su so wìcy, zo bych dawno hi¾o dyrbja³ sem byæ pós³any, ale njemó¾achu mi dopokazac, a nìtk su mje njesprawnje sem pós³ali."
"Haj, ³¾i¹, by³ sy w Sibiriji, ale do³ho njejsy wutra³..."
"A z wotkel sy?" wopra¹a so jedyn z khostancow.
"Smy z mìsta Wladimira, tamni¹i mìsæenjo. Mjenuju so Makar a rìkaju mi Symanowiè."
Aksjonow pozbìhny h³owu a wopra¹a so: "A ¹to, Symanec, njejsy w mìsæe W³adimirje s³y¹a³ wo pøekupcach Aksjonowach? Su hi¹æe ¾iwi?"
"Kak bych njes³y¹a³! Bohaæi to pøekupcy; ¹koda jeno¾, zo je jich nan w Sibiriji. Je zawìsæe tajki hrì¹nik, ka¾ my. A ty sam, d¼ìdu¹ko, ¹to sy zawinowa³?"
Aksjonow njerad wo swojim njezbo¾u powìda¹e; wón zdychny a praje¹e: "Za swoje hrìchi 26 lìt pokuæu tu w jastwownym d¼ìle."
Makar Symanow rjekny: "A za kajke to hrìchi?".
Aksjonow praje¹e: "©to¾ je so sta³o, je so sta³o", a nochcy¹e wjacy powìdaæ; ale druzy jeæi towaà¹ojo powìdachu nowemu, kak bì Aksjonow do Sibirije pøi¹o³. Woni powìdachu, kak bì nìchtó po puæu pøekupca zabi³ a Aksjonowej nó¾ podtykny³, a kak bìchu jeho za to njewinowaæe wotsud¼ili.
Hdy¾ Makar Symanow to s³y¹e¹e, pohladny wón na Aksjonowa, dyri z rukomaj na kolenje a praje¹e: "Haj, d¼iw! woprawd¼e d¼iw je to! Zestari³ sy, d¼ìdu¹ko!"
Poèachu so jeho pra¹eæ, èemu so tak d¼iwa a hd¼e je Aksjonowa wid¼a³, ale Makar Symanow njewotmo³wi na to a rjekny jeno¾: "D¼iw, lud¼ickojo! Hd¼e dyrbju jeho zaso wohladaæ?!"
Po tutych s³owach pomysli sebi Aksjonow: haè te¾ to tutón è³owjek wo tom njewì, ¹tó je pøekupca zabi³. Wón rjekny: "Sy snad¼ prjedy hdy wo tom s³y¹a³, Symanec, abo sy mje prjedy wid¼a³?"
"Kak bych njes³y¹a³! cy³y swìt je tutoho powìdanja po³ny. Ale dawno hi¾o je, zo je so to sta³o: ¹to¾ sym s³y¹a³, to sym zaby³," praje¹e Makar Symanow.
"Snad¼ sy s³y¹a³, ¹tó je pøekupca zabi³?" wopra¹a so Aksjonow.
Makar Symanow wusmja so a d¼e¹e: "Nó, to je wìste; tón je jeho zabi³, pøi kim¾ su nó¾ we waèoku namakali. Je-li æi te¾ ¹tó nó¾ podtykny³, - njeje popadnjeny - njeje paduch. A kak te¾ to by æi nó¾ do waèoka tykny³? W¹ak æi wón we h³owach stoje¹e! By to s³y¹a³."
Hnydom hdy¾ Aksjonow tute s³owa wus³y¹a, pomysli sebi, zo je runje tutón è³owjek pøekupca zabi³. Wón stany a woteñd¼e. Cy³u nóc njemó¾e¹e Aksjonow wusnyæ. Pøiñd¼e na njeho stysk, a w¹elake wobrazy so jemu zewjachu: - zjewi so jemu jeho ¾ona - tajka kajka¾ bì, hdy¾ poslìdni raz na hermank jeho pøewod¼e¹e. Wid¼e¹e ju ka¾ ¾iwu a wid¼e¹e jeje woblièo a woèi a s³y¹e¹e, kak wona z nim rìèe¹e a so smìje¹e. Potom zjewichu so jemu jeho d¼ìæi - tajke, kajke¾ tehdom bìchu - ma³u¹ke, jene w ko¾u¹ku, druhe w pjelu¹kach. Te¾ na sebje spomni, kajki tehdom bì by³ - wjeso³y, m³ody; spomni, kak sed¼e¹e w kh³ódnicy hosæencowej, z kotreje¾ jeho wotwjed¼echu, kak hraje¹e na kitaru a kak bì tehdom w duchu wjeso³y. A spomina¹e na mìstno, hd¼e¾ jeho ¹wikachu", a na kata a na lud woko³o njeho a na puta a na khostancow a na cy³e 26lìtne ¾iwjenje w jastwje, te¾ na swoju starobu pomysli sebi. A tajki stysk pøiñd¼e na njeho, zo bjez ma³a móh³ sebi ¾iwjenje wzaæ.
"A w¹itko pøez toho njekhmanika..." mysle¹e sebi Aksjonow.
A zmócni so jeho tajka z³ósæ na Makara Symanowa, zo njed¼iwajo samsneho zahubjenja chcy³ by so na nim wjeæiæ. Wón modle¹e so cy³u nóc, ale njemó¾e¹e so zmìrowaæ. Wodnjo zdalowa¹e so Makara Symanowa a njehlada¹e na njeho.
Tak minje¹tej so dwì njed¼eli. W nocy Aksjonow njemó¾e¹e spaæ a na njeho pøikhad¼e¹e tajki stysk, zo njewìd¼e¹e, ¹to zapoceæ.
Jónu w nocy d¼ì¹e wón po jastwje a wuhlada, zo pod jednym ³ozom so hlina sypa. Wón zasta a ked¼bowa¹e. Tu nadobo wuskoèi Makar Symanow spody ³o¾a a ze zastró¾anym woblièom pohlada na Aksjonowa. Tutón chcy¹e nimo hiæ, zo njeby jeho wid¼a³, ale Makar pøimny jeho za ruku a powìda¹e, kak bì pod sæìnu pøekhód pøekopa³ a pjer¹æ w¹ìdnje w ¹kórnjornai wuno¹owa³ a na wulicu wusypowa³, hdy¾ jich na d¼ì³o honjachu. Wón praje¹e: "Jeno¾ mjelè, starco, wuwjedu te¾ tebje. A je-li to pøerad¼i¹, pøebija mje, a ja tebje njepu¹æu - zabiju æe."
Hdy¾ Aksjonow swojeho ¹kod¼erja wid¼e¹e, wuwiny jemu ruku a rjekny: "Zo bych æekny³, nimam winy, a zabiæ mje njetrjeba¹, ty sy mje dawno hi¾o zabi³. Wupowìdam to na tebje abo nic - za tym haè Bóh mi to poruèi."
Nazajtra, hdy¾ khostancow na d¼ì³o wjed¼echu, wuhladachu wojacy, zo Makar Symanow pjer¹æ wusypny, a poèachu w jastwje pøepytowaæ a namakachu d¼ìru. Dohladowaà pøijìd¼e do jastwa, a poèa so w¹itkich wuwopra¹owaæ, ¹tó je d¼ìru wukopa³? W¹itcy zaprìwachu. Æi, kotri¾ wo tom wìd¼achu, njeprerad¼ichu Makara, dokel¾ wìd¼achu, zo bychu jeho za to bili haè na po³motweho. Tu so dohladowaà k Aksjonowej wobroæi. Wón wìd¼e¹e, zo je Aksjonow sprawny è³owjek, a praje¹e: "Starco, ty sy wìrnosæiwy, praj mi pøed Bohom, ¹tó je to èini³?"
Makar Symanow stoje¹e tu, ka¾ by nièo njeby³o, hlada¹e na dohladowarja a njeked¼bowa¹e na Aksjonowa. Aksjonowej pak tøepota¹tej rucy a hubje, a wón do³ho njemó¾e¹e s³owèka wuprajiæ. Wón mysle¹e sebi: "Mam zamjelèeæ? Èehodla dyrbja³ ja jemu wodaæ, hdy¾ wón je mje zahubi³? Njech pokuæi za moje martry. A praju-li na njeho - je wìste, zo jeho pøebija. A ¹to, kak zo njesprawnje na njeho tukam. Haj, ¹to te¾ to, bud¼e snad¼ mi ló¾o?"
Dohladowaà hi¹æe jónu rjekny: "Nó, starco, rìè wìrnosæ, ¹tó je tam podkopa³?"
Aksjonow pohladny na Makara Symanowa a d¼e¹e: "Njemó¾u to prajiæ, knje¾e, Bóh mi to njekaza prajiæ. A te¾ njepraju. Èiñæe ze mnu, ¹to¾ chceæe - wy maæe móc."
Haèrunje¾ so dohladowaà prócowa¹e: Aksjonow njerìèe¹e nièo wjacy. A tak te¾ njezhonichu, ¹tó bì podkopa³.
Pøichodnu nóc, hdy¾ bì so Aksjonow lehny³ a lìdma zadrìmny³, wus³y¹a wón, zo so nìchtó pøibli¾i a k jeho nohomaj sydny. Wón hlada¹e do æmy a pózna Makara. Aksjonow rjekny:
"©to hi¹æe wote mnje ¾ada¹? ©to tu èini¹?"
Makar Symanow mjelèe¹e. Aksjonow pozbìhny so a rjekny: "©to ¾ada¹? Woteñd¼! Abo zawo³am wojaka."
Makar Symanow skhili so blizko k Aksjonowej a ¹epta¹e: "Iwano Dmitrìjewièo, wodaj mi!"
Aksjonow rjekny: "©to mam tebi wodaæ?"
"Ja sym pøekupca zabi³, ja te¾ sym nó¾ tebi podtykny³. Te¾ tebje chcych zabiæ, ale na dworje so nì¹to zaropota; ja tyknych nó¾ tebi do waèoka a wulìzech z woknje¹kom."
Aksjonow mjelèe¹e a njewìd¼e¹e, ¹to by praji³. Makar Symanow stany wot ³o¾a, skhili so k zemi a d¼e¹e:
"Iwano Dmitrijewièo, wodaj mi, wodaj pola Boha. Ja so wobskor¾u, zo sym pøekupca zabi³, tebje pu¹æa. Ty so wróæi¹ domoj."
Aksjonow praje¹e: "Tebi so derje rìèi, ale ¹to dyrbju ja æeàpjeæ? Hd¼e póñdu nìtk?... ®ona je zemrì³a, d¼ìæi su mje zaby³e: njewìm, hd¼e hiæ..."
Makar Symanow njestany z pod³ohi, skhili h³owu haè k zemi a rjekny: "Iwano Dmitrijewièo, wodaj! Hdy¾ mje z knutom bijachu, bì mi ló¾o haè nìtko, hdy¾ na tebje pohladnu... A ty mìje¹e hi¹æe sobu¾elnosæ ze mnu... njesy praji³. Wodaj mi, njekhmanemu z³óstnikej!" - A wón wótøe zastona.
Hdy¾ Aksjonow wus³y¹a, zo Makar Symanow p³aèe, zap³aka wón sam a rjekny: "Bóh æi woda; mó¾no, zo sym sto króæ hór¹i dy¾li ty!" A wón pøesta ¾adaæ za domiznu a nochcy¹e nihd¼e z jastwa a mysle¹e jeno¾ na swój poslìdni èas.
Makar Symanow njepos³ucha¹e Aksjonowa a wuzna so za wmowateho. Hdy¾ dóñd¼e rozkaz, zo Aksjonow smì so wróæiæ, bì wón hi¾o wumrì³.
L. N. Tolstoj. - Zeserbsæi³ Micha³ ©ewèik. £u¾icu 1891.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Pøeæe zaprìæa