|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Tøo bìchu bratøa, z Boranec rbd¼eni. Sotry jim njebì¹e, dokel¾ sotøe, kotrej¾ so star¹imaj po druhim synu narod¼i¹tej, sotøiècy hi¾o zemrì¹tej a èaka¹tej pod samsnej hórku na radwoàskim "wotpoèinku" d¼eñ, kotreho¾ w protycy njeje.
Tak zwostachu star¹ej bratraj, kotraj¾ bì¹taj po nanu, a najm³ód¹i, ki¾ bì po maæeri.
Ale ¾adyn z nich w Boranecach njebydle¹e. Z tym pak so stawizna hi¹æe njepoèina.
Radwoà ze starej cyrkwju bì¹e jej z jewi¹æom. Stara cyrkew mìje¹e za susodow "knje¾i dwór", ¹ulu a pøez puæ faru. Wote wsy d¼ìchu na cyrkwini¹æo dwoje wrota. Raz twara bì¹e, ka¾ kó¾dy ze ¹ule wìd¼e¹e, "radwoàski": do³ha ³ód¼ z wysokimi z bokow woknami a wysokej tøìchu, na prawicy wot wo³taàni¹æa pøitwarjena kapala, na kotrej¾ drjewjana zwóñca z tøomi zwonami, w¹a do wsy skhowana.
Køesæanska du¹a by kó¾da rad bli¾e ke m¹i mì³a. Tak by te¾ èastohdy "Borancanskim" w du¹i zdych³o, hdy¾ bychu pola radwoàskeho "wuja" kublerja po rañ¹ich abo hewak hdy na kofeju byli. Ale byrnje kulojtych mìli, tehdy njebì tak lohko so do Radworja zakupiæ. Rìka¹e tu¾ sæerpnje èakaæ.
A Boranèenjo doèakachu. Hdy¾ radwoàski wuj ³ìtko po swojej ¾onje swìtej dobru nóc da: njezawostajiw¹i ani synka ani d¼owcièki, namrì jeho bratr - tøoch synow nan, ki¾ bì so do Boranec dawa³ - kuble¹ko bjez do³ha. Zas³y¹aw¹i wo smjeræi lubeho bratøika, rozrud¼i so Boranèan stary nan, du¹ka pak so jemu po pohrjebje rozradowa - wón bì w¹ak skupèik - nad namìrkom po bratru a nad tym, "zo, wón rjekny, zmìja nìtko cyrkew we wsy". Wón znaje¹e, ¹to to rìka, hdy¾ bì¹e hólcec a m³od¼eñc Radwoàèan by³.
A pobo¾na maæ so jeno tohodla tak ló¾ièko wot ródneho swojeho statoka d¼ìle¹e.
Ale wjesel¹i nichtó haè Hawo³ a Pawo³, starlej bratraj, kotrymaj¾ so w¹ud¼e bóle lubje¹e haè w Boranecach. Radosæ te¾ najm³ód¹eho "maæeàneho" hrabny, zo njetrjeba poslìdnje po³dra lìta "daloki" puæ do ¹ule khelpaæ.
Borancanscy so do Radworja zhitarachu. W Boranecach pøedachu maæeànemu pøeæelstwu.
©tó¾ je maæ zna³, te¾ jeje pøeæelstwo znaje a wì, èeja swójba w ródnym domje tøoch synow a jich maæerje za d¼ensni¹e sydli.
©tó¾ pak nanowe pøiwuznistwo znaje, te¾ tøoch synow z mjenom wì a hd¼e w Radworju jich po wótcu dom stoji.
Ale synowje ¾adyn w Radwo ju njebydlachu. Z tym smy ju¾ w stawiznje samej.
"Boranèanscy" bìchu hi¾o cy³e lìto "Radwoàscy". Prìnje ¾nì z namrìtych honow mìjachu pod suche. W hród¼ach, khlìwach jim w¹o k zbo¾u d¼ì¹e.
Z kub³om namrìchu te¾ starych wujowych hosæi z Kamjeneje a Khasowa, a pøiby j³m po maæeri nowych hosæi z Boranec a Bronja. Ka¾ prjedy k wujej, khod¼achu nìtko k nim na kofej po zwuèenym w Radworju wa¹nju. Serbja su pøeco doslìdnje konservativni, w dobrych a z³ych wìcach; pøe èo njebychu tu¾ pøeæelstwo hajili?
Djas w¹ak rady rozkoru mjez lud¼i syje. A wusy ju te¾ do teje swójby.
A zwu¾i k tomu nana a "nanoweju" synow. Nan hi¾o brìmje¹ko skuposæe wot ma³a no¹e¹e. A djas spyta te¾ po nanu synomaj po waèo¹ku skuposæe na³o¾iæ. Spyta - a porad¼i so jemu: wón je z najwjet¹ich pedagogow mi¹tr.
Raz - sobotu z wjeèorka bì¹e - rjekny nan maæeri wosrjed¼ rozmo³wy: "To bychmy rad¹i cuzym pøedali haè twojim, ki¾ nam nìtko spochi na ¹iji sed¼a, a æi Bronjanscy te¾ woprawdze domoj daloko nimaju."
Hawo³ to z po³ wuchom zas³y¹a, a Pawo³ wot njeho zhoni.
©krièka so we nimaj roze¾ehli na p³omje¹ko - p³omjo, haè wobeju pøepali. Mìje¹taj we sebi, ¹to pøik³adowaæ; haj woheñ bì¹e tajkeho raza, zo so sam wot pale¹e a njehasowa¹e...
Bì¹taj bratraj a da¹taj so zhromadnje do d¼ì³a. Hdy¾ ¹tó z "maæeànych" hosæi priñd¼e, poèe¹taj paliwo zberaæ: lièe¹taj, kelko ¹tó z "witanych" hosæi ¹alkow bruneje ju¹ki wupi, kelko khlìba a mazu styka, abo kelko skibkow. Wobaj lièe¹taj. Pøirunowa¹taj, a pøeco by toho lièenje p³aæi³o, kotry¾ by wjacy nalièi³.
Lièe¹taj cylièke lìto - k wojakam ¾adyn njeñd¼ese - a lièby bìchu hoberske. "Telko nan maæeànym pøiwuznym bjezd¼ak rozdawa!"
Woheñ dale ¾erje¹e. Poèe¹taj kó¾d¼ickeho hosæa wobked¼bowaæ, wo kelko jich skhuduje. Njejedna¹e so nic jeniècy wo nana, nì, te¾ wo njeju, wo jeju namìrk nìhdy.
A ked¼bowa¹e skónènje bratr na bratra, ¹to zjì a wupije, ¹to sebi nahromad¼³, ¹to rozbroji: ¹to bratr bratrej ¹kod¼i.
Najlub¹ej bratraj, kotreju¾ samsny woheñ wot spocatka wjaza¹e, rozpóznawa¹taj so d¼eñ a bó³e: woheñ jeju rozpali.
Z tym w¹ak njebì hi¹æe dosæ.
Hórje bu: star¹i bratr bu bórzyèko sam we wótcnym domje stajny hósæ a pøiwjed¼e hosæa hi¹æe sobu.
A to takle. Po tøoch kralach wutoru kleèe¹taj pøed wo³tarjom stareje cyrkwje nawo¾eñ a njewjesta. Nawo¾eñ bì Hawo³. Njewjesta jemu ¾iwnosæ, rjanu ¾iwnosæ w Lutowèu za pomoc pøinjese.
Pawo³ pak lièe¹e hi¹æe, ¹to "Lutowèanskej" wotjì¹taj.
A nichtó wo tym njewìd¼e¹e nimo Hawo³a. Zapusæeny kraj mjez bratromaj bu ¹ìr¹i a ¹ìr¹i. "Djas je mi¹tr."
W lìæu hi¹æe pak so te¾ Pawo³ wo¾eni do Bronja na kuble¹ko. A te¾ wón bu ze stajnym hosæom w star¹iskim domje.
Bratraj, ki¾ so husto w Radworju na kofeju zetkowa¹taj, pak so njezbli¾i¹taj.
A nichtó wo tym njewìd¼e¹e. Nawopak, star¹ej mìje¹taj ze synow a pøichodneju d¼owkow najrjeñ¹e wjeselo. Powitaw¹i so wote m¹e mìjechu zabawu kó¾du njed¼elku. Rozmo³wjachu so wo swojich d¼ì³ach, wo wjedrje, kak ze skotom a butru stoji, kelko
¾ito dawa atd. Star¹ej bì¹taj nimo mìry zbo¾ownaj, zo bì¹taj Hawo³ a Pawo³ tak derje trjechi³oj. Pjenjezy mìjachu k wobìmaj wuteptanu ¹æe¾ku. Waèo¹kaj skuposæe ...
©to pak bud¼e z najm³ód¹im, z "maæeànym"? Ach, wón je hak³e ¹ìsnaæe. -
Tøi dny khoriw¹i nan dwaja¹ìsæd¼esatnik wumrì.
Z jeho smjeræu rozpad¼e khipra swójba. Woheñ we bratromaj z blobami wudyri - wosrjed¼ suroweje zymy, ki¾ by najrad¹i z jenièkim mìsacom - wjelèim - d¼esaæ zymow wucychnowa³a. To bì zwichorjeny pohrjeb na Doma¹a.
Maæ p³aka¹e horce sylzy, ale hi¾o po licu jej zamjerzowachu.
Hdy by wona nìtkole wìd¼a³a, ¹to wot star¹eju synow na nju èaka, by so tu nad rowom swojeho mand¼ela mortwa sp³aka³a. Bóh chcy¹e hinak.
Wróæiw¹i so ze z wìjemi zanjeseneho keàchowa, hd¼e¾ nìtka skoro po³ swójby drìma¹e, mìje¹e wudowa ze synami krutu rozmo³wu. Jedna¹e so wo rozd¼ìlenje po nanu zd¼ìd¼enych pjenjez, wo zd¼er¾enje kub³a a wo jeje wumìñk.
Maæ rjekny: "Hawole a Pawole, mataj k tomu, zo by jedyn z waju swój prjedaw¹i wótcny statok pøewza³. Jan, ki¾ je hakle w sydomnatym, njeby mì³, z èim wamaj wup³aæiæ."
"A wo ¾eritwje pola njeho hi¹æe pomyslenja njeje," doda Hawo³.
"Wìstaj," pokraèowa¹e maæ, "zo so tu njejedna jeniccy wo statok po wótcach, ale z dobom wo blizkosæ bo¾eho domu. Æe¾ko sym so wot Boranec d¼ìli³a, ale mysl, zo zmìju w Radworju cyrkew we wsy, mi roz¾ohnowanje wolo¾i. Njeje te¾ z wamaj tak?"
"Ja w¹ak sym hi¾o na puæ wot Lutowèa zwuèeny", znapøeæiwi Hawo³.
"A zo bychmy my Bronjanscy daloko ke m¹i mìli, ¹tó chcy³ to prajiæ?" pøirazy Pawo³.
Ale tak njewinowate ka¾ jeju s³owa njebìchu jeju mysle. By¹taj kó¾dy rad w Radworju bydli³oj, ale tón kofej, tón khlìb atd., ¹to¾ moh³ tajkim hosæom pøe nico za nièo rozdawaæ, ki¾ jeno pøikhad¼eju, hdy¾ je "njed¼ela". Djas jeju na so ¹æuwa¹e.
Pawo³ namjetowa¹e: "Maæi, hdy by ty swój wumìñk pola nas w Bronju pøe¾iwi³a, ¹to?"
Jan pak za maæ rìèe¹e: "Bratraj, njeby¹taj so spokoji³oj, hdy bych ja kub³o pøewzaw¹i wamaj za pjeæ lìt wup³aæi³ a dotal dani³?"
Hawo³ wotmo³wi: "©tó pak rukuje, zo so z njewjestu - z³otym æeleæom wo¾eni¹?"
"Cyrkwi pak ja wostanu swìrna, zo bych w kó¾dej nale¾nosæi k njej najkrót¹i puæik mì³a," rjekny maæ.
Njedojednachu...
Maæ bydli w khì¾cy, ze s³omu krytej, w susodstwje swojeho njedawno hi¹æe kub³a. Khì¾ka je jeje, kupjena z pjenjez, kotre¾ bì jej sudnistwo wot mand¼eloweho d¼ìd¼istwa zakoñscy pøid¼ìli³o.
Zastupi¹-li, zda so æi, jako by do najspokojni¹eje jstwicki pøi¹o³.
A³e wboha, krjud¼ena wutroba, kotru¾ su mjeèe synowskeje hrubosæe pøe¹³e! Maæ bole¹e, hdy¾kuli swojej s³abej wóècy na pódla statne twarjenja z³o¾i, do dna wutroby.
Hd¼e¾ bì¹e wona pøed krótkim èasom sama hi¹æe knjeni by³a, hd¼e¾ bì¹e jeje njeboh mu¾ mì³ rozkaz w¹ud¼e-w¹ud¼e, hd¼e¼ bì¹e sebi mysli³a, zo pøi swojim synu Janu wumìñk pøe¾iwi, tam hi¾o cuzy knjez - z wjeèornych stron - rozkazowa¹e, tam bì nìtko m³ód¹a ¾ona z knjenju, tam z cy³a druhi duch knje¾e¹e. Jej bì, ka¾ by to kub³ej køiwda so stawa³a...
To bìchu hi¹æe stare konje, to hi¹æe Plesa ruje¹e, to hi¹æe stary honaè na ranjo wo³a¹e ... Stysk so maæeri do wutroby rozlehny.
A kak ¾el bì¹e jej zas a zas, hdy¾kuli so jeje Jan - z wjet¹a na njed¼elach - na prozy zjewi, ki¾ nìtko w Kamjenej s³u¾e¹e. Lud¼o praja, zo je na kuble s³u¾i³, hd¼e¾ su d¼ensa Æemjericy. Z nim by so do³ho rozmo³wja³a, wón bì jenièki, kotry¾ by jej rozumi³.
Hawo³ a Pawo³ pak ka¾ by¹taj so k maæeri njewìd¼a³oj a njezna³oj.
Jan maæeri powìda¹e, zo je mjez star¹imaj bratromaj srjed¼ Bronja a Lutowèa wulki wichor. Pjeèa bratr bratrej pøispìwa, zo je nanowe kub³o pøetunjo pøedate. Skuposæ bì po zdaæu wobeju truhny³a.
Hdy¾ bì Hawo³ raz pola maæerje na khì¾cy, Hawo³ w¹u winu na rozkorje prìje¹e.
A hdy¾ bì Pawo³ raz pola maæerje na khì¾cy, Pawo³ te¾ w¹u winu na rozkorje prìje¹e.
Bratr so bratra hlada¹e. A tola so jónu na khì¾cy zetka¹taj. A maæ bu ze swìdkom bratrowskeje hidy: zwad¼i¹taj so stra¹nje a wostaji¹taj maæ hi¹æe w hór¹im horju.
Samo cyrkwje so poce¹taj bojeæ. Hawo³ nochcy¹e Pawo³a, a Pawo³ nochcy¹e Hawo³a nihd¾e zetkaæ, ani zawohladaæ. -
Njepøeæelstwo traje¹e - Jan njebì køæenik, zo by bratrow pøekøæiæ moh³ - traje¹e hi¾o po³tøeæa lìta.
Maæ so njepøestawajo wo podu¹enje mjez bratromaj njepøeæelstwa k Bohu wo³a¹e, ale Bóh ka¾ jeje wus³y¹eæ nochcy³...
Maæ so wo zbó¾nu smjeræ modle¹e, zo by so tola w¹omu njezhinitemu skoro horju skhowa³a.
Njewumrì. Ale khorosæ ju zaja.
Tøi ³ìta po smjeræi mu¾a "swjeæe¹e" ¹esæd¼esate narodniny ze sylzami. Z nowa pro¹e¹e wo zbó¾nu smjeræ ... a tola sebi zaso pøeje¹e, wuhladaæ, prjedy¾li zand¼eli wóècy, zjednaneju bratrow.
Bratraj pak bì¹taj so Bohu bóle a bóle wotcuzbi³oj. Powìdachu hi¾o po wsach wo nimaj jako pohanomaj, kotraj¾ jeniècy za pjenjezom honitaj.
Njesèini¹taj sebi pak nièo z toho.
Wot Jana wo maæeànym skhorjenju zhoniw¹i bu Pawo³ hnuty, maæ wopytaæ. Tola dopominajcy so zwady z Hawo³om pola maæerje mysle¹e khoru maæ njewopytaæ.
A Hawo³ wot Jana zhoniw¹i, zo je maæ so lehny³a, wotmysli sebi k njej dóñæ. Tola ducy dopomni so dawneje zwady z Pawo³om pola maæerje - a zawróæi so.
Dobry tro¹t bì maæeri w khorosæi, zo jej susod¼ic domjaca pos³u¾owa¹e. Kotru¾ bì¹e njedawno hi¹æe do tych "cuzych" lièi³a, bì¹e jej z dóbom bli¾e hac jeje samsne d¼ìæi. Holèka w¹ak bì sama dobra du¹a.
Hanka wutepi khorej ¾onje w tym zymskim èasu jstwu a znano¹a jej wot domu k jìd¼i dosæ.
Maæ Janej "swoju" Hanku dokhwaliæ njemó¾e¹e...
Tola rany, kotre¾ bì¹taj jej star¹ej synaj hrubje nabi³oj, pøi w¹ej lubosæi a pøiwisnosæi Jana a Hanki njeza¾iwachu; nawopak: d¼eñ a hórje palachu.
Nad¼ìja, zo Bóh pokoj na rozdwojenu swójbu rozlinje, drje w maæeàskej wutrobje skryta so zybolkowa¹e, ale zda¹e so, ka¾ by hakle za do³hi do³hi èas so dopjelniæ chcy³a. Maæ toho doèakaæ njemysle¹e, byrnje toho doèakaæ ¾ada³a.
Mysle pak - pøis³owo praji - jebaju, mysle lud¼i jebaju. -
Na Doma¹a - tøeæe lìtne wopomnjeæe nanoweho pohrjeba - zwottorhachu so wichorec duchi we w¹ìch kóncach a dachu so mjez sobu do wójny. Bijachu so woko³o Radworja. Mjetachu so ze snìhom, zo njebì njebja wid¼eæ, ani prìnjeho susoda.
Tych tale wìjeñca zjeba, ki¾ bìchu pøed tøomi lìtami myslili, zo so tehdy na d¼esaæ lìt snìha nañd¼e.
Hawo³, kotreho¾ statok te¾ na bitwi¹æu le¾e¹e, dopomni so runje pøi tymle surowjenju rozwuzd¼eneje pøirody na nanowy pohrjeb a po nim sæìhowacu swoju rozwuzd¼enosæ, swoju wójnu z maæerju a bratrom, ki¾ drje zwonkowneho raza njebì, tola wutroby ¾erje¹e. Dopomni so swojeje wójny z Bohom, kotremu¾, ka¾ mysle¹e, njebe za nimale tøi do³he lìta ju¾ "na woèi", t. r. do cyrkwje, pøi¹o³.
"Kak, hdy bych so djasowych putow swlek³, so z³emu duchej wutorhny³ ka¾ wonka wichory?" Nì¹to so we nim pøihotowa¹e.
A Pawo³ stoje¹e ka¾ we snje za¹³ych lìt, hdy¾ spózna, kak bì jeho skuposæ wuwjaza³a. Cyrkew, maæ a bratrow bì jej njenasytnej woprowa³. Jemu so we wutrobje bitwa poèa...
"Je èas, zo so zhrabam, wuwinu pazoram skuposæe, ki¾ je mje wosamoæi³a a ki¾ by mje, ja wìm, te¾ zadaji³a." Køi¾ na køi¾ so jemu po mozhach myslièki honjachu.
To bì na Doma¹a.
Nazajtra maæ Hancy zjewi, zo tra¹ pator¾icu hi¹æì wudycha swoju krjud¼enu du¹u. A w rozmo³wje wotkry swojej hladaàcy w¹u bolosæ, poèinajcy wot Hawo³eho a Pawo³eho kwasow kroèo k pøedaæu kub³a a kónèicy ze s³owami:
"Sy mi zrozumi³a, Hanka? Na kuble myslach, zo do¾iwju swoje dny - ale bratraj Janej kub³a njepopøe¹taj. Nad¼ijach so, zo bud¼e lìtsa mjez Hawo³om a Pawo³om rozkory, njepøeæelstwa kónc. Sym za njeju spìwa³a k Bohu, ale -"
Tu so jej po skhud³ymaj licomaj sylzyècy kuli¹tej: d¼ìl jeje bolosæe.
Pøiñd¼e Bo¾i wjeèor, ale Bo¾e d¼ìæo jej njewobrad¼i, èeho¾ sebi tak nutrnje ¾ada¹e.
Hdy¾ so tehdy ze swojim Janom do po³nocy rozmo³wje¹e, rìèe¹e najprjedy ze sylzowacymaj woèomaj wo tym, ¹to¾ ju tak njesmernje æe¾e¹e, na kónc pak so jej woèi jasniæ poèe¹tej, ka¾ z njebjeskim wotsæinom.
Wot jìdnaæich hod¼in te¾ susod¼ic Hanka z napjatym wuchom na s³owa æerpjeàki s³ucha¹e.
Hdy by¹taj Hawo³ a Pawo³ w tutej hod¼incy maæ wid¼a³oj a s³y¹a³oj, zawìsæe, jimaj by so kamjeñtna wutroba zmjehèi³a. By so mìr a pokoj zliny³ zaso na njeju, a maæ by moh³a spokojena - zawohladaw¹i zjednaneju synow - zañd¼eliæ na wìène woèi.
Chcy³a, maæi, doèakaæ, Hawo³ - wón sam njewì, kak so to stawa - d¼e na nócne kem¹e, a Pawo³ - tajnje hnuty - khwata d¼ensa po do³hej zastawcy znatu ¹æì¾ku z Lutowèa ke m¹i. Chcetaj tebje po kem¹ach wopytaæ - a so zjednaæ.
Ale æi tøo w nizkej jstwiècy wo tym d¼iwje njewìd¼achu. Jeniècy tajne wot horjeka date èuæe, wo kotrym¾ sama zapøijeæa njemìje¹e, maæeri woblièo rozesmìwa¹e, ka¾ Jan a Hanka wid¼e¹taj.. - Èas pokraèowa¹e.
"D¼esaæ minutow do dwanaæich, s³y¹tej, mojej d¼ìsæi," wuliny so nahle maæeri ze rta, "zwony ke m¹i wo³aju! Kak husto su mje wo³a³e, kak husto sym je sæìhowa³a, kak rada bych z wamaj - hdy¾ z tamnymaj njemó¾u - d¼ensa ¹³a!"
"Hdy¾ bud¼eæe strowa, maæeàka!" rjekny z luboznym h³osom Hanka..
"Ty sebi lohko wustrowjenje mysli¹, d¾ìæo", khora ¾elnje znapøeæiwi.
"Wote m¹e pøiñdu zaso, maæi," praje¹e Jan so zwjeà¹nik woblekajo, "rozpowìdam æi w¹o, kak rjenje je w cyrkwi by³o."
"Ja pak chcu mjez tym byæ ka¾ w Bo¾im domje a so modliæ omu, ki¾ je swojim jand¼elam pokoj è³owjekam dobreje wole spìwaæ da³, hdy¾ je tónle swìt nastupi³."
"A ja te¾ k wam ducy wote m¹e pohladnu," pro¹e¹e Hanka wotkhad¼ejo.
Wona pak k ³o¾u zaso pøistupi, hdy¾ so maæ z Janom roz¾ohnowa¹e prajicy:
"Modli so za mnje -"
A k Hancy zhladnyw¹i:
"- Hanka, wuspìwaj te¾ za mnje wótèena¹, Bóh æi zamytuje -"
A k Janej dale:
"A mod³i so za bratrow, a hladaj, haè tola d¼ensa w kem¹ach njejstaj, a pøiwjed¼ jeju ke mnje. Mi je, ka¾ by¹taj so skoro zjednaæ dyrbja³oj." -
Zymna je Bo¾a nóc. Snìh pod pódu¹u piska.
Radwoàscy sebi cyrkew we wsy khwala...
Po kem¹ach kleèa tøo synowje pøed æì³om swojeje maæerje: zjednani, a z nimi kleèi holèo.
Zrudne, ale zbó¾ne hody ...
Za lìto.
Jan z Hanu na wótcnym kuble hospodari, a maæ z njebjes a nan zhladujetaj na m³ode zbo¾o.
Wo "cuzych" nichtó njewì.
Hawo³ a Pawo³ zaso na kofej khod¼itaj a staj hi¾o zaby³oj kuski lud¼om do huby wotlièowaæ.
Jan pak je w¹ón zbo¾owny, zo ma cyrkew we wsy, a njehlada ¹alki kofeja, kotru¾ Bronjanscy abo Lutowèenjo abo Boranèanscy a druzy za jeho blidom pija.
M. Nawka, £u¾ica 1907.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Wosud wutroby