|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
(16. dec. 1819-1919.)
Smoleà, Hórnik, Imi¹ su tøi hwìzdy prìnjeje wulkosæe na njebju serbskeho narodneho ¾iwjenja. Jan Ernst Smoleà so narod¼i 1816, bì prìni bud¼eà na¹eho ludu, a wumrì 1884. Po nim bì najwjet¹i zastupnik serbskeho naroda Micha³ Hórnik. Po jeho smjeræi 1894 zda¹e so, jako by èasnik na¹ich stawiznow cyle zasta³. Tola hi¹æe bì tu Imi¹. Z ertnym a pisanym s³owom bì wón mócny zastupnik na¹ich nale¾nosæow. Z Imi¹owej smjeræu spadny poslìdnja z tutych tøoch wulkich hwìzdow, tola, Bohu d¼ak, nic cyle: tak wulkotni duchojo su dale ¾iwi we swojich skutkach. ©to¾ su woni wusywali, to nìtkole skhad¼a, a sto¾ su woni sad¼eli, to nìtko so pøima, rosæe a zakæìwa w nalìæu demokratiskeho èasa. ©to¾ je Imi¹ z pøeswìdèacym, napominacym a zahorjacym s³owom za¹æìpja³ Serbam do wutroby, to hi¹æe d¼ensa rjane p³ody njese a rjeñ¹e lubi, hdy¾ s³ónco swobody prìnje prubi te¾ do serbskeho kraja sæele. Jeho mi¹trowska zrìèniwosæ njeje hi¹æe wotmjelk³a, a wohniwy zwuk jeho p³omjeniteho s³owa ma hi¹æe d¼ensa swój woth³ós we wutrobje d¼akownych pos³ucharjow, swìrnych wuèomnikow a pilnych sæìhowarjow.
"Lubosæ njewumrìje!" Lubosæ k bli¾¹emu, lubosæ k serbskemu ludej bì kó¾de jeho s³owo. Ani tøìskaca zyma njewustud¼i horcych zaèuæow, kotre¾ je jeho ert we wutrobach rozhrì³, ani najh³ub¹i sneh ¾enje njezawìje w pomjatku serbskeho ludu mjeno Imi¹. - ©ìsnateho hodownika bud¼e sto lìt, zo je so Imi¹ narod¼i³. Z njewurjeknitej zahorjenosæu pøizamkny so wón hnydom zahe jako m³od¼enc Smolerjej a druhim bud¼erjam ludu a skutkowa¹e ze zapalom we wa¾nych lìtach 1848-49 na polu serbskeje politiki a pismowstwa. Jeho wulka wobdarjenosæ, jeho njepowama wola a wutrajnosæ doby jemu bórzy s³awne mjeno ¹ìroko a daloko po Serbach, haj, te¾ dale serbskich mjezow. Imi¹ bì hi¾o tehdom njebojazny zakitowaà prawow serbskeho naroda, pøed wulkimi, te¾ najwy¹¹imi knje¾imi zastupowa¹e raznje a wustojnje swój lubowany lud.
"Wutroba so mi horje¹e!" Tak by Imi¹ èasto swoju rìè zapoèa³. A to njebì ho³e s³owo. ©tó¾ Imi¹a znaje¹e, tón wjed¼e¹e, zo za tutymi s³owami stojachu te¾ skutki. Jeho wutroba bì po³na køesæanskeje lubosæe, a wón swoju lubosæ w¹ìm najnadobni¹o wopokazowa¹e ze skutkami. ®adyn wopor njebì pøewulki, ¹to¾ mó¾e¹e, Imi¹ èinje¹e, jeho darniwa ruka wo'prowa¹e dosæ husto poslìdni zbytk khudemu, hubjenemu. Wón prìdowa¹e lubosæ, wón èinje¹e lubosæ. Èeho¾ bì po³na jeho wutroba, to rìèe¹e jeho jazyk, to èinje¹e jeho prawica. Tohodla skutkowachu jeho s³owa na njewuprajnje ¾ohnowane wa¹nje. Jasnje, krasnje, raznje Imi¹ rìèe¹e ka¾ lìdma ¹tó druhi.
"Kó¾dy tyd¼eñ dyrbju ja nì¹to do "Serbskich Nowin" napisaæ." Tak wón jónu nastawk pisajo rjekny. To bì sebi wón wotmysli³, to bì wón slubi³ a to wón swìru dopjelnje¹e, doni¾ mó¾e¹e jeho ruka pjero wod¼iæ. Imi¹ bì kruty kharakter, spu¹æeæ mó¾achmy so na njeho. Wón stoje¹e ka¾ we wichorach dub. Tutón rjany slub, kotry¾ je Imi¹ swìrnje d¼er¾a³, njech pohnuje do d¼ì³a, komu¾ je wot Boha daty dar myslenja, rìèenja, pisanja. Nichtó njesmì zaryæ talenta, hewak bud¼e zamo³wjenje æe¾ke.
Jara podobne na¹emu èasej bìchu lìta 1848 - 49. Ka¾ d¼ensa na¹ lud wocuæa, tak te¾ tehdom wocuæi. Z d¼akownosæu spominamy na mu¾ow, ki¾ tehdom do zjawnosæe wustupichu, ka¾ Smoleà, Doma¹ka, Mik³aw¹ Cy¾, Jórdan, Zejleà, Kocor, wosebje pak te¾ Imi¹. D¼ensa, wìzo, su cyle hina¹e wobstojenja: móc jednoho, móc nìkotrych a te¾ nìkotrych wor¹tow je wos³abny³a. Lud, cy³y lud, p³aæi d¼ensa wjele, bjez ma³a w¹o. Tola - a to njesmìmy ¾enje w politicy zabyæ - lud sam bjez wjednika a bjez wjednikov niceho njedocpìje. Wìzo te¾ runje tak ma³o wjednik bjez ludu. Tohodla bud¼ Bohu d¼ak, zo je te¾ nìtko nam pós³a³ prawych, njebojaznych, woporniwych wjednikow, kajki¾ bì na¹ Imi¹.
"Imi¹ tu je!" Imi¹ tu hi¹æe je, jeho njehinite skutki nowe skutki p³od¼a, jeho s³owa njech dale powuèa, zbud¼uja, pøeswìdèa, zahorja k pilnemu d¼ì³u na¹ lud z ertom a pjerom. "Wopomnjeæe sprawneho wostanje w ¾ohnowanju!"
J. Lib¹, Serb. Now. 1919. è. 50.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Na Helgoland