|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Tu¾ w bo¾im mjenje! "Dajæe ³ód¼i po³nu paru!" Rjeæazy wrjeskotaju. Kótwica wuplunje z wody na ³ód¼. Ma¹iny na dnje hoberskeje ³ód¼e zadudnja. Kolesa khod¼a - z wuhnjow porska para - nadobo so dud³awje zawuje, ka¾ by lawow crjóda zaru³a. To je znamjo! Z dobom so lód¼ zahibota, pjerje ka¾ husyca z køid³omaj, hdy¾ so kupa, z poboènymaj kolesomaj do wody, zo so w¹o je¹æi a wari - a ka¾ wódny ptak wup³unje ³ód¼ do ¹ìreho morja. Haj ¹ìre je w¹o njebjo nad nami - woda pod nami - ¹ìra je kurjawa, kotra¾ ka¾ pawèina z njebjes hac do zemje dele wisa - ¹ìry le¾i kraj za nami, wot kotreho¾ so zdaluje so zdalujemy. Je 1/2 4 rano a w tu khwilu hi¹æe kupa Norderney, wot kotreje¾ wup³tinychmy, twjerd¼e spi.
Te¾ na ³ód¼i wid¼i¹ zasparne mjezwoèa... Njejsu mi cuze. Znaju je z Borkuma a wot wèeraw¹eje jìzby na kupu Norderney. Najskerje su æi zaspancy wèera hac do nocy'hd¼e sed¼eli - a nìtk je h³owa wo³ojana a woèi stej ka¾ zaklijenej. Zo jeno¾ so jim to njepowjeæi!
Mxije wo¾iwja èerstwy wodych'móàskych ¾o³mow, pøez kotre¾ sebi ³ód¼ puæ ryje. Ach, kak to woèerstwuje èuwy. Sed¼u na zadnim kóncu ³ód¼e a hladam na tu nazeleñ bì³u ¹æe¾ku, kotra¾ so za lod¼u æehnje. W powìtøe na¹u ³ód¼ pøewod¼a ¹wita bì³ych rybaèkow. Mam w brìmje¹ku nì¹to kulkow ca³ty. Te móàske ptaèata su ka¾ d¼ìæi. Wid¼a-li è³owjeka jìsæ, zechce so jim te¾ a kjawkaju, doni¾ so njesmili¹. A tajke maja wótre woèi! Æisnje¹li jim srjódka ca³ty do pìnjacych ¾o³mow, ka¾ z b³yskom zleæa za njej a wu³oja ju z warjaceho morja. Zbo¾owne to skoæatka - w powìtre na kraju - na wod¼e - w¹ud¼e su doma. A kak' wutrajne su jich køid³a. Sta mil pøewod¼uja ³ód¼ pøes ¹ìre morjo. - Ca³ta je rozdrjebjena.
Kurjawa je wopad³a. Njebjo - módre èiste wumjeæene bjez mróèa³ki a te¾ móàska woda je so rozmódri³a. Tak daloko haè wóèko saha, wupøesæìra so hoberska modra p³achta a pøez nju æehnje na¹a ³ód¼ bì³u nitku. Hdys a hdys wup³unje nam napøeæo lód¼ pak parnik - pak p³achtowa a æehnje ka¾ móàske zjewjenje wot nazdala nimo. W¹o to nas puta - w¹o ¹to¾ móàsku pusæinu wo¾iwja.
Prekhod¼uju so po lód¼i. Sym kolebanju zwukny³. Móàski njeduch njeje so mje dótkny³. Horda to myslièka! Ka¾ farisej na c³onika spoh³aduju na wbohich rawsow, kotøi¾ po kutach pokuæeja za wèeraw¹u pøedo³ho Wu¾itu nóc. Wèera pawki - d¼ensa dawki.
Bóle po køesæansku hakle zaèuwach, wuhladawa¹i pøedku na ³awcy ¾ónsku, bì³u ka¾ twaroh w mjezwoèu, z d¼ìæatkom, do rubi¹kow zawalenym, na klinje. Tu njewinowaæi æeàpjachu. -
A dale æehnje ³ód¼ swoju brózdu pøez módry móàski zahon. Kapitan po swojim mosæiku khod¼i. Hdys a hdys bjerje ¹kleñcu a hlada w stronu, w kotru¾ na¹a ³ód¼ p³owa. Nadobo so jeho woblièo rozswìæi, ka¾ by pruha pøeleæa³a pøez mh³owe njebjo - z jeho erta wuskoèi s³owèko a ka¾ elektriska ¹krièka pøelìtuje ze rta ke rtej. A za wokomik je jene s³owo na kó¾dym jazyku - Helgoland - Helgoland. W¹itko so æìri do prìdka - w¹itko wótøi woèi a ¹tó¾ ma, hraba za ¹kleñcu.
Na wobzorje skhad¼a spod¼iwny wobraz. Z woprìdka zda so æi, ka¾ by z njebjes dele wisa³a èeàwjena p³achta a so do morja tunka³a. Trochu bli¾e so pøeswìdèi¹, zo to njeje p³achta - ale skerje hoberski èeàwjeny hród, ki¾ je z dobom z morja wurost³. Hi¹æe bli¾e rozpóznaje¹, zo je to na 50 metrow wysoka èeàwjena ska³a, kotra¾ ma na h³owje zelenu èapku, postajanu z domèkami a cyrkwièku, ka¾ z d¼ìæacymi hrajkami.
Woprawd¼e lubozny to napohlad - tale èeàwjena kupa wosrjed¼ módreho morja.
Njewìrjach sebi s³owèka piknyæ. Bojach so, zo moh³ so tónle py¹ny wobraz rozp³unyæ, hdy bych s³owèko praji³. A te¾ d¼ensa hi¹æe njezwa¾u so jeho dótknyæ - Sym prosaik - a tón njech so njezwìri na pøedmjety, kotrym¾ je jeno¾ basnik zrosæeny.
Tu¾ k³adu pjero. - Njech na¹ basnik rìèi! S³y¹æe:
Aj, ty krasna helgolandska kupa!
K njebjes wysokosæam h³owa saha,
Z mocu na dno móàske noha stupa,
W zymje, wlìæe w morju stoji¹ naha!
B³yski z mróèe³ow do tebje pjeru,
Rany ryja tebi do khribjeta,
Z h³ubin wotmach na tebje swój bjeru
®o³my, do wocow je¹æ morjo mjeta.
Wichor do h³owy æi krónu pleæe
Martaàsku; krej z kó¾doh' æe¹e stawa.
Jako mróèele pak s³ónco zmjeæe
Z njebjes - tak je jasna twoja s³awa.
Stój, mój Helgolando, stój mi kruæe,
Pøimaj twjerd¼e do bróni, do ¹kita,
Ked¼bu b³yskow ¾ahu, ¾o³mow ruæe
Njemìj, doni¾ s³ónco zemju wita!
£ód¼ bì dop³uny³a. Wuæisnychu kótwicu wonka na morju. Helgoland nima pøistawa. Ka¾ móàske ³astojèki pøileæachu Helgolend¼enjo z wuzkimi do³himi èo³mami po nas a zobrachu nas sobu na kraj. Na pobrjohach woèakowa¹e nas sy³a lud¼i, zasad¼iteje nizkeje ale sylneje postawy. Kajki to rozd¼ìl mjez ludom w ju¾nych krajach a tu i a sewjeru. Wustupi¹-li tam na kraj - so woko³o tebje w¹o hiboce, ¹krìci - ¾ebri a za waèokom hraba, zo mó¾e¹ so lìdom lud¼i wobróæ. Tu stoja lud¼o nìmi ka¾ z kamjenja æesane postawy - æmowje zhladujo na pøikhadnikow. Wotedaw¹i swoje brìmje¹ko pu¹æich so na kupu. Njeje wu³ka. Do do³hosæe mìri 1600 metrow, do ¹ìrokosæe 600 metrow. Wobstoji z dweju d¼ìlow, z delnjeho a hornjeho kraja. Runje wot mosta, na kotry¾ z èo³ma wulìzechmy, wjed¼e najrjeñ¹a a najwosebni¹a dróha, Kej¾orowa dróha, do mìstacka, kotre¾ je so tu na stopje kupy pod ska³ami roz³o¾i³o.
Je to lubozne mìstaèko - æiche, z wozami so tu njejìzd¼i - jeno¾ z nazdala s³y¹i¹ woth³ó¹ morja. Dróhi wuzke - èiste - domèki ma³e, po zastarsku ze swislemi do dróhi hladace. Ale w tychle domèkach knje¾i hi¾o nowocasny duch. W¹o tu ma¹, ¹to¾ è³owjek w na¹im èasu ¾ada, piwo z Plznje a Mnichowa, ¹unku z Prahi - ko³baski z Frankfurta - twaro¾k ze ©wicaàskeje, wino z nadrynskich pobrjohow, te¾ tokajske a ¹ampanske, pomeranèe, winowe kiæe z Italskeje - pohladnicy z Drje¾d¼anskich twornjow - jeno¾ pinènièki bìchu, z najmjeñ¹a w tym hosæencu, w kotrym¾ so ja wokøewich, w¹e rod¼ene Helgolandki.
Èas bì mi wotmìrjeny - jeno¾ tøi hod¼iny. W popo³dnjii jednej pojìdu dale do Hamburga. Tu¾ do skoku! Doleæu horje na wjeàch Helgolandskeje kupy. Dwaj puæej so mi tu poskiæujetaj - rjane ¹ìroke skhody a elektriska pøiprawa, kotra¾ ma æi wobæe¾ne postupowanje po skhodach zalutowaæ a æe z b³yskom wot deleka na wjeàch kupy sæahnyæ. Rozsud¼ich so za æe¾¹i, ale za mnje zajimaw¹i puæ po skhodach. Wulkotny bì wuhlad ze skhodow na njesmìrne módre morjo, posyte pøi kromach z bì³ymi p³achtami rybaàskich èo³mikow.
Dóñd¼ech na wjeà¹k. ©æe¾ka wjed¼e¹e mje po samej kromje èeàwjenych ska³ow, kotre¾ na 28 hac 30 metrow z morja won rostu. D¼iwy to napohlad! Kak su te ska³y roztøihane. H³uboke ¹ka³oby je móàski nawal do nich wury³ a mócne sto³py wot ska³ow wottorhny³. Nìkotre hi¹æe zwi¹uja ka¾ z wuzkim mosæikom z kupu - druhe cyle wopu¹æene w morju stoja a kajki zmìja kónc, zhóda¹ snadno, hdy¾ dele na móàske dno zhladuje¹. Te je krwawe èeàwjene wot rozpadankow a drjebjenkow jich prjedownikow. D¼iwna to wìc. Woda tak mjehka, elastiska - a tola ska³u pøemó¾e; powala - po¾ìra - zjednoæena njewustawaca móc milionow s³abych kapkow. Wukñmy pøejednosæ a wutrajnosæ - a ska³y powalimy!
Zo bychu móàske zmohi kupu cyle njerozdrì³e, twarja na wosebje exponowanych mìstnach hoberske murje. ȳowjeski duch - è³owjeske d¼ì³o - na jednej - d¼iwja njerozumna, ale za to æim hrózbni¹a móc pøirody na druhej stronje.
©tó te¾ to dobud¼e? Haè te¾ to so Helgolandej njezeñd¼e ka¾ nìhdy serbskemu mìstej Wineæe, kotre¾ so do morja- zapad¼e? ©to wì, haè njeje Jend¼elèanow runje to pohnu³o, zo so za drohe pjenjezy z kupy z èasom wucofachu? A dale mi mysle du. Na £u¾icu spominam - na na¹ luby serbski lud¼ik - te¾ tajka kupa w rozwuzd¼enym mórju.
"£u¾ica, ty Helgolandej w morju
Runja sy. Kak æìsni mje a krud¼i,
Zo sy w boju hoberskim a w horju
Jako syrotka w srjed¼ cuzych lud¼i."
To bìchu Æi¹inskeho mysle, hdy¾ snad¼ samsnu ¹æe¾ku d¼ì¹e, a jeho s³owa æehnjechu te¾ mi tehdom pøez wutrobu. Wospjetowach:
"Æe¾ko wutroba æi twoja stona,
Nihdy za¾iæ nochced¼a te rany.
Wo dnjo p³aèe¹, w nocy æe¾koh' sona
Wobraz ¹eri z krewju molowany."
Te¾ mje tu poèa w¹itko ¹eriæ, wopominajo wosudy swojeho serbskeho ludu. Khwatach dale.
Nì¹to kroèeli wot kromy pasechu so corne wowcy a woko³o nich honjachu so hólèiska. Zbo¾owne ¶tworjeñèka. Bjez starosæe wjesela so ¾iwjenja. Njewid¼a, kak morjo lika wo s³opu jich sydli¹æa, kak so ¾o³my jemu dale h³ubje do bokow ryja - kak tam pod luboznym módrym zwjeàchom njepøeæelske mocy postawki jich ¾iwjenja rozwaluja. Zhladuja k njebju - a njebjo je jasne - a na jasnym njebju mi³y je Bóh - a tón ma te¾ jich do swojeje w¹ohomócneje ruki zapisanych a bjez jeho wole te¾ jim njespadnje w³óska z h³owy. A to zbud¼uje dowìru - a ta jich kruæi. A tu je mi, ka¾ bych basnika s³y¹a³.
"Tola njeboj, syrotka so wboha,
Wjele z tobu p³aèe swìrnych woèi,
Wjele swìrnych du¹i prosy Boha,
Wjele za tebje so rukow poæi!
Jako k po³dnju twoje hory stoja
A k po³nocy twojej' ho³e ¹tomy,
Tak d¼er¾ kruæe, £u¾ica mi moja,
Serbske wutroby a serbske domy!"
A wokøewjeny spìcham dale. Strach wo na¹ narod je popu¹æi³. Nakhad¼am horstku namóànikow. Tøìleja z kupy do tarèe w morju wustajenej móàskej pøestrìni. Nìtko su to hrajki. Ale bìda, hdy¾ bud¼a tøìlby ³uskaæ do ¾iwych tarèow, do æop³ych è³owskich wutrobow! Bìda, hdy¾ raz wocuæa te èorne njeduchi, kotre¾ na hromadkach, po kupje roz³o¾enych, spja, abo kotre¾ hi¹æe pod zemju èakaju na woth³ó¹ wójnskich trubow, zo bychu ze zemje stawali, bìda, hdy¾ bud¼e cy³a kupa we wohnju, hdy¾ bud¼a kanóny ka¾ had¼iska woheñ pluwaæ morju do módreju woèow! Kajke snopy bì³eho je¹æa bud¼a tehdy z morja k njebju stawaæ pøi kó¾dym wutøìlu! Kak bud¼e morjo dudniæ a so wariæ. Hd¼e so potom wuæeknjeæe, lube waweki, drobne d¼ìæi, hdy¾ bud¼e so zemja z morjom bìd¼iæ? Hd¼e¾ su je zahon zra³y do syèenja.
Tak filosofowach, doni¾ so njeminych do wuzkeje dróhi, doni¾ njebìch wosrjed¼ khudu¹kich rybaàskich domèkow. K zemi su pøilìpjene - jedyn d¼er¾i so druheho - do kulki su st³óèene ka¾ stad³o nasp³ó¹anych kurwotow. A mjez nimi, ka¾ pala wosrjed¼ kurjatow, stoji ¹ìroko za³o¾eny bo¾i dom. Zastarski to twar - nizki - zasad¼ity, ka¾ helgolandski lud. Horje so njewìri. - Tam wot morja duje a wichor drìje. Wjele pomnja tele murje. Stojachu hi¾o, hdy¾ bìchu Danojo nad kupu z knjezom. Pøetrachu èasy jend¼elskeho nadknje¾stwa - a stoja hi¹æe njezlemjene d¼ensa, hdy¾ nìmska korhow nad Helgolandom wìje. Zastupich. Æmowy je dom bo¾i - ka¾ æmowe pohladnjenje helgolandskich woèow. Wjethki zwóñk, z bì³ej ka¾ snìh brodu a z horstkami bì³ych w³osow na h³owje, mi rozpokazowa¹e. Wot wjeàcha wisa¹e ³ód¼, kotru¾ bì pjeèa wìsty s³awny Helgoland¼an natwari³, a kotru¾ bì swìt pøejìzd¼iw¹i, do cyrkwje jako wopomnjeñku powsny³. Po khórach su swjeæata namolowane, kotre¾ stawizny stareho a noweho zakonja we wobrazach pøedstajeja, biblijske stawizny za woèi! Wu¹ed¹i z cyrkwje doskoèich hi¹æe do Helgolandskeho museja a do wulkotneho akwarija, wobhladach sebi swìt Helgolandskich ptaèkow a rybow, nìhdy wjele bohat¹i haè d¼ensni¹i d¼eñ, hdy¾ je è³owjeèa rubje¾na ruka jón zapusæi³a a haè to te¾ raz na tónle ma³y lud¼ik rjad njedóñd¼e?
Njemó¾u myslièku dopøasæ. Èasriik pokazuje na jednu - ³ód¼ hi¾o raz zakuta - dyrbju dale - bli¾e k domiznje.
Bo¾emje, ty krasna helgolandska kupa,
Njepodaj so. Stój ty w morju kruta!
J. Wingeà, £u¾ica 1907.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Jan Ernst Smoleà