|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
(* 3. mìrca 1816).
Pøeco a we w¹ìch wobstojenjach janak nad¼ìjepo³ny, wobstajny, pilny a d¼ì³awy; z kó¾dym pøeæelnje, dobroæiwje, lubosæiwje wobkhad¼e¹e; stajnje bì hotowy, zarad¼iæ, pomhaæ, sobuskutkowaæ a podpjeraæ, ¹to¾kuli mó¾e¹e bli¾¹emu, wosebje serbskemu ludej wu¾itne byæ. Tajki na¹ njezapomnity, wulki wótèinc a wjednik Jan Ernst Smoleà bì¹e.
Kak derje bì, zo wón hi¹æe z èasom kupi le¾omnosæ serbskeho domu, pozd¼i¹o bud¼i¹e to njemó¾na wìc by³a. W nìhdy¹im twarjenju na ró¾ku zwonkowneje lawskeje drohi a lawskich hrjebjow za³o¾i swoju æi¹æeànju a swoje klamy za knihikupstwo a nowiny. Tu w nizkich ma³ych klamach wid¼u jeho hi¹æe tak derje a jasnje jako bych jeho wèera poslìdni króæ postrowi³: h³uboki, trajacy bì zaæi¹æ, kotry¾ jeho wosobne zastaæe, wuraz jeho rjaneho woblièa èinje¹e, kotre¾ swìdèe¹e wo njew¹ìdnej wobdarjenosæi ducha. Kó¾de pohibnjenje, kó¾de s³owo a kó¾de pohladnjenje pokazowa¹e, kak wjelestronscy zd¼ì³any mu¾ pøed nami stoji; dlìje jeho znajachmy a bóle sebi jeho wa¾achmy.
"Æeta, wujo, ¹to pak je pola was noweho?" Tak by so pra¹a³ tych, ki¾ bychu z dal¹ich kóncow pøikhad¼eli; ¹to¾ bì zajimawe, podawa¹e w swojich "Nowinach". Jenak wustojnje wìd¼e¹e wobkhad¼eæ ze w¹ìdnym èlowjekom ka¾ ze zd¼ì³anym a wysoko postajenym. Tohodla jeho w¹itcy èesæachu, w¹itcy te¾ lubowachu a rady na jeho radu d¼iwachu a pos³uchachu. Na wobkhad¼enje bì wón mi¹tr. A runje toho dla bì wón tak wubjerny wjednik cy³eho luda.
Mnozy z na¹ich rowjeñkow su jeho hi¹æe po wosobje znali, mnozy znaju jeho ze w¹elakich spisow, druzy z ertneho zd¼ìlenja a wopowìdanja, w¹itcy pak bud¼a d¼ensa na njeho spominaæ z lubosæu, èesæownosæu a d¼akownosæu. Tohodla je zawìsæe w¹ìm krótki wobraz jeho ¾iwjenja a skutkowanja witany na tymle dnju, na kotrym¾ je so pøed sto lìtami narod¼i³.
Jan Ernst Smoleà narod¼i so 3 mìrca 1816 we £uæu pola £aza w pruskej £u¾icy; jeho nan bì tam z wuèerjom, pøesydli so pozd¼i¹o do £aza. Zahe pøiñd¼e na gymnazium do Budy¹ina, hi¾o jako 14lìtny m³od¼enc bì za maæeànu rìè zahorjeny, zahorje¹e te¾ druhich serbskich sobu¹ulerjow za nju, puæowa¹e na prózdninach po serbskim kraju, zbìra¹e ludowe pìsnje, pøis³owa, hrónèka, zapisowa¹e w¹itko, ¹to¾ bì za stawizny a wa¹nja na¹eho luda zajimawe. Tak wón cy³y kraj, w kotrym¾ hi¹æe Serbjo bydlachu, dok³adnje spózna, wopisa a na wosebitej karæe woznamjeni a wobrysowa.
Lìta 1836 pøind¼e Smoleà do Wróts³awja na univerzitu, zo by bohos³owstwo studowa³. Tu spózna te¾ druhe s³owjanske rìèe, wosebje pólsku a èìsku, zezna so te¾ z druhimi synami ³u¾iskeje domizny, za³o¾i z nimi "Towaàstwo za ³u¾iske stawizny a rìè"; do njeho s³u¹achu Serbjo a Nìmcy; Smoleà mìje¹e w towaàstwje preni pøedno¹k a to wo serbskich ludowych. pìsnjach. Lìta 1842 wuda wón wulkotne d¼ì³o w dwìmaj zwjazkomaj: Pìsnièki gornich a Delnich £u¾iskich Serbow". Z tutym d¼ì³om je wón na¹emu ludej a sebi trajny pomnik staji³.
Hdy¾ bì Smoleà l. 1839 bohos³owstwo dostudowa³, wobroæi so nìtko hi¹æe bóle na to, zo by serbsku a ji blizke s³owjanske rìèe studowa³. Wón k tomu dosta na poruèenje hrabje Stillfrieda, wy¹¹eho ceremoniskeho mi¹tra pruskeho krala Bjedricha Wylema IV., stipendium a to z dokhodow krala sameho. Smoleà pókaza swoju d¼akownosæ zwonkownje te¾ z tym zo je swoje prìnje wulke d¼ì³o "Pìsnièki" Jeho Majestosæi kralej Bjedrichej Wylemej poswjeæi³. Wón wosta we Wróts³awju haè do l. 1846 a d¼ì³a¹e tam jara pilnje a spisa knihi: "Ma³y Serb", "Serbskonìmski s³ownik". Khorowaty bì so 1846 do £aza wróæi³ a skhori bórzy hi¹æe bóle a to na p³uca, wos³abny a dyrbje¹e so lehnyæ. Ma³o bì nad¼ije, zo wotkhori, a zda¹e so, zo bórzy z nim w¹ì nad¼ije, kotre¾ m³ode Serbstwo na njeho twarje¹e, do rowa póñd¼a. Ale Boh bì hinak wobzamkny³. Smoleà so spod¼iwnje wulìkowa, mó¾e¹e po nìèim zaso k swojim zatorhnjenym studijam a k spisowanju so wróæiæ a skrutny zaso tak derje, zo mó¾e¹e so l. 1848 do Lipska pøesydliæ, hd¼e¾ wudawa¹e "s³owjanske lìtopisy" w nìmskej rìèi. Swjatki samsneho lìta pak pøesydli so cyle do Budy¹ina a wosta tu haè do swojeho zbó¾neho skónèenja.
Wón pøija redakciju "Serbskich Nowin", kotre¾ bì faraà Handrij Zejleà, s³awny serbski pìsnjeà, za³o¾i³. Pøi tym so wobd¼ìli na w¹ìch zjawnych prócowanjach" serbskich wótèincow, bì za³o¾eà "Maæicy Serbskeje", prìni redaktor "Èasopisa Maæicy Serbskeje", wosebje pak so wo to stara¹e, zo so Serbjo z njemìrnikami a zbì¾karjemi tamneho èasa njezjednoæichu, ale stajnje kraloswìrni wostachu, a so prócowachu, zo bychu po zakoñskim puæu swoje prawo docpili a wobkhowali. Lìta 1853 prync Albert, pozd¼i¹i sakski kral swój mand¼elski zwjazk z pryncesu Karolu wobzamkny. Pøi tej sk³adnosæi wupraji jemu w mjenje w¹ìch Serbow wosebita deputacija, kotru¾ Smoleà nawjedowa¹e, zbo¾opøeæa serbskeho ludu w serbskej rìèi. A kralowski prync so te¾ w serbskej rìèi pod¼akowa, kotru¾ bì, dlì¹i cas w Budy¹inje pøebywajo, wot Smolerja nawukny³.
Ka¾ bu hi¾o prajene, njebì ¦molerjowa strowota kruta, a tola je wón d¼iwajo na wob¹ìrne a jara napinace d¼ì³o khìtro wysoku starobu docpì³. Wón zemrje 13. junija 1884, hdy¾ bì 68 lìt pøekroèi³. Jeho æì³o pokhowa so 16. junija na Hrod¼i¹ku pola Budy¹ina, najwa¾ni¹i zastupnicy serbskeho luda jeho k rowu pøewod¼achu.
Na wulku sy³u jeho wìdomostnych, nowinaàskich a basniskich d¼ì³ow njemó¾emy nadrobni¹o spominaæ. Ale kelko d¼ì³a, starosæe wobhladnosæe ¾ada sebi jeno jenièke èis³o "Serbskich Nowin". A kelko je jich za 36 lìt wuda³! Runje nowinarjo su z wulkeho d¼ìla swoju strowotu w m³ód¹ich lìtach pøetrjebali, dobrej wìcy woprowali, kotru¾ njepøestawajcy zastupowachu. A tola so runje tuto d¼ì³o tak ma³o wa¾i. Stajnje swojim zasadam swìrny jako dobry Serb, køesæan a poddan je Smoleà ze swojimi nowinami na¹ lud po prawym puæu nawjedowa³, swoje mocy a dary ducha na to na³o¾a³ a haè do poslednjeho zdychnjenja pilnje d¼ì³a³ a so prócowa³. Z nutrnej d¼akownosæu dyrbimy d¼enso w¹itcy wopominaæ tón zbo¾owny d¼eñ, na kotrym¾ je bo¾a pøedwid¼iwosæ pøed 100 lìtami nam dari³a tuteho mu¾a, kotreho¾ zas³u¾bow ¾enje nichtó dosæ wa¾iæ njemó¾e.
Wulke bìchu jeho dary ducha, z do³him studowanjom bohos³owstwa, rìèow a stawiznow je wón je wudokonja³ a tak naby³ tamneho ¹ìrokeho rozhlada, kotry¾ dyrbi mìæ wjednik, ki¾ ma cy³y lud, wuèenych a njewuèenych, wysokich a nizkich, zbo¾ownje nawjedowaæ. Rozhladny, mudry, znjesliwy, sæerpny, lubosæiwy a wutrajny dyrbi wón byæ, ka¾ to sw. pismo wuèi a pøikazuje (1. Kor. 13). W tym nastupanju bì Smoleà cyle podobny swojemu m³ód¹ìmu pøeæelej Micha³ej Hórnikej. Hdy¾ je móh³ wo Hórniku dobry serbski wótèinc prajiæ, zo je kó¾dy rad k njemu khod¼i³, a nichtó rad wot njeho njekhod¼i³, smìmy to wo Smolerju runje tak wobkruæiæ. Nichtó njeje lubosæiw¹o w¹o pøijima³, ki¾ radu a pomoc pytachu haè Smoleà, nichtó njewjed¼e¹e pøeæelni¹o z nami w¹ìmi wobkhad¼eæ dy¾li Smoleø. Kelko m³odych Serbow je wón zahorja³, rozwuèa³, podpjerowa³ pøi pisanju nastawkow, wudawanju knihow a èasopisow. "Pisajæe jeno, ¹to¾ so wam lubi, a pósæelæe mi, ja to pøehladam a porjed¼u." Tak je te¾ pisarjej tutych rjadkow praji³. A wón w¹itko z wulkej mjelèitosæu a swìru wobstaraæ a na prawy puæ dowjesæ wjed¼e¹e. Nìhdy hro¾e¹e wulka pøekora mjez jara nahladnymi serbskimi spisowaèelemi, jeni bìchu star¹i, druzy m³ód¹i. Smoleà pak steje¹e wosrjed¼ nich, wón dobre zmyslenje na wobìmaj stronomaj pøipóznawa¹e a ze swojej nahladnosæe a rozomnosæu docpì, zo so zmohi zaso zh³adkowachu a w¹itcy mìrnje a swìrnje dale c³¼ì³achu. Runje tajka cyle njesebièna lubosæ, ki¾ na sebje sameho zabywa, swojeho wosobinskeho wu¾itka njepyta, rady wopruje mocy, dary ducha, dokhody cesæe a nahladnosæ swìta, debje¹e na¹eho Smolerja, wukhmanje¹e jeho k tomu, zo nad stronami steje¹e a zo jara wustojnje a wuspì¹nje jednaæ a wujednawaæ wìd¼e¹e.
Ani dobytka, ani s³awy njehlada¹e, tehodla wotrjekny so wulcy èesæaceho powo³anja do cuzby, hd¼e¾ so jemu wuno¹ne a wysoke mìstno poskiæe¹e. Tehdom wopokaza Smoleà haè na nanajjasni¹o, kak jeno ze sameje èisteje lubosæe k swojemu ma³emu, ale dobremu narodej, cy³e swoje ¾iwjenje wopruje. Na¹ s³awny pìsnjeà Handrij Zejleà na to z horcym d¼akom spomina we wosebitym spìwje, kotry¾ "Maæica Serbska" jutry 1863 Smolerjej poswjeæi.
"Twoje zas³u¾by wo serbski narod znaju,
S³awny mu¾o, serbskoh' kraja synojo;
Tebje Serbja jako swojoh' lubo maju,
Rjeknu: "D¼ak a s³awa æi, na¹ Smolerjo!"
Twoje s³awne mjeno, d¼ì³o wótèinske
W Serbach stajnje w ¾ohnowanju wostanje!"
S³abeje strowoty dla njeje Smoleà moh³ jako prìdaà faàskeho zastojnstwa pøijeæ, ale runje z tym je predwid¼iwosæ bo¾a jeho pokaza³a na druhe, wjele ¹ìr¹e polo d¼ì³a. Wón njeje s³owo bo¾e do serbskich wutrobow wusywa³ z ertom, za to pak æim pilni¹o a spomo¾ni¹o ze swojim mi¹trowskim pjerom. Njech su te¾ jeho spisy, wosebje "Nowiny", mnoho swìtnych powjesæow pøino¹a³e, zawìsæe te¾ te bìchu na¹emu ludej wu¾itne, ¾enje pak na ¾ane wa¹nje ¹kódne. Hi¾o to rìka wu¾itny byæ, hdy¾ ¹kody njeèini¹. Kelko ¹patnych nowinow so njewudawa, kelko njewìry a njekhmanstwa so zì spisami njeroz¹ìrja! Cy³e ludy su najbóle z njehañbitym njewìriwym pohanstwom hiny³e, haj, zahiny³e. Hi¾o z tym potajkim, ¹kódne spisy wot na¹eho luda po mó¾nosæi wotd¼er¾owa³, je sebi Smoleà wo wìru, pócæiwosæ a wobstaæe na¹eho luda jara wulke zas³u¾by doby³. Tola hi¹æe wjele wjacy. "Serbske Nowiny" su lìto wot lìta jara wjele rjanych, pobo¾nych, nabp¾inskich, natwarjacych pìsnjow, spìwow a kìrlu¹ow pøino¹a³e, jara wjele dobrych, powuèacych a k dobremu køesæijanskemu ¾iwjenju pohonjacych powìdanèkow mjez ludom roz¹ìrja³e. Te¾ to je wulki kruch prìdaàskeho skutkowanja. A hi¹æe wjacy. Spisowaæel njerìèi k wutrobje jeno¾ w jenièkej wosad¼e, ale we w¹ìch wosadach wsìm wuèbu poskiæa, ki¾ to èitaju. Reènikowe s³owo wuklinèi, so po nìèim zabywa, ale pisane, æi¹æane s³owo wostanje. Hi¾o stari Rom. jenjo prajachu: s³owa so zaleæa pisany pismik wostanje.
S³awny prìdaà w Americy bì wjele tysac króæ - jónu za jenièke lìto 900 króæ, - s³owo wìèneje wìrnosæe pøipowìda³ pódla pak te¾ jara mnoho dobrych spisow za lud zestaja³. Hdy¾ nìtko we wysokej starobje èuje¹e, zo so jeho d¼eñ nakhila, rjekny pøi sebi nìhd¼e takle: "Swojich prìdowanjow chcu co zdaæ, jeno skhowaj mi moje spisy, o Bo¾o."
Wìzo, prìdaà skutkuje wulcy spomo¾nje ze ¾iwym s³owom spomo¾ni¹o tón, ¹tó¾ rìèi a pisa, tola jara spomo¾nje skutkuje te¾ tón, ¹tó¾ jeno pisa, ale derje! Hi¹æe po smjeræi rìèi wón dale.
Tak stoji w pomjatku w¹ìch swìrnych Serbow wìènje jenak jasna, nadobna a njepowalna postawa wulkeho zbud¼erja, wo¾iwjerja a wjednika Jana Ernsta Smo³erja. Wichory jeje njepowala, wody jeje njepodm³ìja, zub èasow jeje njewob¹kod¼i, zerzawina so jeje njedótknje. A d¼ensa je runje stoty króæ so wróæi³ tón d¼eñ, na kotrym¾ je nam jeho dari³a lubosæ a w¹ehomóc bo¾a; tu¾ d¼akujemy so Bohu za tutón njewurjeknity dar, z kotrym¾ je na¹ lud pøez narod¼enje na¹eho njepøetrjecheneho wótèinca wobohaæi³, wosebje z tym, zo te¾ my w¹itcy lubujemy a sebi wa¾imy, ¹to¾ je Smoleà wosebje lubowa³ a wa¾i³, serbsku rìè, narodnosæ, pobo¾nósæ a swìru. Kó¾dy rìè rady a derje serbski, wuè druhich serbski, a ¹tó¾ mó¾e, skutkuj te¾ z pjerom, zo by Serbstwo dale kæì³o, rost³o a wobsta³o.
Kó¾dy njech so z d¼ì³om zaraduje
Na naroda roli namrìtej,
Puæ a wa¹nje njech stej w¹elakej!
Jedna wola njech w¹ìch nawjeduje!
Jurij Lib¹, £u¾ica 1916.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Ernst Smoleà