|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Hdy¾ w tøicytych lìtach tuhoto lìtstotka jako m³od¼enc, èìsku Prahu wopytach, - ¹to tam tehdy s³y¹ach a wid¼ach? a hdy¾ tam nìtko jako ¹ìd¼iwc pøiñdu, ¹to zas³y¹u a wuhladam?! W tamnym èasu bì¹e Praha, tak rjec, nimale w¹a nìmska a w¹itcy, ki¾ bìchu po francózskej mód¼e zwoblekani, mjez sobu nìmski rìèachu, pøeto¾ to bì¹e tola - wosobni¹o, dy¾li èìski rìèeæ, ¹to¾ jeno¾ wjesni ratarjo èinjachu. Po tajkim bì za toho, ki¾ hi¾o njeznaje¹e, hd¼e a wot koho so èìski rìèe¹e, woprawd¼ita rìdkosæ, hdy¾ w zjawnosæi èìske s³owo do jeho wucha zaklinèa. Ja so toho dla njema³o spod¼iwach, jako so mi to jónu rad¼i. Bìch so pøi æmiècy z Hradèan do stareho mìsta wróæi³ a so nìkak zab³ud¼i³, tak zo njewìd¼ach, na kajku stronu mam so wróæiæ, zo bych swój hosæeñc nade¹o³. Ja so toho dla lud¼i napra¹owach a mjez nimi te¾ ¹ewskeho pacho³ka, ki¾ nowe ¹kórnje k nìkomu njese¹e. Moje, napra¹owanje sta so, ka¾ bìch tehdy w Prazy zwuèeny, w nìmskej rìèi, ale wotmolwjenje rìka¹e: "Nix dajè!" Ja bìch njema³o pøes³apnjeny a z dobom te¾ zwjeseleny, zo bìch ryzeho Èecha nade¹o³. Tu¾ so dale èì¹ki pra¹ach a potom pjeæ krajcarjow wuæahnych a je pacho³kej za to dach zo bì mi puæ èìscy wukaza³. Na wulicach bìchu w¹ud¼e jeno¾ nìmske napisma, pøed kralowskimi a mì¹æanskimi zastojnistwami so nìmski rìèe¹e a jedna¹e, èìske nowiny njesmìd¼achu pak so ¾adne wudawaæ. Wukhad¼achu drje "Pra¾skì Noviny", ale wy¹nosæ je wudawa¹e, a w nich dale nièo njebì¹e, khiba wukazy zastojnistwow a nìkotre nawì¹tki. Wo ¾adnym èìskim d¼iwadle nièo njepytnuch.
Jako bì mje w lìæe 1842 knjez Lad. Èelakovsky, tehdy profesor s³owjanskich rìèow na wróts³awskìj universiæe, za èas prózdninow do Èech sobu wza³, bìchu so wobstejenja hi¾o wo wjele k lìp¹emu pøemìni³e. Bìchu drje tam mjez duchownymi a druhimi wuèenymi hi¹æe mnozy "odrodilci (wotrod¼eñcy)", za to pak æim wjacy "vlastencù (wótèincow)", kotøi¾ poslìdni so po cy³ym kraju znajachu a èesæachu. Haj w ¹ulach poèachu hi¾o tu a tam èìske èitanje a pisanje wuèiæ - a bìchu to z wjet¹a m³od¼i duchowni a hi¹æe bóle m³ód¹i wuèerjo - ki¾ tajke d¼ì³o èinjac³m, haè runje ¾adneho druheho myta za to njedostwachu, khiba zo so wot nìmcowateje duchownskeje a wuèeàskeje wy¹nosæe hanjachu a pøesæìhachu. Èìske politiske nowiny so w¹ak te¾ hi¹æe ¾adne wudawaæ njesmìd¼achu, tola bìchu Nìmcy skónènje wudawanje tyd¼enika "Kvìty" dowolili, kotrehoz wobsah bì¹e nìhd¼e tajki, ka¾. jón na¹a "£u¾ica" poskiæa. Dale bì so towaàstwo "Èeskìho Muzeum" z podrjadom "Èeska Matice (Maæica)" za³o¾i³o a muzejowy "Èasopis" podawa¹e wuèene nastawki, ka¾ je'w wìstej mìrje te¾ na¹ "Èasopis Maæicy Serbskeje" podawa; Maæica pak wudawa¹e kni¾ki za lud, ka¾ to te¾ na¹a secbska Maæica èini. A w nìmskim d¼iwadle mìjachu so njed¼elu popo³dnju te¾ èìske pøedstajenja, haj na ró¾owej wulicy bì so samostatne èìske diletanske d¼iwad³o za³o¾i³o. A w prózdninach w mjeñ¹ich mìstach, haj na wsach studenæi jako d¼iwad³ownicy wustupowachu a po èasu jim te¾ knjenje a knje¾nièki w pøedstajenjach pomhachu. Mi pak so njema³o spodoba¹e, jako mó¾ach w l. 1842 prìni króæ wid¾e¼, kak w Turnovje èìscy studenæi a èìske mì¹æanske knje¾ny w èìskim d¼iwad³owym pøedstawjenju wustupowachu. Ja bìch tam toho dla z k. Èelakovskim, ka¾ te¾ z libuñskim fararjom k. Markom a z k. kovañskim dekanom Vinaøickim pøijì³. Te¾ bì hewak, dobreho pøik³ada dla, wjele wotèinskozmyslneneho duchownstwa do d¼iwad³a pøi¹³o a tamni¹i k. dekan po skónèenym predstajenju w¹itkich, ki¾ bìchu w tutym skutkowali, k sebi na wjeèeà pøeprosy, prajo, zo so duchownstwo
wot ludowych zabawow wotwlakowaæ njesmì, dokel¾ pøez duchownsku pøitomnosæ tajke zabawy hakle prawu swjeæiznu dóstanu. - A wulcy wa¾ne bì te¾ to, zo Èechowje w¹ud¼e towaàstwa za zabawu a powuèenje za³o¾owachu, ki¾ so najbóle "besedy" (bjesady) mjenowachu a w kotrych¾ so pøedno¹ki d¼er¾achu, spìwne koncerty a d¼iwad³owne pøedstajenja dawachu. Èìskich knihow pak so hi¾o telko wudawa¹e, zo bì to woprawd¼e spod¼iwne. To w¹o k wubud¼enju, pøisporjenju a wudokonjenju Èechowstwa jara pomha¹e, lud sam pak so pøez to wot piæa a druhich njekhmanych, nizkich zawjeselenjow cyle wotwuci.
W¹itko to dale a bóle k tomu pomha¹e, zo Èechowje, haè runje pod krutym nìmskim knje¾stwom stojachu, poma³u èìske ludowe a te¾ wy¹¹e ¹ule, jako gymnazije, realki atd., haj w l. 1883 te¾ èìsku universitu dóstachu. Woni mìjachu te¾ hi¾o dlìj¹i èas swoje porjadne èìske nakhwilne d¼iwad³o w Prazy, w kotrym¾ so kó¾dy d¼eñ hraje¹e. W zapocatku 60tych lìt pak na tu myslièku pøiñd¼echu, sebi wob¹ìrne, wulkotne narodne d¼iwad³o w Prazy natwariæ. K tomu wuzwoli so twarski wubjerk, kotryz drje so stró¾i, jako bì so wulièi³o, zo bud¼e k tajkej twarbje pøez milión ¹ìsnakow trjeba. Ale wón so bórzy zaso zebra, jako jemu ze w¹ìch stron k wìd¼enju dawachu, zo chced¼a k dokonjenju tajkeho skutka wuèeni a njewuèeni, mì¹æenjo a wjesnjenjo, rjemjes³nicy a ratarjo swoju ¹erjepatku sk³adowaæ. A do lìta 1868 bì so telko pjenjez nahromad¼i³o, zo mó¾e¹e so zak³adny kamjeñ narodneho d¼iwad³a po³o¾ic. To sta so na jara swjed¼eñske wa¹nje, a mjez druhimi ³u¾iskimi Serbami bìch te¾ ja k tomu pøepro¹eny. W twarbje so dale a bóle pokraèowa¹e, èìski lud pak te¾ k njej dale a bóle pjenjezy sk³adowa¹e. W lìæe 1881 bì¹e twarba, na kotru¾ bì pøez dwaj miliónaj ¹ìsnakow trjeba by³o a wot luda so te¾ nawda³o, skónènje hotowa, a bì hi¾o d¼eñ postajeny, na kotrym¾ by so swjed¼eñske wotewrjenje èìskeho narodneho d¼iwad³a staæ mì³o. Ale krótki èas prjedy w nirn woheñ wudyri a wone so tak stra¹nje w znutøkownym wupali a wopali, zo dyrbje¹e so bórzy nowotwarba zapoèeæ, jelizo nochcychu twarjenju cyle rozpadaæ daæ. Ale k tomu bì z nowa wjele pjenjez - a to 800.000 ¹ìsnakov - trjeba, twarski wubjerk pak so strachowa¹e, tajku sumu wot èìskeho luda ¾adaæ, ki¾ bì w¹ak hi¾o pøez dwaj mi³iónaj dari³. Ale ¹to èiniæ? Wón so tola zwa¾i znowa, wo smilne dary prosyæ a hlaj, ¹to so sta? Èeski lud z nowa dawa¹e, haj wón hi¹æe wjacy nawda, haè so wot njeho ¾ada¹e, mjenujcy pøez jedyn milión ¹ìsnakow. A kak do³ho je k tomu trjeba by³o? Jeno¾ tøi mìsacy. - Je ¾adyn druhi lud na swìæe za swoju narodnosæ tajku woporniwosæ wopokaza³? My so na to dopomniæ njewìmy. Èechowje nam pak wuk³aduja, zo prawe wótèinstwo w tym wobstawa, zo tón, ki¾ wì za swoju narodnosæ rìèeæ, te¾ njech pøi kó¾dej sk³adnosæi za nju rìci; ¹tó¾ pak wì pisaæ tón njech za nju pi¹e a z tajkeho rìèenja a pisanja potom lud spóznaje, zo ma kó¾dy po swojim zamó¾enju k lìp¹emu swojeje narodnosæe pjenjezy dawaæ. A tak su Èec³iowje k twarbje swojeho Narodneho d¼iwad³a dawali - zamo¾iæi wjac, njezamo¾iæi mjenje, haj najkhud¹i so njejsu hanibowali, kó¾dy tyd¼eñ swój krajcaàk pøinjesæ; a hlajæe, za lìto bì to pøeco pøez hriwnu. A na tajke wa¹nje su Èechowje - ka¾ poslìdnje rozlièenje pokazuje - k naspomnjenej twarbje w¹o do hromady tøi milióny 200.000 ¹ìsnakow, po tajkim nìhd¼e dwaj miliónaj toleà abo ¹ìsæ milinów hriwnow nawdali. Te¾ nìkotøi Nìmcy su swój pøino¹k dali; tola wopøija w¹ón jich dar jeno¾ 3500 ¹ìsnakow.
K swjed¼eñskemu wotewrìnju narodneho d¼iwad³a bì¹e twarski wubjerk te¾ pøepro¹enje na ³u¾iskich Serbow pós³a³.
Èeske narodne d¼iwad³o je so njed¼elu 18. oktobra t. l. na py¹ne wa¹nje wotewri³o. Nad¼ijamy so, zo so pøi tajkim swìrnym a pøi tym zakoñskim prócowanju, ka¾ je mjez Èechami wid¼imy, te¾ w¹ìm druhim potrjebam èìskeho luda bórzy dosæ scini.
J. E. Smoleà, £u¾ica 1883.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Z³ota Praha