|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
©to èini è³owjeka zbo¾owneho a wjeso³eho? Jeho wobsed¼eñstwo, pøiroda jeho wobdawaca a jeho swìrne skutkowanje. Chcemy raz w¹itke druhe stawy è³owjeskeho towaøstwa wotstroniæ a jeniècy wobraz zbo¾owneho serbskeho bura sebi pøed woèi stajiæ.
Kapon je spìwa³, ¹tyri je bi³o; njech d¼eñ swita abo njech hi¹æe æìmnosæ a mrokota zemju pøikrywa: bur so zbìha ze swojeho lìhwa. Wón stawa radostnje a khwali Boha d¼akownje. Wón bud¼i ¾onu, wón wo³a wotroèka a druhich we swojim domje. Nìtko d¼e do d¼ì³a spì¹nje a wjesele, pak do bró¾nje, pak won na polo abo na ³uku abo do keøkow. Te¾ jeho mand¼elska njeje w tu khwilu prózdna; wona zatepja a wari snìdanje za lud¼i a skót, d¼e potom do hród¼e, hd¼e¾ ju h³ódny skót mórèo a korèo lubje wita. Picuje kruwy a swinje, sypa jeèmjeñ kurom a husom a njezapomina ani psa ani kóèki, zastara te¾ swoje mólièke, ki¾ su mjez tym stany³e. A nìtko pøikhad¼eja nutø z prózdnymi brjuchami a dobrym po¾adom ; hospodaø a èeladnicy a sydaju so k blidu. Hospoza pøino¹uje poliwku a bìrny abo kofej a khlìba a butry, a w¹itkim s³od¼i po æe¾kim d¼ìle zwuèene snedanje. A nìtko po mócnym wokøewjenju du hnydom zaso do d¼ì³a; èiniæ je dosæ. ®nì su wulke, rukow je ma³o. Po poèasach je w¹ìdne d¼ì³o w¹elake. Tu ma so drjewo pu¹æeæ, maju so walèki rubaæ; rola ma so pøihotowaæ, dyrbi so syæ a sad¼eæ; ³uka ma so syc, syno a wotawa domoj wozyæ; ma so dom khowaæ, ¹to¾ je rola pøinjes³a, zbìraæ a ¹æipaæ, ¹to¾ je na winowym pjeñku zezrali³o abo ¹to¾ je na sadowych ¹tomach narost³o, a w zymje m³óæiæ abo pøasæ a pjerje drìæ. A hdy¾ je lìto nimo a hdy¾ je samo srìdnjemu burej jeho pijne prócowanje sto abo dwì sæì toleø èisteho dobytka pøinjes³o, njemì³ so wón zbo¾owny zaèuæ a zradowaæ we swojej wutrobje? W¹ak je w¹itko jeho; w¹o je sebi zas³u¾i³ ze samsnym skutkowanjom; w¹o je jemu spo¾èi³a dobroæiwa pøiroda a jeje mócny knjez.
Ale te¾ w druhim nastupanju zaèuwa so bur ze swojej swójbu zbo¾owny a radosæiwy. Pøikhad¼a-li njed¼ela a z njej d¼eñ mìra a wotpocinka, wotk³aduje wón swoje w¹ìdnjace pomyslenja, ki¾ bìchu jeno¾ na zemske z³o¾ene a khwata swjed¼eñscy zwoblekany ke m¹i, zo by Bohu lubemu knjezej so d¼akowa³ za spo¾èenu móc k d¼ì³u a za bo¾e ¾ohnowanje na polu a ³ucy, na zahrod¼e a w lìsu, w pincy a bró¾ni, v hród¼i a domje. - Hi¹æe krasni¹o wupy¹ena dy¾li hospodaø d¼e za nim jeho mand¼elska w rukomaj spìwaàske knihi a rjane wonje¹ko ze swojeje zahrodki, zo by z nuchanjom mócnje wonjacych kwìtkow wostudne spanje sebi zaæìrja³a, ki¾ moh³o ju w cyrkwi nadpadowaæ a nutrnosæi zad¼ìwaæ. Radosæiwy d¼e bur ke m¹i a z b³y¹æatym woblièom wróæa so wote m¹e. Zda so, jako by z njed¼elskej drastu cyle druhi è³owjek do njeho zaæahny³, Popo³dnjo je k wukhadej na polo, ³uku a do keøkow postajene. ©to¾ je w w¹ìdny d¼eñ nad¼ì³a³, ¹to¾ so jemu na polu, na ³ucy w keøkach narost³o, to chce wohladaæ, nad tym chce raz njed¼elscy so zawjeseliæ, te¾ snadno spìwanja ptaèkow a èisteha mi³eho powìtra tak prawje z cy³ej wutrobu wu¾iæ. To su burowe njed¼elske wjesela. A jeho d¼eæi? Te skakaja tak ¾iwje a wjesele woko³o nana a maæerje, zraduja so rjanosæe kwìtkow abo pychi pisanych mjetelow, abo hraja z psyèkom a kóèku abo majkaju a ko¹a m³ode jehnjatko abo wjesela so nad kózlatkami ³awki " a stólcy pøeskakowacymi. Te¾ burowe d¼ìæi maju swoje wjesela a zaèuja so zbo¾owne. A wobrad¼a-li hakle Bo¾e d¼ìæo, hdy¾ pøiñdu bì³e hody a z nimi swìæaty ¹tomik bo¾eho d¼ìsæa, napowìsany z poz³oæenymi jab³ukami a worjechami, rózynkami a cokorowymi wìcami, dha le¾a pod nim rózynkate ko³aèki, rukajcy a kni¾ki z barbnymi wobrazami. To naèinja wjesela, wyskanja a skakanja, hladanja a powìdanja bjez kónca; to èini te¾ nana a maæeø zasy m³odeju a te¾ wonaj zaèujetaj so zbo¾ownaj ka¾ jeju d¼ìæi. Tajke je ¾iwjenje a wjeselo serbskeho bura.
M. Rostok, Hórnikowa Èitanka.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Serbska wieska