|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
To bì¹e blizko ¹tyrcetym lìtam za¹³eho stotka, a bìchu ¾nì.
My sed¼achmy w Huæinjew korèmje, a bì d¼ì nas wjeselych m³ód¼encow njewulki wìnk. Tu bìchmy jeniècy hosæo, dokel¾ bì hi¹èe za b¹³y d¼eñ. A ¹tó d¼ì æi m³ód¼ency bìchmy? Seminarisæi, wuèowni budy¹inskeho seminara. To z Huæiny Ptak, Kislièan Bjar, drobjanski Bartko a ¾idowski Lib¹a a ja.
W¹itcy æi pøeæeljo spja hi¾o w rowje po swojich zemskich prócach. Tón luby Ptak we Wósporku w smjertnej komorcy le¾i; Bartko a Lib¹a na budy¹skim Tuchorju spitaj, a Bjarej su w Rusowskej - Bóh wì hd¼e - poslednje lìhwje¹ko dali. Jich æì³am bud¼ wotpoèink w zemi, jich du¹am zbó¾nosæ w njebjeskim raju! -
Pøeco nam tehdy w towaø¹nym wìnku du¹e tak z wjeselom d¼ìchu? Hlej, to ba¹e w¹ak na spoc¶atku prózdnin na¹eho seminara. A ¹to to slowo "prózdniny" za nas na sebi mìje¹e, zrozumi kó¾dy, ki¾ s³y¹i, zo mìjachmy w¹ìdnje wot ranja pjeæi haè do nocy d¼esaæi wuknyæ, zo mozby so zamuæiæ moh³e. - - -
My bìchmy z pìknym towaà¹om Ptakom ¹li sobu do jeho ródneje wsy. Bjar chcy¹e potom pøez Kluk¹ a Minakal do £aza dale dokel¾ bì¹e, njemìjo star¹eju, na farje w prózdninach z domom. Njeboh' knjez duchowny Zejleà, tón dobroæeà serbskeje m³od¼iny bì jemu tam wukhow a hospodu da³. Nimo toho te¾ runy puæ pøispominam, kak je jemu pjenje¾nych podpjerow skiæa³, zo by moh³ seminar wubyæ. - Bartko chcy¹e z nim na Minaka³ sobu a potom k star¹imaj do Drobow dale. Lib¹a pak bì¹e so ze mnu do Delan zmìri³. Mój chcychmoj do hole dele na wobhlady hiæ, tam kraj a ludowe ¾iwjenje zeznaæ. -
Haj, wjeseli bìchmy, njech te¾ bì mó¹niæka ló¾ka, a pijachmy ma³ko. Ale je pak te¾ spì¹nym pacho³am wulkeho napoja z khmjelenej brìèku d¼ì trjeba?
My spìwachmy z wysokim h³osom:
Wo kro¹ki se njestaramy;
To nam h³owu nje³amje;
Hdy¾ korèmarjej praw zaspìwamy,
Smu¾kow lubje zabud¼e.
- korèmarjej lìtachu pøi tym po woblièu smìwki, ale na to podobne njebì, jako by rjek³: Wa¹a pìseñ mi za woræiznu p³aæi. - Smu¾kow w¹ak tola te¾ pøi na¹ich srìbañèkach ¾adnych njebì¹e trjeba. -
A s³y¹æe! ©to to?
Nade wsu woblizka korèmy so zanjese pisk z jasneje trompety. My zmjelknyw¹i pinachmy wu¹i. To be tón pólski, tehdy tak èasto s³y¹any h³ós toho spìwa: Hi¹æe Pólska njezhiny³a -, po kotrym¾ so nìtko po serbsku hroni:
Hi¹æe Serbstwo njezhubjene:
Swój ¹kit we nas ma;
Nowy duch w¹o wos³abjene
Sylnje pozbìha.
Tu póstowski wóz pøed hosæencom zasta. Z njeho so njeznaty poknje¾ski m³od¼enc na zemju pusæi. Tón bì¹e na stawach swi¾ny a do woèov blìdojteje barby. Z wóèkow pak hlada¹e swìæaty duch a lubozna du¹a.
"Njeje to snadno" - prajichmi sebi - "po zdaæu nìkajki cuzy student?"
Stupiw¹i do jstwy, nas za Nìmcow mìjo, wón postrow po nìmsku zhroni. Poni¾nje blizko pøi durjach so sydnyw¹i, sebi wot korèmarja ¹kleñcu mloka z æichimi slowami skaza. - Nam bì to nimale smì¹no, z najmjeñ¹a d¼iwno, zo tajkemu hosæej huba na piwo njeñd¼e, hdy¾ bì¹e tola na horcym dnju.
Dokel¾ pak z pristojom njeje, na èlowjeka wukaæ, ki¾ je njeznaty do korèmy stupi³, rìèachmy mjez sobu dale.
Sobubratr Bjar bì w¹ak pacho³ khìtro spì¹neje huby. Jemu tak njewólnje wujì: "Tón suchu¹k je woprawdku nìkajki Nìmèik." Wón mìje¹e za to, tón wony knjezyk to ani njes³y¹i abo tola zrozumiæ njemóhl. Tomu pak za Nìmca mìtemu pøebìhny po woblièu posmìwk. A potom wón poèa z hladkim h³osom: "Haj, warno, suchu¹k drje sym, ale nic Nìmèik. Ja wjeselu so, tu serbskich m³ód¼encow nadenæ. Dowoliæe lubje, zo so wam znateho sèinju. Moje mjeno je Smoleà." Sym wróc³awsku uniwersitu wuby³ a wróæam so hotowy k lubymaj star¹imaj domoj do ³azowskeje ¹ule." -
My ¾adyn hac dotal njebìchmy wo nim nièeho wìd¼a³. Bjar jeno¾ bì¹e tón jenièki z nas, ki¾ bì jeho we £azu na farje mjenowaæ s³y¹a³.
Mje chcy¹e boleæ, zo be tón njemi³ki waraz wo suchim Nìmèiku z na¹eho towaàstwa wujì³.
Tu¾ stupiw¹i k njemu, jeho pro¹ach, zo by so za na¹e blido sobu do bjesady da³.
Radlubje to sèini, a ja jemu rozprawu zdawach, ¹to smy a kak ¼adyn rìka. A bórzy so wo Serbstwje a jeho pismowstwje ¾iwa rozmo³wa zebra.
Tu dyrbju po prawd¼e wuznaæ; w¹o na¹e Serbstwo hi¹æe bì tehdy smjeræ khudne, haèrunje bìchmy w¹ak rod¼eni Serbja a serbskeje d¼ìæiny dla na seminarje. Ale ¹tó by na nas dla toho pohrimaæ chcy³? Tehdy hisæe w Serbach. narodne ¾iwjenje z wjet¹a z womoru spa¹e. ®adnych serbskich nowinow njeba, a ¹to¾ ze serbskeho pismowstwa nimo pobo¾nych knihow znajachmy, bì "Ptaèi kwas", "Hungerski njewjesæinski kìrlu¹", "Dobry wieèor, kmótra baba", "Wósporski hermank" a tomu podobne wìcki. Nìtkolna m³ód¼izna kepa ¹to wì, kak h³uchich èasow w narodnych wìcach smy dyrbjeli wumìæ.
Wo nìmskich pìsnjerjach wìd¼achmy njemalko rìèeæ: Schillerja a Uhlanda mó¾achmy z h³owy; te¾ mó¾achmy wo methodicy a psychologiji njehlupu zabawu wjesæ; ale wo s³owjanskej literaturje nic pik ani mik. S³owjanski swìt nam nièo hac ho³a pusæina njebe. Zrudny narodny èas! Tola ¾ada sebi wìrnosæ, zo dyrbi njeboh' knjez Lubjeñski, najwy¹¹i budy¹ski duchowny knjez wonoho èasa a horliwy Serb, tudy do walkeje èesæe zbìhnjeny byæ.
Tón bì wot krajneho knje¾eøstwa stajeny na to, nam serbskim wuèomcam na seminarje serb¹æinu pøed woèi stajeæ. A wón to wukonja po najswìrni¹im wa¹nju. Jeho mudreje, wustoja po³neje rozwuèby zabyli njesmy. To jeho d¼ìjo nad nami w d¼aknym pomnjeæu traje.
Ale kelko mó¾achmy za tu malinku serbskich hod¼inkow nabyæ? -
Smoleà nìtk pøi nami sed¼o, nam wotewri nic jeno¾ serbski, ale te¾ cylièki s³owjanski swìt. Nam zwonjachu do wu¹ow mjena ©afaøík, Kollár, Mickiewicz, Pu¹kin a druhe, nam tehdy w¹ì do cy³a cuze, a d¼ensa w ludach ze s³awu znate.
A pøi tajkich rozprawach doby na¹ nowy, tak wjeleswìdomy pøeæel na woblièu ¾iweje barby, a zerniècy bu¹tej jemu jako jasnje pruhatej hwì¾cy.
My na njeho hladachmy z nutrnej ked¼bu, a na¹eho dycha njebì¹e s³y¹eæ. A ¾adyn z na¹eje èrjódki wot tehdy tajkeho zahorjateho zeznatka z tym pozd¼i¹o s³awnym wótèincom ¾enje zapomnil njeje.
D¼ak a khwalba bud¼ tómu zbud¼er¼ej na w¹itkón pøichod! -
Wujimka z Radyserbowych kni¾kow "Moje pomìnki", £u¾ica 1900.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Wbohej £u¾icy