|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Nowe narodne hibanje w Hornjej £u¾icy njeskutkowa¹e na Delnju £u¾icu. ©tyristalìtne braniborske knje¾enje a prócowanje nìmskich a nìmcowatych duchownych a wuèerjow bì serbskeho ducha mori³o. M³od¼ina njekhwata¹e na studije do Lipska, hd¼e¾ by so zahoriæ moh³a, ale do Berlina a Halle. Nìmscy ryæerjokublerjo nje¾adachu pozbìhnjenje ludoweho rozwuèenja, ale jeno¾ pøenìmèenje. Bo¾i dom bu arena za swìtne po¾adanki, z pomocu nìmskich prìdowani a modlitwow dyrbje¹e so serbski lud do nìmskeho pøestworiæ. W khoæebuzskim a hródkowskim wokrjesu bìchu hi¹æe na spoèatku tuteje doby serbscy prìdarjo, ale w kalawskim a ¾arowskim bìchii mìstna z Nìmcami wobsad¼ene, abo prìdowa¹e so jara z rìdka po serbsku. W lìæe 1848 bì w Delnich Serbach hi¹æe 36 serbskich prìdarjow w 33 cyrkwjach; po casu su hi¹æe wotebìrali. W ¹ulach so z mocu pøenìmèowa¹e. Serbska rìè zahanje¹e so tarn z pukami a pjenje¾nym khostanjom! Tak njemó¾e¹e ¾adne wopøijeæe wo samsnej narodnej dostojnosæi w lud¼e nastaæ abo so wobkhowaæ.
Zad¼ìwk pózdnjeho wocuæenja a zcy³a s³abosæe Delnjeho Serbstwa je njedostatk wid¼omeho centra w mìsæe Khoæebuzu, njedostatk star¹eho pismowstwa abo spisowaàskeje tradicije a njewa¾enje narodnostneje ideje.
Wocuæenje wozjewje¹e preni a jenièki èasopis "Bramborski serbski Casnik" 1848 pod redakciju fararja Nowki; ale wón chcy¹e bóle pøeæiwo nìmskim demokratam skutkowaæ dy¾li za Serbstwo.
Tohodla zañd¼e 1852 dla njedostatka wotebìrarjow na po³ leta potom pak so dale wudawa¹e wot fararja Pauka z De¹na a wot 1867 wot wuèerja ©wjele. W tym èasu nasta prìnje towaàstwo serbskich gymnasiastow pod J. F. Te¹narjom w Khoæebuzu. W lìæe 1859 za³o¾i so "serbske towari¹stwo ni¾neje £u¾icy" ale zemjanskeho namìrjenja swojeho patrona v. Werdecka zañd¼e po wudaæu ma³ych bro¾urkow.
Sami duchowni wod¼iæerjo ludu njemìjachu tehdy nad¼ìje, zo lud wot ponìmèenja wotwobaraju. Wid¼achu, zo je ma³o delnjoserbskich knihow a sami njemìjachu ani wìdomosæe ani srìdkow, zo by chudosæ trìbnych nowych knihow wudali. Nìkbtøi duchowni ka¾ ©tempel a wuèeà Grys wobstarachu nìkotre kni¾ki, ale za lud bì lo pøema³o.
Najpilni¹i spisowarjo bìchu slìdowacy: J. F. Te¹naà, serbski duchowny w Khoæebuzu (1857-63) porjed¼i prawopis, wuda nowy zakoñ (1862) a nìkotre druhe nabo¾ne ("prjatkaàske") a ¹ulske knihi. Wuèeà ©wjela doby sej zas³u¾bu z tym, zo 1863 redakciju "Bramborskeho serbskeho casnika" na so wza a arije za ¹ule wuda. Wuèeà Grys wozjewi "kjarli¾e" a "spiwanja" za lud, mjez tym zo bìchu orjginalne a z Phaedra a Theokrita pøe³o¾owane kruchi fararja ©tempela jeno¾ pokazki delnjoserbskeje rìèe za wuèenych. Faraà Pawo³ Broni¹ wudawa¹e nabo¾ne kni¾ki a spìwy. Wuèeà Hendrich Jordan zbìra¹e wot l. 1873 ludowe pìsnje, wuda wjacore knihi a s³u¹a do najpilni¹ich serbskich spisowarjow. Nìmc dr. Sauerwein z Hanoverskeje wuzwoli sebi Delnju £u¾icu za druhu wótèinu a serbsku rìè nawuknyw¹i pìsnje¹e w njej a wozjewi "serbske stucki" (1877). Mato Kósyk z Wjeàbna poèa pilnje serbski pisaæ a pìsniæ, wozjewi idylu "Serbska swa¼ba w B³ótach", sy³u pìsni w èasopisu a w nowinach. Nìkotøi druzy wozjewjachu mjeñ¹e literarne wud¼e³ki.
Tola w¹itke prócowanja jednotliwych pøeæelow serbskeho ludu njedosahachu. Lud sam hi¹æe pøema³o wa¾nosæe na swoju rìè k³ad¼e¹e, wjesni hospodarjo sæelechu ma³o synow na gymnasium w Khoæebuzu, haè runje bì tam dr. Tschirner serb¹æinu jako dobrowólny pøedmjet postaji³. Zd¼ìla maja tam Serbja ma³o srìdkow, zo bychu synam studowaæ dali a zd¼ìla so pøewulkich wudawkow boja.
We w¹itkim tym nasta wobrót k lìp¹emu w lìæe 1880. Tehdy wuda nazymu Alfons Parczewski ze swojim nak³adom prìnju serbsku pratyju. Na jeho narnjet za³o¾i so "delnjo³u¾iski wotrjad" pøi Maæicy Serbskej w Budy¹inje a poèa 27. meje 1880 z prìnjej zhromad¼iznu swoju d¼ì³awósæ za serbski lud. Do pøedsydstwa s³u¹eja Te¹naà, Rocha, Jordan, ©wjela a Latk. Tak nasta literarne zjednoæenje mjez pøeæelemi Serbow, ki¾ chcychu serbskemu ludej duchownu ¾iwnosæ poskiæeæ, a pódla te¾ "Towaàstwo Pomocy", kotre¾ studowacych podpìraæ poæa podobnje jako w Hornjej £u¾icy. Spomnjeny wotrjad wuda wottal nìkotre wu¾jtne knihi, pódla wozjewi parczewski hi¹æe druhu a tøeæu pratyju, potom wotrjadej pøepodatu. W decembru 1880 pøemìni Casnik swoje mjeno na "Bramborske Nowiny", kotre¾ wottam ©wjela, Jordan a Kósyk redigowachu. Poslìdni z nich bórzy z redakcije wustupi, hdy¾ so do Ameriki na studije pøesydli. Pøez pratyju, Nowiny a druhe spisy, ki¾ so nìtko pilni¹o rozno¹owachu, nawukny lud lìpje serbscy èjtaæ. W tym zamìrje spisa H. Jordan na pohnuwanje A. Parczewskeho wosebitu "Cytanku" (1883). Hdy¾ so lud bóle do serbskeho èitanja zalubuje, bud¼e te¾ w Delnjej £u¾icy móc serbskeje narodnosæe pøibìraæ.
Mjez tym pak dyrbi za Serbstwo w cyrkwi a ¹uli so hi¹æe wjele staæ. W politiskim nastupanju su Serbjo kraloswìrni, plahuja wosebje wojeàske a nìkotre spìwaàske towaàstwa. Na swoje prawa pøi wobsad¼owanju duchownskich mìstnow hi¹æe pøema³o ked¼buja, pøi wólbach na sejmy su hi¹æe jara indiferentni a njemìjachu dotal ¾enje ¾adnoho serbskeho zapós³anca.
Historija serbskeho ludu w tymaj provincijomaj, h¼e¾ wón dotal traje, ma we wobìmaj pøi w¹ej rozd¼ìlnosæu wjele podobneho. Tohodla je nìtko trjeba, zo sebi Horni a Delni Serbjo z radu a skutkom blizcy wostanu po pøik³ad¼e lubosæiweju sotrow.
W. Boguslawski - M. Hórnik, Historija serbskeho naroda.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Sprewja w B³ótach