|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Pisachu pak tehdy lìta 1870. Na znate wa¹nje so swìtne podawki wotwiwachu. Nalìæo zaæahny po do³hej krutej zymje do serbskeho kraja. Synowe ¾nì bìchu so hi¾o zapoèa³e. Tu pøiñd¼e gtra¹na powìsæ te¾ do na¹eje serbskeje wjeski, zo je wójna wudyri³a, wójna z Francózskej. Strach a bojosæ zaæahny do Jelenic domu. Maæ a Maàka p³aka¹tej hóàke sylzy. Jeno nan so zwon-kownje z najmjeñ¹a wobknje¾e¹e. A bórzy pøiñd¼e druha powìsæ, ki¾ te¾ potrjechi Jelenic dom: Zahrodnikec Jan dyrbje|e hnydom do wójska. Ale wjele bóle hi¹æe ze¹eri tuta powìsæ Zahrodnikec swójbu. Jich nan njewìd¼e¹e, ¹to zapoèeæ. "Hdy by tam Jan wosta³ w bitwje surowej? Potomnika nimam!" Janej drje njebì runje won pøelohko, so d¼ìliæ wot nana, maæerje, lubeje, ale tola so jemu te¾ zaso lubje¹e, zo smìd¼e¹e jako wojak sobu won do pola. Najzrudni¹a bì Jelenic Maàka. Potajnje kleèe¹e w swojej æichej komorcy a k Bohu, wod¼erjej bitwow, so nutrnje modle¹e: "Hlej, Wótèe, njebjo a zemju sy stwori³ a pod twojej hnadnej ruku je ¾iwe w¹o stworjene! Ach, Bo¾o, to jenièke wotwobroæ a njedaj padnyæ jemu w stra¹nej wójnje!" A horce sylzy maèachu bì³ej jeje ruècy.
Na druhi d¼eñ jìd¼e¹e ze Zahrodnikec dwora wóz.
Nan swojeho jenièkeho syna do cuzby wjeze¹e. Haè hdy so wróæi? To je njewìste! Najrad¹o bychu jemu sylzy do woèow stupi³e, ale wón jako mu¾ njecha¹e byæ s³aby. Jan mìrny do pøichoda zhladowa¹e. Jako wozyk nimo Jelenic jìd¼e¹e, wobroæi so Jan k zahrod¼e. A hlej, tam wohlada Maàku, snad¼ poslìdni króæ. Srjed¼ nalìtnich kwìtkow stoje¹e wona, kwìtkow najrjeñ¹a. Pozbìhny h³owièku a z æeñkim h³osom ¹eptny: "Jano, pøiñd¼ zaso!" A Jan ji z ruku kiwny: "Pøiñdu, Maàka, pøiñdu!" Zahrodnikec nan prasny z køudom a rychle khwata¹taj brunaèkaj dale. "Jano - Jano, lub¹i Jano- -"
Wot Jelenic Arnosta dóñd¼e bórzy powìsæ, zo je hi¾o na puæu do njepøeæelskeho kraja. Maàka mìje¹e nìtko wìzo wjele wjacy d¼ì³a, ale w¹o wona swìru wobstara. Tola stysk a bojosæ wo lubeho ¹kod¼e¹tej jeje strowosæi, poèina¹e nìkak khoriæ. - Dal¹e powìsæe wot Arno¹ta a Jana njebìchu dó¹³e, tak zo nichtó njewìd¼e¹e, hd¼e staj a kak so mataj. Wjesni nowinkarjo drje hi¾o powìdachu, zo staj wobaj padny³oj, tola jim to nichtó njewìrje¹e.
Jako bu tehdy Zahrodnikec Jan do wójska powo³any, dyrbje¹e haè do Lipska puæowaæ. Z cy³ej sy³u m³od¼encow so tam wjeze¹e, prìni raz po ¾eleznicy. Kajka bì to horliwosæ a zahorjenosæ pola w¹ìch. Ze w¹ìch wozow klinèachu wójnske spewy. W¹itcy bìchu jeneje mysle. A w¹ud¼e, hd¼e¾ pøejìd¼echu, jich sy³a ludu wita¹e a strowje¹e. Janej bì to w¹itko nowe. Nìkotrych pøeæelow a znatych bì drje trjechi³, nic pak Arno¹ta. Wósom njed¼el traje¹e æe¾ka s³u¾ba w Lipsku. Janej bywa¹e èasto hórko a jemu so styska¹e. Tola jene mjeno pokhilenu h³owu stajnje zaso zbì¾e: Maàka. "Za dwì njed¼eli poæehnjemy te¾ my do wójny", pisa¹e z krótka domoj strowiw¹i w¹ìch lubych. Horco woèakowany wokomik skónènje pøiñd¼e. Wulka wjeso³osæ a zahorjenosæ w¹itkich m³odych wojakow wobknje¾e¹e. A nìtko nastupichu tu dalóku jìzbu k francózskim mjezam. Pøeco a pøeco zaso zaklinèachu nowe spìwy a z nich najmócni¹o stajnje tón spìw wo stra¾i nad Rynom. Daloke a wobæe¾ne bìchu te prìnje pokhody. Jan hi¾o prìnje dny tro¹t dawace s³owa domoj pisa¹e: "Da-li Bóh, luby nano, stojimy za tyd¼eñ pøed njepøeæelom. Bóh je z nami, wjed¼e nas! ..." To bì hojacy balzam do bolostneje nanoweje wutroby. Sylzu we woèomaj rozt³óèi. "Hólèe, ty sy lìp¹i dy¾li ja", d¼e¹e a zaèini list. A runje zasta èasnik tikotaæ, nan so stró¾iw¹i na njón pohlada, jako by so jeho wopra¹eæ chcy³: "Jano, Jano, ¹to je so æi sta³o?" Te¾ Jelenic Arno¹t domoj pisa¹e, zo je strowy a zo pøebywa w Trieru. Jana pak wid¼a³ njebì. Wbohu Maàku martrowa¹e a èwi³owa¹e njewìstosæ a starosæ wo lubeho. Ow, wulka æe¾a je stysk, hdy¾ du¹a b³ud¼i w njewìstosæi, hdy¾ d¼iwje wìtry ¹umja a wuja. Ale derje, zo jedyn tró¹t, jena nad¼ìja njezañd¼e: A njech te¾ ¾o³my so wy¹e a wy¹e waleja, èas dyrbi pøiñæ, zo so zaso zmìruja, zo bo¾e s³ónèko zaso krasnje a jasnje zaswìæi. A komu¾ tuta nad¼ija w du¹i so b³y¹æi, tón pøedobud¼e w¹itku zrudobu a ty¹nosæ.
Tam, hd¼e¾ módry kostrijanc a èeàwjena makowina kæìje¹tej, tam holièo casto khod¼e¹e a hlada¹e, haè na puæu so nihd¼e znaty wozyèk njezjewi. Tak bì tam te¾ d¼ensa zaso dó¹³a. Bo¾e s³ónèko w domèk d¼ì¹e a rozliwa¹e d¼ensa tajke krwawne pruhi na w¹u krajinu. Samo stara brìza, pod kotrej¾ Maàka stoje¹e, w¹a krwawje¹e. W¹o bì tak spod¼iwnje æicho. Maàka èuje¹e so do wysokosæe pozbìhnjena. Køid³a njesechu ju ka¾ jand¼elka do dalokosæe, bli¾e a bli¾e krwawnemu s³óncu. Z dobom dótkny so nìchtó jeje ramjenja. Maàka so wobroæi. Zady njeje steje¹e na dobo m³od¼enc we swìt³ej drasæe, a jeho h³owu wobdawa¹e wulka jasnosæ. Tón wotewri swój ert a d¼e¹e: "©to pyta¹ tu? Je tra¹ æi na¹ kral køid³a myslow spo¾æi³, swìt pøeleæiæ?" "Twojeho krala njeznaju!" wotmo³wi Maàka wustró¾ena. "Na¹ kral je w¹ud¼e a w¹o; a ty sama sy s³u¾ownica jeho sto³a. Wón je kral mys³ow, kral èuæow, a kó¾dy è³owjek je jemu poddany." A d¼iwny m³od¼enc so zhubi,
a na jeho mìstnje wohlada Maàka njeskónènje wulki jìzor. Na nim wjeze¹e so kolebajo ³ód¼, a nutøka sed¼e¹e è³owjek. Na dobo pozbì³rny so stra¹ny wichor. Njebjo so èornje¹e, a b³ysk zapa¹e za b³yskom. ®o³miska so walachu a pøemjetowachu. Maàka w¹a trepota¹e. "©tó drje je tón, ki¾ tam na ³ód¼i pøeæiwo wìtrej a ¾o³mam wojuje?" Wona stykny rucy. £ód¼ so dale a bóle k njej bli¾e¹e. A hlej a hlej, njebì to Jan, jeje horcolubowany Jan, tón wbohi ³ód¼nik tam na jìzorje? Ale kak moh³ Jan tule sem pøiñæ? "Jano", zawo³a Maàka wótøe do hobrskeho ¹umjenja. Ale rozhorjene jìzorisko pó¾rì te zynki. Ze w¹ej mocu zawo³a Maàka zaso to lube mjeno. Ale Jan jeje njes³y¹e¹e. A njewjedro pøeco d¼iwi¹o howrje¹e. Horiska ¾o³mow rosæechu a so hnydom zaso w njeskónènych h³ubinach zhubjachu. A hlej, ¹to Jan tam èini? Wón na sæe¾or lìze¹e, tam hd¼e¾ wìtry najd¼iwi¹o zakhad¼achu. Kó¾dy wokomik mó¾e¹e spadnyæ. Maàka chcy¹e wo pomoc wo³aæ, ale hi¾o njemó¾e¹e. Nìtko Jan rucy k njebju zbìha¹e, a hlej, ¾ehliwy b³ysk do njeho dyri. A Maàcy so pøed woèomaj zaæmi. - Mu¾ pak, ki¾ wjeèor nimo brìzy domoj kjiwata¹e, namaka Jelenic Maàku bjez wìdomja w mjehkej trawje le¾o. Zbìhny ju a donjese ju khìtøe domoj. W æop³ym ³ó¾ku drje wona zaso k sebi pøiñd¼e, ale jeje wóècy sapa¹tej woheñ. Maàka nikoho njeznaje¹e a jeje d¼iwnym rìèam nichtó njerozumje¹e. Jelenic nan bì so jara wustró¾a³, da pak hnydom krutu poruènosæ, zo nichtó njesmì maæeri ¹to wo tym njezbo¾u powìdaæ. Bórzy pøijìd¼e lìkaà, ki¾ Jelinec nana zmìrowa. A Maàka hi¾o mìrni¹o drìma¹e.
Bì na druhi d¼eñ, njed¼elu rano, bo¾a stwórba b³y¹æe¹e so w cy³ej swojej krasnosæi. Mi³e rañ¹e zerja njebìchu wjacy krwawne, ale nasyæene z njewurjekliwej lubosæu a nad¼ìju, wì¹æejo nowe zbo¾e. Hi¹æe jónkróæ so lisæo ¹tomow zelenje¹e, powitaæ d¼eñ hnady. Hi¹æe jónu spytachu kwìtki, h³owicku zbìhnyæ k njebju. Maàka wóècy wotewri a hlada¹e strachotnje woko³o so. Njeje tu jìzor, ³ód¼, b³ysk? Nì, hlej bo¾e s³ónèko mìrnje a mile z woknom nutø kuka¹e. "Je so mi to jeno tak hrózbnje d¼a³o?" pra¹e¹e so wona. "A njeje wón za¹o³?" Hlej, tam ptaèik na ¹tomje sed¼e¹e a zahwizda: "Trilomfi!" "Ach, kak krasny d¼eñ!" Maàka zdychny. "Trilomfi", ptaèik z h³owièku kiwny. Maàka spyta stanyæ, tola èuje¹e so hi¹æe jara s³aba. Lìdom mó¾e¹e khod¼iæ. ©to bì so to z njej sta³o, njewìd¼e¹e so wona dopomniæ. Jelenic nan ju z radosæu postrowi, bì wjese³y, zo bì Maàka zaso strowi¹a. A rìèe¹e ji: "Maàka, ke m¹i d¼ensa njepóñd¼e¹, sy hi¹æe pøes³aba;
w¹ako budu so ja za tebje sobu modliæ." A Maàka bì z tym spokojom. W¹ako so wona te¾ doma z cy³ej wutrobu nutrnje modle¹e a pro¹e¹e wo mìr a hnadny ¹kit bo¾i za swojeho Jana.
Cy³a wosada bì so w bo¾im domje zhromad¼i³a. D¼akne serbske kìrlu¹e ¹umjachu pøez bo¾i dom. Duchowny knjez tak hnujace s³owa z klìtki dele sæele¹e, zo wutroby w¹itkich pos³ucharjow h³uboko zapøimny. A æim nutrni¹o stupachu po prìdowanju modlitwy pobo¾nych kem¹erjow horje k bo¾emu trónej. Kó¾dy w¹ak mìje¹e tam wonka w hrózbnym wojowanju nìkoho ze swojich lubych. We wójnskich èasach so lud¼o wjele bóle k Bohu d¼er¾a haè w èasach mìra. To be te¾ tu wid¼eæ; dokel¾ nìkotry¾kuli a nìkotra¾kuli, ki¾ do bo¾eho domu hewak zrìdka hdy pøikhad¼achu, so tu d¼ensa pobo¾nje modle¹e.
Jurij Wjela-Kub¹an, Wójna, £u¾ica 1914.
Dal¹í: