|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Bìchu protyki pøecy tajke, kajke¾ mamy je d¼ensa?
Njebìchu.
Hi¹æe haè do po³ojcy poslìdnjeho stotka wu¾iwachu w Pomoàskej na pøik³ad tu a tam na kraju protyku najstar¹eho styla. Kus drjewa to bì, do kotreho¾ so dny zarìzowachu: d¼ì³awe dny z mjeñ¹im - njed¼ele a swjate dny z wjet¹im zarìzkom. Mìsaèkowe pøemìnjenja: m³ody mìsaèk atd. wuznamjenjachu zarìzki z boka tutoho h³owneho rjadu zarìzkow. D¼ì³aæerjo njeswìdomi èitanja pomjatkowachu sebi z tajkimi zarìzkami dny, kotre¾ bìchu na knje¾ich dworach za wìsty èas d¼ì³ali. Hejtman mìje¹e tu w kni¾cy pisane a jeho pisanje by potom pøi p³aæenju mzdy z wopomnjenym rìzanjom pøirunane by³o. Podobny narìzowany kij bì potajkim protyka prastarska, wisajo w kó¾dym burskim domje.
Po èasu, hdy¾ bu knihiæi¹æ wuslìd¼eny, zhubjowachu so naspomnjena protyki poma³u a d¼ensa ma hi¾o kó¾dy staw, kó¾de powo³anje swoju protyku. Pøed wuslìd¼enjom knihiæi¹æa pisachu knihi. Tak le¾ tehdom protyki pisachu. Mni¹a w kló¹trach tak w modleàskej knizy na poslìdnju stronu pisachu protyku. Lièby dnjow stojachu lièba pod lièbu. D¼ì³awe a swjate dny mìjachu swoje pismiki. Tohorunja bìchu dny, jenotliwym swjatym w bìhu lìta poswjeæene, woznamjenjene. Zbywace prózdne mìstno na stronje wupjelnachu pøispomjenja wo wjedrje a hwìzdach. Wzd¼ì³ani mni¹a te¾ hi¾o smjeræ toho abo tamnoho krala, kej¾ora, biskopa zapisowachu: jara wa¾ne to w mnohim pøipad¼e za stawizny. Te¾ zarjadnistwa mìstow khowaju podobne zapiski. K tomu wu¾iwachu, ka¾ mni¹a poslìdnju stronu nabo¾nycli knihow: tuæi - poslìdnju w¹elakich zakonikow a pod. To w¹ak pak bìchu drje protyki, ale nic za ¹ìr¹i lud, ale jeno¾ za tón, tamny kraj, za te, tamne mìstno. W ¹uli mìjachu tohodla d¼ìæi nimo druheho te¾ cyle mechanisku protyku z h³owy wuknyæ. S³ab¹im d¼ìæom wuèerjo mjenje swjatych dnjow wuknyæ dawachu a hi¹æe jim je w hrónèkach poskiæachu.
Hinak bu, hdyz w 15. stotku knihi èi¹æeæ poèachu; nìtko wukhad¼achu te¾ æi¹æane protyki. Tute wopøijachu pak te¾ w¹elake lìkaàske srìdki, wosebje wì¹æenja do pøichoda. Tehdy bìchu te¾ najs³awni¹i lìkarjo pøeswìdèeni, zo maju hwìzdy a jich khód wulki wliw na zemske wecy: haè bud¼e wójna, drohota, mór. W¹elake operacije z³o¾owachu lìkarjo po khod¼e hwìzdow. Hi¹æe d¼ensa nakhad¼amy druhdy w protycy powucenjo, hdy ma so to a to na³o¾owaæ, ¹to ma so staæ, hdy¾ je m³ody abo po³ny mìsaèk. To su powostanki z tamnych èasow. Dale stojachu tam wì¹æenja a èinjachu protyku jara wa¾nu. Kralowje a kej¾orowje, wuèeni a njewuèeni, bohaæi a khud¼i wì¹æenjam wìrlachu. W¹itcy so bojachu - hdy¾ pak potom pøipowìd¼ene njewjedro, mór, wulka woda abo bo¾i woheñ njepøiñd¼e - wjeselachu so. Njed¼iwajo na w¹o to, wì¹æenjam kruæe dale wìrjachu.
W protykach bì rada, wotrada, kak moh³a so nìkotra¾kuli khorosæ zahojiæ a èwela wotstroniæ. Ka¾ meje¹e tehdom kó¾dy bohaty hrabja, zemjan, swojoho hwìzdarja, kotry¾ pøichod we hwìzdach wid¼e¹e: tak s³u¾e¹e prostym lud¼om protyka. Ta we w¹em wìd¼e¹e rad¼iæ a pomhaæ. Z tym so sta, zo buchu protyki najznaæi¹e knihi. Z nich èita¹e rataà, hdy ma ¾ito syæ, polo hnojiæ, skót kupowaæ a pøedawaæ. Tam kó¾dy zhoni, hdy ma nì¹to twariæ, nowu drastu so woblekaæ, krew´ komu pu¹æeæ. Haj, w barlinskej protycy z lìta 1766 su dny, k tøihanju nohæow a w³osow najpøihódni¹e z æeàwjenym æi¹æom wuznamjenjene. Znata je te¾ stara medicinalna protyka hwìzdarja Hoeflera, w kotrej¾ na lìto 1524 pøipowìd¼i lijeñcu a koñc swìta. Te¾ mnozy lìkarjo podobne protyki wudawachu. Tak bì w Sakskej wosebje Dr. Wolmarowa, w Pólskej a Pruskej Misocariowa rada mìta.
Èas postupowa¹e a z nim te¾ protyki. Recepty a wì¹æenja w¹ak wostachu haè do 17. stotka. D¼ensa wìzo je protyka nuzna a trìbna na wsy tak ka¾ w mìsæe. Protyka ¾njeje te¾ lubosæ a druhdy nakhad¼e¹ "knihownju" na wsy ze samych protykow zestjanu. Protyka dóstawa èestne mjeno a mìstno w domje.
Tohodla pak njech te¾ na¹e serbske protyki pøino¹uja nastawki, kotre¾ zas³u¾uja, zo kó¾dy d¼eñ na nje pohlada¹. Njech su originelne, wosebje pak spisane w narodnym duchu. Njech wuèa wo narodnych potrìbnosæach a pøis³u¹nosæach, dawajo nic jeno¾ dobre napominanja, ale te¾ pøik³ady! Njech prino¹uja w tym duchu to najlìp¹e a hdy¾ nimamy na serbskej zemi snad¼ bohu¾el tajkich powìdanèkow a rozprawow, to sahñmy do susodnych bratrowskich literaturow. Z tym potom protyki bud¼a te¾ nam pøeco a pøeco powìdaæ ze sæìny: Bud¼my prawi, cyli Serbjo!
Jan Andricki, £u¾ica 1903.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Julius Caesaà