|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Torhoj¹æo. Brutus, Kassius a lud wustupi.
Mì¹æan:
My wusprawnjenje wot was ¾adamy.
Brutus:
Tu¾ pójæe, pøeæeljo, a pos³'chajæe.
A zastupy tam d¼ìlæe ludowe.
©tó¾ na mnje pos³'chaæ chce, njech wostanje,
©tó¾ hiæ pak z Kassijom chce, njech
Tam za nim d¼e - -
A zjawne winy s³y¹eæ bud¼eæe
Za Caesarjowu smjeræ.
Prìni me¹æan:
Ja s³y¹eæ pak
Chcu Bruta tudy.
Druhi mì¹æan:
Tak pøirunaæi potom mó¾emoj,
©to tón a tamny ludej praji³ je.
(Kassius z d¼ìlom ludu wotstupi. Brutus stupi na rìènjeànju.)
Tøeæi mì¹æan:
Hlej, Brutus hi¾o stoji tam! Bud¼ mìr!
Brutus:
Haj, mìrni bud¼æe do kónca!
Romjenjo, krajenjo, pøeæeljo! Pos³uchajæe na moje s³owa, a mjelèæe, zo mje s³y¹iæe; wìàæe mi mojeho mjena dla a d¼iwajæe na nipju èesæ, zo wìriæe. Sud¼æe mje po swojej mudrosæi a zbud¼æe rozom swój, zo mje æim lìpje sud¼iæe. Jeli so w tutej zhromad¼iznje ¹tó namaka, ki¾ by tak prawje wìrny pøeæel Caesarjowy by³, tomu ja praju: nic mjeñ¹a, haè jeho, je Brutowa lubosæ k Caesarjej. Hdy¾ so tutón pøeæel potom pra¹a, èehodla je so Brutus pøeæiwo Caesarjej zbìhny³, ja wotmolwju: nic tohodla, zo sym Caesarja mjenje, ale zo sym Romu bóle lubowa³. By¹æe rad¹o chcyli, zo by Caesaà ¾iwy by³, a wy jako wotroècy wumrìli, haè zo je Caesaà mortwy a wy sæe jako swobodni mu¾ojo ¾iwi? Dokel¾ mje Caesaø lubowa¹e, jeho wop³akuju; zo bì zbo¾owny, mje zraduje; dokel¾ bì mu¾ny, èesæu jeho; ale dokel¾ bì knje¾enja lakomny, sym jeho mori³. Tu su sylzy za jeho lubosæ, radosæ za jeho zbo¾e, èesæ za jeho mu¾nosæ, ale smjeræ za jeho knje¾enja lakomnosæ! ©tó je tudy tak nizki, zo by chcy³ wotroèk byæ? Je tu jedyn, njech rìèi, pøeto¾ jeho sym rani³. ©tó je tudy tak hruby, zo njeby Romjan chcy³ byæ? Je tu jedyn, njech rìèi, pøeto¾ jeho sym rani³. ©tó by tudy tak njeknièomny by³, zo njeby swoju wótèinu lubowa³? Je tu jedyn, njech rìèi, pøeto¾ jeho sym rani³. Zastawam khwilku a wotmolwjenja woèakuju.
W¹itcy:
Tu njeje nichtó, Bruto, nichtó, nichtó!
Brutus:
Tak nikoho rani³ njejsym. Ja Caesarjej wjacy èini³ njejsym, haè ¹to¾ maæe wy Brutej èiniæ. Kak je so z Caesarjowej smjeræu mì³o, je na Kapitolu zapisane, jeho s³awa njeje zmjeñ¹ena w tym, hd¼e¾ bì wulki, ani jeho wina powjet¹ena, za kotru¾ je smjeræ æeàpi³.
(Antonius a druzy wustupjeju z Caesarjowym æì³om.)
Tu æì³o njesu, wob¾arowane wot Marka Antonija, ki¾ haè runje na Caesarjowej smjeræi d¼ìla nima, bud¼e tola jeje dobrotu wu¾iwaæ, pøez to, zo w nowym zarjadowanju hódnosæ dostanje. A ¹tó wot nas njeby te¾ hódnosæ dosta³? A z tym zaroæenjom wotstupju, zo ka¾ sym swojeho najlìp¹eho pøeæela za zbo¾e Romy móri³, tak te¾ tutón ka³aè na sebje samoho na³o¾u, hdy¾ bud¼e so wótèinje spodobaæ, moju smjeræ ¾adaæ.
Mì¹æenjo:
Bud¼ ¾iwy, Bruto, s³awa, s³awa tebi!
Prìni mì¹æan:
Joh' domoj wjed¼æe w æahu s³awnostnje.
Dàuhi mì¹æan:
Jom' sochu stajæe w rjed¼e d¼ìdowskim.
Tøeæi mì¹æan:
Njech wón je nìtko z Caesarjom!
©twórty mì¹æan:
©to¾ dobroh' by³o je na Caesarju,
Njech w Brutu krónu dostanje.
Prìni mì¹æan:
Haj, jeho
Dom wjed¼my z wjes'³ym wyskom s³awnostnje.
Brutus:
Krajenjo - -
Druhi mì¹æan:
Mìr! Æicho!
Brutus:
Mi, pøeæeljo, hiæ dajæe samomu,
Nìtk domoj, wy pak tudy wostañæe
Mi k woli pola Mark-Antonija!
Èesæ wopoka¾æe æì³ej Caesarjowom',
Te¾ èesææe rìè, ki¾ Mark-Antonius
Po na¹im samsnym pøizwolenju nìtko
Tu d¼er¾eæ bud¼e k s³awje Caesarjowej
A nichtó z mìsta njezdal so haè ja,
Dóñ¾ z rìèu njeskónèi Antojiius. (Wotstupi.)
Prìni mì¹æan:
Tu¾ wostañmy a wus³y¹my, ¹to nìtk
Nam prajiæ bud¼e Mark Antonius.
Tøeæi me¹æan:
Njech postupi d¼ì tam na rìènjeànju.
Mìr! Ked¼bu! - wustup w¹ak, Antonijo!
Antonius (na rìènjeànju stupiw¹i):
Ja Bruta dla mam pøis³u¹nosæe k wam.
©twórty mì¹æan:
©to wón wo Brutu rìèi?
Tøeæi mì¹æan:
Wón praji, zo ma pøis³u¹nosæe k nam
Dla Bruta.
©twórty mì¹æan:
Pøec' njech pìknje hlada so,
Zo nièo z³eho njerìèi wo Brutu.
Prìni mì¹æan:
Tyran je Caesaà by³.
Tøeæi mì¹æan:
Haj to ma¹ prawje!
A zbo¾o je, zo jeho wotbychmy.
Druhi mì¹æan:
Mìr! Æicho! Tu¾ nìtk tola pos³'chajæe,
©to prajiæ mó¾e nam Antonius.
Antonius:
O lubi Romjenjo - -
Mì¹æenjo:
Mìr bud¼ a æicho!
Antonius:
Wy pøeæeljo a lubi Romjenjo,
Nìtk khilæe wu¹i ke mni, pos³'chajæe,
Pohrjeb chcu zhotowaæi Caesarjej,
Nic khwaliæ jeho.. - Sto¾ z³oh' èinimy,
Nas pøe¾iwi, to dobre husto pak
So z mortwym æì³om na¹im pohrjebje -
Te¾ z Caesarjom bud¼ tak. W¹ak jeho wam
Je sprawny Brutus husto wobskor¾a³,
Zo knje¾enja bì ³akomny. Hdy¾ tak
Je pøe¹o³ so, by³ je to æe¾ki hrìch,
A æe¾ku zap³atu je Caesaà da³.
Po dowolenju Brutowym a tych,
Ki¾ z jeho towaà¹emi su (hlaj, wón
Je sprawny mu¾ a towaà¹ojo te¾)
Smìm Caesarjej ia d¼er¾eæ æìlnu reè.
Wón bì mój pøeæel wìrny, prawd¼iwy,
Hlej, ale Brutus jeho wobskor¾a,
Zo sebi knje¾stwo chcy¹e pøiprawiæ,
A Brutus sprawny, èestny è³owjek je.
Do Romy Caesaà jatych pøiwjed¼e,
Jich wjele, a z jich wulkim wukupom
Tak statne pok³adnicy napjelni.
Bì tole snano ¹kódna lakomnosæ?
Pøi nuzy khudych Caesaà p³aka¹e:
Ja mìnju z twjerd¹ich wutkow d¼ì³any
By dyrbja³ è³owjek byæ, ki¾ knje¾iæ chce.
Hlej, ale Brutus jeho wobskor¾a,
A Brutus sprawny, èestny è³owjek je.
Sæe w¹itcy wid¼eli, kak tøikróæ jom'
Na Luperkalach krónu poskiæach,
Ki¾ bu wot njeho tøikróæ zacpìna.
Je znamjo to snad¼ knje¾stwolakomstwa?
Pøec' Brutus joh' pak toho wobskor¾a,
A bjez dwìla mu¾ sprawny Brutus je,
Te¾ nochcu s³owam rìèeæ napøeæo,
Ki¾ Brutus rìèa³ je; mi s³u¹a so,
Zo tudy jeno wupraju, ¹to¾ wìm:
Sæe w¹itcy lubowali Caesarja,
A z po³nym prawom to; ¹to wad¼i wam
Nìtk hóàko ¾arowaæ wo jeho smjeræ
Je rozom æekny³ k d¼iwim zwìrjatam
A è³owske byd³a snano wopu¹æi³? -
O lubi, mìjæe ze mnu sæeàpliwosæ!
We ka¹æu ³e¾i moja wutroba
Tam z Caesarjom, a tu¾ ja zamjelknu,
Dóñ¾ wona wot tam zasy wróæi so.
Prìni mì¹æan:
Po mojim zdaæu wjele rozoma
We jeho s³owach je.
Druhi mì¹æan:
Haj, Caesarjej,
Hdy¾ prawje sebi w¹itko wobmysli¹,
So tola wulka køiwda sta³a je.
Tøeæi mì¹æan:
Boh' skor¾eno! Haj, kmótøe, mi so te¾
Tak byæ zda. Snano wjele hóà¹i nìtk
Na jeho mìsto pøiñd¼e! Bo¾edla!
©twórty mì¹æan:
Sæe s³y¹eli? Wón krónu zacpi³ je.
Tu¾ tola njebì knje¾stwa lakomny.
Prìni mì¹æan:
By by³o tak, to by drje hubjenje
So ze¹³o tomu a te¾ tamnemu.
Druhi mì¹æan:
O h³ejæe! Wbohi mu¾, kak jemu woèi
Wot hóàkich sylzow èeàwjenitej so.
Tøeæi mì¹æan:
Zawìrnje lìp¹oh' mu¾a nimaæe
We cy³ym Romje, haè Antonija.
©twórty mì¹æan:
Mìr! Ked¼bu! Wón zas rìèeæ poèina.
CLASS="osoba"Antonius:
By wèera hi¹æe swìtej napøeæo
So Caesaà stajiæ moh³, a d¼ensa wón
Tu le¾i mortwy, ani pro¹eà so
Wjac' k poèesæenju pøed nim njek³onja.
O knje¾a, hdy bych wa¹e wutroby
A wa¹e mysle nìtko zmuæiæ chcy³,
Bych køiwdu cini³ Brutej, Kassijej,
Ki¾ staj, ka¾ wìsæe, sprawnej è³owjekaj.
Ne, njechcu teju knjezow zrud¼iæi,
Chcu rad¹o køiwd¼iæ morwom', sebi, wam,
Haè zo bych jimaj znapøeæiwi³ so. -
Hlaj, tudy w rucy d¼er¾u pergament,
Ma pjeèat Caesarjowy, nam'ka³ sym
Jón zamknjeny we jeho kamorje.
Je Caesarjowy wotkaz. - Krajenjo!
Hdy by¹æe wjed¼eli, ¹to steji w nim -
Ja pak to èitaæ nochcu, wodajæe -
To by¹æe ¹li a rany ko¹ili
Nìtk smjertne Caesarjowe, rubi¹ka
W krwi swjatej jeho sebi maèeli,
Wo w³ósku z jeho h³owy prosyli,
Ju zwostajiw¹i swojim potomkam
Ka¾ drohi namrìwk k wìènom' pomnejæu.
©twórty mì¹æan:
Jón s³y¹eæ chcemy: wotkaz èitajæe!
W¹itcy:
Haj, wotkaz, hnydom èitajæe!
Jón s³y¹eæ chcemy: wotkaz Caesarjowy!
Antonius:
Wam èitaæ njesmìm, lubi pøeæeljo,
Wy wjed¼eæ njesmìæe, kak Caesaà was
Je lubowa³, wy njejsæe z kamjenja,
Te¾ z drjewa nic, nì, jeno lud¼o sæe.
A tu¾ by stra¹nje zahori³o was
A zb³azni³o, hdy by¹æe wìd¼eli,
©to Caesarjowy wotkaz wobsaha.
Wy zhoniæ njesmìæe, ¹to stoji w nim,
Wy wìd¼eæ njesmìæe, zo herbja sæe
Wy Caesarjowi; ¹to by nasta³o,
Hdy¾ wam by tole pøi¹³o k wìd¼enju!
Mì¹æenjo:
O èitajæe nam wotkaz, Mark Antono!
My chcemy wìd¼eæ, ¹to je wotkaza³
Po swojej smjeræi s³awny Caesaà nam.
Antonius:
So sæeàpnyæ njechaæe a poèakaæ?
So pøekhwata³ sym, zo sym rìèa³ tak.
So boju, wobskor¾i³ sym sprawnych mu¾ow,
Ki¾ morili su Caesarja. Mam strach!
©twórty mì¹æan:
Su pøeradnicy! Sprawni mu¾ojo?!
W¹itcy:
My chcemy wotkaz s³y¹eæ! Wotkaz! Wotkaz!
Druhi mì¹æan:
Su w¹itcy njekhrnanicy! Mordarjo!
Nam zjewæe wotkaz! Wotkaz zjewæe!
Antonius:
Mje nuzujeæe wotkaz èitaæi?
Nó, tak so stupæe w¹itcy do ko³a
Tu woko³o d¼ì mortwoh' Caesarja,
A dajæe pokazaæ mi toho wam,
Ki¾ wotkaz sèini³ je. Mam dele pøiñæ
Ja k tomu k wam? Je wa¹a wola to?
W¹itcy:
Haj, stupæe dele!
Druhi mì¹æan:
Dele stupæe k nam!
(Antonius z rìènjeànje stupi.)
Tøeæi mì¹æan:
Wam dowolimy rad.
©twórty mì¹æan:
Do ko³a stupæe so! Do ko³a!
Prìni mì¹æan:
Wot marow, æì³a trochu wotstupæe!
Druhi mì¹æan:
Anton'jej z puæa! Mu¾ej hódnemu!
Antonius:
So njeæi¹ææe tak ke mnje! Stupæe preè!
W¹itcy:
Jom' èiñæe mìstno! Nazad! Z puæa!
Antonius:
Hdy¾ maæe sylzy, nìtko p³akajæe!
Wam znaty je tón p³a¹æ. Ja spominam,
Hdy¾ prìni króæ jón Caesaà no¹e¹e,
Na lìtnim wjeèoru we stanu bì,
Bì runje Nervijow wón porazy³. -
Tu je jón pøek³o³ ka³aè Kassija -
A tajku d¼ìru Kaska sèini³ je!
Tu Brutus pøek³ó, lubowany syn;
Hdy¾ wróæi³ bì wón ka³aè zaklaty,
To poèa puzoliæ so æop³a krew´
A z wotewrìnych durjow bì¾e¹e,
Ka¾ chcy³a hladaæ, haè je Brutus by³,
Ki¾ wonka klepa¹e tak njecunje,
Haj, Brutus - Caesarjowy lubostnik!
A kak bì lubowany, Bóh je swìdk!
Bì rana Brutowa najhór¹a w¹ìch;
Hdy¾ toho ka³aè Caesaà wuhladny,
To jeho pøemó njed¼ak bóle hac
Bróñ pøerady, so zlemi wutroba!
A p³a¹æ pred woci sebi sæahnyw¹i -
Pøi znamjenju Pompeja polatym
Z krwju jeho - padny wulki Caesaà na¹.
O kajki pad to bì¹e, krajenjo!
Tam ja, tam wy, tam w¹itcy padnychmyl
A krwawna pøerada bu z knjezom nìtk.
Wy p³akaæe, móc ¾elniwosæe je
Was pøewiny³a, sylzy krasne su,
Ki¾ mojej woèi p³akaæ wid¼itej.
Wy dobri! Sylzy hi¾o do woèow
Wam stupaju, hdy¾ p³a¹æ 'no¾ wid¼iæe,
P³a¹æ Caesarjowy krwawny; hlejæe tu
Wón sam pak le¾i, hroznje pøek³óty
Wot pøeradniskich ka³aèow.
Prìni mì¹æan:
O zrudny postup!
Druhi mì¹æan:
S³awny Caesarjo!
Tøeæi mì¹æan:
Dnjo po³ny njezbo¾a!
©twórty mì¹æan:
Wy njekhmanicy, mordarjo!
Prìni mì¹æan:
O krwawny pohlad!
Mì¹æenjo:
So wjeæmy! So wjeæmy! Preè - pytajæe - palæe - zapalejæe - pjeàæe - moàæe - ani jednoho pøeradnika ¾iweho njewostajæe!
Antonius:
Nic æìkaæ, wostañæe tu, krajenjo!
Prìni mì¹æan:
Mìr! Æicho! Pos³'chajæe na jeho rìè!
Mì¹æenjo:
Jeho s³y¹my - jeho sæìhujmy - z nim wumrìjmy!
Antonius:
Wy lubi pøeæeljo, so njedajæe
Pøez moje s³owa k stra¹nom' zbe¾kej hnuæ!
W¹ak sprawni lud¼o skutk su wuwjedli.
Drje njewem, kajka tajna z³oba je
Jich k tomu wabi³a, su sprawni pak,
A wìàæe, wam w¹o bórzy rozk³ad¼a.
Mi njeje mó¾no zhrìæ wam wutroby,
Ja njejsym rìènik, kajki¾ Brutus je,
Sym - ka¾ mje w¹itcy znaja - prosty mu¾
A sprawny pøeæel, to te¾ wìd¼a æi,
Ki¾ dowolili su mi rìèeæ k wam.
Ja nimam wæipa, s³owow, hódnosæe,
Te¾ nimam wuraz, pøedno¹k, rìèe ¹ik,
Zo bych do zahorjenja pøiwjed³ krew´.
Sto¾ hi¾o wìsæe, prosæe powìdam,
Wam pokazuju rany Caesarjowe
A rany nìme za mnje rìèeæ dam.
Bych ja by³ Brutus, wón Antonius pak,
To by Antonius tudy sta³, ki¾ by
Was mócnje zahori³, a jazyk, rìè,
Da³ kó¾dej ranje Caesarjowej, tak,
Zo bych z tym so same kamjenje
We mìsæe Romje k zbì¾kej zbud¼i³e.
W¹itcy:
So zbìhñmy!
Prìni mì¹æan:
Brutowy dom zapalmy!
Tøeæi mì¹æan:
Preè! Pójæe! Pøeradnikow pytajæe!
Antonius:
Na s³owèko hi¹æe, lubi krajenjo!
Mì¹æenjo:
Mìr! Æicho! Rìèæe, s³awny Mark Antono!
Antonius:
Wy k d¼ì³u d¼eæe, njewìsæe pak ¹to,
Z èim Caesaà wa¹u lubosæ zas³u¾a?
Nì, wy to njewìsæe, tu¾ praju wam:
Na jeho wotkaz pomñæe, pøeæeljo!
Mì¹æenjo:
Zawìrnje wotkaz! S³y¹æe! Wostañæe!
Antonius:
Hlaj, Caesarjowy wotkaz tudy wam
Ja pøedpo³o¾am z jeho pjeèatom.
W nim wustaja so kó¾dom' Romjanej
Po h³owje drachmow sydomd¼esaæ pjeæ.
Druhi mì¹æan:
O hódny Caesarjo! - Haj, pójmy nìtk
A wjeæmy so za jeho smjeræ!
Tøeæi mì¹æan:
O kralo Caesarjo!
Antonius:
Mje dos³y¹æe!
Mì¹æenjo:
Mìr! Æicho!
Antonius:
A wjac' '¹æe: Wón je swoje hrod¼i¹æa
A kh³ódnicy, ki¾ hod¼a zamknyæ so,
A derje plahowane zahrody
Na lìwej stronje Tibra dari³ wam
A wa¹im potomnikam na wìènje,
Zo by¹æe tam po swojej spodobje
So móhli rozkhod¼eæ a zabawjeæ.
Haj, to bì Caesaà: hdy so wróæi zas?
Prìni mì¹æan:
Ach, ¾enje, ¾enje! - Preèku! preè!
Na wonym swjatym mìstnje z p³omjenjom
Nìtk spalmy æì³o, potom zapalmy
Z nim domy pøeradnikow, mordarjow,
Tu¾ zbìhñæe æì³o!
Druhi mì¹æan:
Woheñ pøinjesæe!
Tøeæi mì¹æan:
W¹ì ³awki roztorhajæe!
©twórty mì¹æan:
Syd³a te¾,
A klamy, hìtki, w¹itko ztorhajæe!
(Mì¹æenjo z æì³om wotstupja.)
Antonius:
Njech takle nìtko dale pleæe so! -
Haj, njezbo¾o, we bìhu sy; so wal
Pak tam pak sem, na katru¾ stronu chce¹!
W. Shakespeare. Pøe³, J. B. Pjech.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Na¹e d¼iwad³o