|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Èinohra w 5 jednanjach.
Miliduch
(zamysleny steji; potom pócnje samemu sebi):
©to?! So dlìje tajiæ njehod¼i
ty¹ny strach a bojosæ w wutrobje!? -
Hrozna mysl, ki¾ we mni hobrscy
stawa, ducha æìsnje putajo,
du¹e horjatej' proh pøekroèi,
do skutka so pøewobroæi, lud
bìdny puta putaæ njeèesne!? -
Hi¾o njehod¼i so rozæepiæ
wacy njenasytnej h³owisko,
znièiæ dych jej' klamy zahubny!? -
Abo dyrbi, - dyrbi zahinyæ
kwìtka na honach na po³obskich
zbo¾op³ódna z³otej' swobody,
wotroèkowstwa nosyæ hanibnu
kwaklu serbske ramjo swobodne!?- -
Tola s³y¹ pak Franko tyranski,
za swìdka bud¼ ty mi Pjeruno!:
Doni¾ jedno ramjo mocy zmìje
pøimaæ brónje so, dóñ¾ poslìdnja
krewje krjep ze storhowatej' kipiæ
bud¼e wutroby, Serb wótcne bud¼e
maèeæ hona z krewju kurjatej,
zo by kæì³a kwìtka swobody. -
A ty, mjeèo mój, ki¾ wjeso³y
kupa³ sy so w krewi njepøeæelskej,
smjertne rany ry³ do wutrobow,
namrìty po rod¼e swobodnym,
pycha dawna mjenow Serbam swjatych,
nihdy po bjedru njeswobodnym
nje¹æerè, skiwlo ¾a³osæ wotroèstwa;
rad¹o do mojej' so wutroby
zaryj a so we mni na kruchi
z³amaj ze z³amanym Serbowstwom! -
(Miliduch je so za blido sydny³ a woblico do d³ónje zaprì³; Brónmi³ z durjemi na lìwicy do jstwy stupa.)
Brónmi³:
Na dworje ¾no ¾ada ryæeàstwu
wójniwosæ do zjìzd¼owanja, jeno¾
twojeho mi èaka rozkaza. -
©to! - Ty zrudny!? - D¼ensa!? - Pøi kwasu!?------
Radosæ woko b³yska kó¾d¼ièke
na Hrod¼i¹æu, syd³u kralowskim;
kajki æìsni stysk to wutrobu
jeno twoju!? -
Miliduch:
Radosæ z domom je
na Hrod¼i¹æu wysk a wjesele;
ach pak bud¼e d¼eñ, d¼eñ zahuby,
a na hrod¼e Miliduchowym
zrudoba b'd¼e ¹eptaæ z wjeèora
woko³o tych sto³pow rozbitych
mjena Milec rodu kralowskeho,
a b'd¼e z hrodu toho kralowaæ
z horda ludam serbskim nìmski Frank.
Brónmil:
(te¾ so sydajo):
Z æe¾kej myslu wulka wutroba
bìd¼i so æi d¼ensa; tola nihdy
njezaswitnje bìdono¹ny d¼eñ
syd³u Milec rodu s³awnemu.
Hi¹æe rod¼i statne serbska zemja
ryæeàstwo, krew´ serbska po ¾i³ach
hi¹æe ¹umi rjekam swobodnym,
a mysl ¾adosæiwa swobody
po stawach so mócnje rozliwa:
a kæìw rjeñ¹i khrob³oh' ryæeàstwa,
Wjeles³aw, ka¾ z njebjes Porywit,
kitaæ bud¼e korjeñ swobody,
tónle hród, ze swojej wutrobu,
mu¾nych Milec mjena dostojny.
Miliduch:
Znaju, znaju pychu ryæeàstwa,
wid¼a³ wójniwosæ sym rjekowsku,
spyta³ sylnosæ krutych ramjenjow. -
Tola podarmo so wobara
law, hdy¾ na sto wjelkow na njeho.
Brónmi³:
Haj, law jedyn, ale cy³y ród!
Miliduch:
Te¾ so wjelkow njedowobara.
Brónmi³:
Te¾ nic cy³y ród?!
Miliduch:
Hdy¾ jedna mysl
na wjelki móc lawsku njewjed¼e. -
My smy na stajnosæi w pøekorach:
na wójnu '¹æe ¾enje jedna mysl
wjed³a njeje splahi pøezjedne,
a drje nihdy ludy po³obske
pøeæiwo tym Frankam njestaja
pøezjednosæ, ¹kit njepøera¾liwy,
ka¾ by æe¾i³o nad na¹ej zemju
Èornoboha hrozne pokleæe.
Brónmil:
Swobodnosæ sej splahi swoju haja,
ka¾ to by³o hi¾o za starsku.
Miliduch:
Zmylk zmylk wostanje te¾ prastary.
Brónmil:
Zmy³k? - To d¼iwny zmylk! Tra¹ pøez èrjódy
wójnskich ludow njewuruba³e
puæ sej splahi na¹e daloki
wot Wólgi haè k £obju na¹emu!?
Miliduch:
Èrjódy rozdrjebjene pøewinyæ,
skutk to njewulki.
Wjeles³ow
(kotry¾ je njepytnjeny zastupi³ a jimaj hi¾o khwilu pøipos³ucha³):
Skutk njewulki, ale Frankow wotmach wotrazyæ! -
Brónmi³
(postawajo a so na Wjeles³awa wobroæejo):
Frankow te¾ so Serbja njestró¾a.
©tó na¹ z ruku k bróni hotowy
njeby³ do boja za lud a kraj,
do boja za statok namrìty?!
Wjeles³aw:
Ale ¹tó tych rjekow powjed¼e?
Brónmi³:
Kó¾dy swoju èrjódu wójwoda.
Miliduch:
Rozkora jim bud¼e wjednica,
dobyæe pak kwakla wotroèstwa.
Brónmil:
Serbsku bróñ a khrob³osæ pøewinyæ
Frankojo!? - Ha! kajke hanjenje!
Miliduch:
Rozkora ju na¹a pøemó¾e,
Frankam puæ na knje¾stwo wuruba - -
Brónmi³:
Ha twój zamys³! Ród chce kralowaæ
Milec splaham w¹itkim sam!
Miliduch:
©tó to praji³?
Brónmil:
Wzaæ chce¹ Serbam swobodu,
ródny lud swój mìæ za wotroèka!
Miliduch:
Prawa ludam rosæe swoboda
ze zakonja. - Jedne kralestwo
rune p³od¼i prawo kó¾demu.
Brónmi³:
Kajka lesna rìc!
Wjeles³av:
Wo susoda
susod wuknyæ dyrbi rozumny,
ze samsnej so brónju wobaraæ
jeho bróni. - Pøichod njewìsty
na¹, dóñ¾ jedyn kral a jedyn Bóh
njebud¼e w¹ìm splaham po³obskim...
Miliduch:
Swobody row za¾ny serbskeje
samostatnosæ bud¼e splahowa...
Brónmil:
Bìda! Cuze wa¹nje, Bóh ...!
(Wrótnik z wì¾e zatrubi a móst so pøez pøìrow pu¹æa.)
Wjeles³aw:
©to to!? -
Wrótnik zatrubi a mostowy
¹æerèi rjeæaz!
Miliduch:
Hosæo dojìli
k nam ju¾ ze w¹ìch hrodow, hrod¼i¹æow.
J. Æi¹inski 1880.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Rozhlad a wuhlad