|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Tak smy póznali, zo bìchu Serbja nìhdy wulki lud, skóncnje pak ma³y, ale zo tola jako wosebity narod èas swojeho narodneho znowarod¼enja doèakachu. Na tej zemi, hd¼e¾ su Serbja wot starodawna autochtonojo, wobsydluja hi¹æe rjany kruch kraja. Tu d¼er¾a so jako druhe mjeñ¹e ludy w swojich stronach na pøik³ad Rhaetoromanojo abo Ladinojo, Island¼enjo a Friaulojo, abo podobnje jako kolonistojo z wjet¹ich ludow, wot wótèiny zdaleni, na pø. Nìmcy w Sedmihródskej a druhd¼e, Armenojo, Grekojo a druzy.
Prawo swojeho byæa maju jako druzy po bo¾ej woli, dostojnosæi ¾iwjenja pøihotuja sebi sami z darami wot Boha datymi, a ze swojej prócu a wutrajnosæu. Cyrkew a stat z jich byæa ¾adneje ¹kody nimatej; Serbja su swìrni wuznawarjo swojeje wìry a loyalni poddani, ¹to¾ je woboja wy¹nosæ wjele króæ pøipózna³a.
Wjele stow lìt hi¾o wì¹æa Serbam ponìmcenje a w nowi¹im èasu su tajcy fal¹ni profeæi èasæi¹i. Jedni praja: Serbja zhubja swoju narodnosæ, dokel¾ Nìmcow po procentach bóle pøibywa dy¾li Serbow, ale woni njepøirunuja nìmske wsy ze serbskimi wsami, ale mìstske wobydleàstwo z wjesnym a wuèa njekøesæansku wuèbu, zo dyrbi w¹ud¼e wjet¹i lud mjeñ¹emu ze zanièenjom hrozyæ. Druzy rjeknu: nuzowana ¹ula ponìmèi Serbow; ale tajke ¹ule mamy hi¾a wot l. 1835. Zaso druzy powìdaju: ®eleznicy dopomhaju ponìmèenju; ale tajke pøerìzuja na¹ kraj te¾ hi¾o wot l. 1846. Hi¹æe druhim je pow¹itkowna wojeàska winowatosæ jako wìste znamjo ponìmèenja; ale w Pruskej dokonjeju ju Serbja hi¾o wot l. 1813 a w Sakskej te¾ wot 1849. Nìkotremu zda so zakoñ wo swobodnym pøesydlenju pøihódny srìdk za ponìmèenje, a nìhd¼e¾kuli poserb¹æa so d¼ìæi pøiæahnyw¹eho Nìmca. Najwjet¹i triumf mìnja swjeæiæ, ¹tó¾ praji: Serb¹æina zañd¼e, dokel¾ njeje khmana, zo by nowi¹u zd¼ì³anosæ roz¹ìrja³a. Rozom a pedagogika pak wuèitej, zo so ludej intelektualna a moralna zd¼ì³anosæ po najbl ¾¹im puæu wud¼ìluje z jeho wótcowskej rìèu. A te¾ wy¹¹a zd¼ì³anosæ hod¼a so, jako z kó¾dej druhej, ze serbskej rìèu roz¹ìrjeæ. Hdy¾ so wuèeni poprócuja, mó¾a serbsku rìè znajmjeñ¹a ze w¹ìmi wurazami wuhotowaæ, kotre¾ su na srjed¼nych ¹ulach trìbne. Tak hod¼i so wjele za zd¼ì³anosæ skutkowaæ, byrnje najwy¹¹a zd¼ì³anosæ so potom z pomocu nìmskeje abo druheje s³owjanskeje dokonja³a. Nìmsku rìè nawuknu Serbja w ¹ulach a serbska rìc je jim kluè k druhim s³owjanskim, wosebje k pólskej a èìskej. Za pøirunanje z druhimi je te¾ serbska khmana!
Èasto so wo zd¼ì³anosæi jednotliwych Serbow wopak rozsud¼uje, hdy¾ so na pø. nìmscy mì¹æenjo z wjesnymi Serbami pøirunaju! Serbja su w swojim powo³anju runje tak zd¼ì³ani jako druhe ludy w samsnym. Tohodla praji z prawom cuzy wuèenc - profesor A. N. Pypin - wo serbskich spisowarjach, zo ze serbskej rìèu wìdomosæ a moralnosæ do ³uda pøinjesu, a zo z ma³ymi srìdkami d¼ì³o wukonjeju, kotre¾ w¹itku èesæ zas³u¾a.
Nìhd¼e¾kuli so z mocu d¼ì³a na ponìmèenje, kotre¾ pak njeprawda wostanje pøed sprawnym Bohom a rozomnymi lud¼imi. W ¹ulach na³o¾owane namócne nìmèenje je wob¹kod¼enje duchowneho ¾iwjenja, system woh³upjenja a wod¼iwjenja, jako je wjelekróæ dopokazane. W ¾iwjenju wotrost³ych je nìmèenje èasto na njerozumnej hordosæi za³o¾ene a zad¼ìwa prawej kulturje. Sprawny Nìmc a pøeæel serbskeho ludu, dr. Sauerwein, tohodla z pohladom na nìmcowarjow pøezcylnje praji: "Nìtèi¹i splah, kotreho¾ è³owjeski rozom a strowe èuæe so skazytej, njemó¾e swojim d¼ìæom zawostajiæ, ¹to¾ je sam zhubi³!" Wo dal¹im ¾iwjenju Serbow pak rìèi takhle: "Jeno telko prajmy, zo tajki lud, tak strowy na æìle a duchu, - lud z tajkimi m³odymi hi¹æe pøeco nowymi narodnymi pìsnjemi - lud z tajkej ¾iwej a w cy³ym swojirn ¾iwjenju so wopokazacej poeziju, - lud, ki¾ tajke originalne pìsnistwo jako na pø. Zejlerjowe a Kósykowe wup³od¼uje, - lud, ki¾ ma hi¹æe tak strowe narodne a nabo¾ne ¾iwjenje, kajke¾ je serbske - zo tajki lud njewuhladuje, jako by bórzy wumøìæ chcy³ abo dyrbja³. Pøi tym pokazuje na køesæansku zasadu: ©to¾ chceæe, zo bychu wam èinili atd., jako te¾ na historisku Nemesis.
Dal¹e rozwiæe na¹eje narodnosæe stanje so, da-li Bóh, jako dotal na zakoñskim puæu. Hdy¾ so Serbja jako tajcy èuja a na swoju dostojnosæ d¼er¾a, smìmy ze zhromadnej prócu mjez Hornimi a Delnimi Serbami lìp¹e èasy woèakowaæ. Njech je kó¾dy w swojim powo³anju d¼ì³awy a swìrny Serb a ¹tó¾ mó¾e, njech so stara, zo bychu Serbja duchownych, wuèerjow a druhich wuèenych mìli! Hdy¾ Serbja swoju narodnu èesæ sebi wa¾a, nawuknje te¾ pøichodnje jako dotal tón abo wony Nìmc abo S³owjan z druhich krajow z lubosæe k nim serbsku rìè, zo by Serbam wu¾itni¹i by³ w swojim powo³anju. Kotøi¾ mó¾a, njech pilnje dale pisaju.do èasopisow abo knihow, kotrych¾ wjele hi¹æe trjebamy a zaso druzy njech so staraju za roz¹ìrjenje serbskich knihow! Dotalne serbske towaàstwa dyrbja z pomocu swìrnych a woporniwych sobustawow swoju winowatosæ èiniæ a nìkotre trìbne nowe dyrbja so hi¹æe za³o¾iæ. Najmócni¹o pak dyrbitej skutkowaæ literarne towaàstwo "Maæica Serbska" w Budy¹inje z maæiènym domom jako wid¼omnym centrom Serbowstwa a "Towaàstwo Pomocy" za studowacych. Wobì towaàstwje stej wot wy¹nosæe pøipóznatej a zo je so jimaj z èasami podpjera z cuzby dósta³a, njeje nico njezakoñske; runje jako se pøeæeljo na¹eju towaàstwow za Serbow sobu staraju, tak staraju so Nìmcy ze "Schulvereinom" za Nìmcow we wukraju.
To je na¹ rozhlad a wuhlad! Sprawni a rozswìtleni lud¼o w Europje d¼àwaju so, kak je ma³emu serbskemu ludej mó¾no by³o, w datych wobstojenjach dotal swoju narodnosæ wobkhowaæ; njech te¾ wid¼a, zo z wótèinskej myslu a narodnej dostojnosæu dale wobstojimy jako dobri a zd¼ì³ani Serbja, hódni spominanja w historiji!
W. Bogus³awski - M. Hórnik, Historija serbskeho naroda.
zpìt na obsah 
Dal¹í: £objo