|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Bì³oruska wjes! Z èim pak so po prawym rozeznawa wot kajkeje¾kuli z na¹ich serbskich wsow! Nizke domy, z æesanych, nad so sk³ad¼enych hrjadow natwarjene, ze s³omu kryte abo ze ¹ind¼elom, mìwa¹ d¼ì te¾ pola nas hi¹æe do na¹ich dnjow, a prjedy hina¹ich ani we £u¾icy njebì.
Ale nì¹to d¼iwneho tu tola ma¹. Nihd¼e njeje zahrody, ani zahrodki pøed statokom abo pøi statoku, haj ani ¹toma, ani keàcka njewohlada¹, ka¾ we wsy nic, tak nic pøede wsu. Ka¾ na p³onu ³uku zdad¼a so æi khì¾ki zestajane byæ.
Njejsu to njerjane twarjenja, ale cyle pøihódne, a po swojim wa¹nju te¾ pøijomneho napohlada. Poskhodow njebywa, w ¹ìrokim pøizemju bydla lud¼o a skót. A z nah³a nad domom wustupuje wysoka tøìcha, z wjet¹a ze w¹ìch ¹tyri stron. Swisle su proste, z rìdka debjene, ka¾ w na¹ich B³ótach z konjacymi h³owami. Za kryd³o s³u¾i s³oma - dale k ranju w¹ak pøikhad¼eæe: drjewo. Barba knje¾i ¹ìra, barba drjewa. Tajke nizke twarjenje, z drobnymi woknje¹kami, skiæa wobraz pokojnosæe a mìra. Jewi¹æo dopjelnjeju wurazne wysoke studnje, ka¾ by je ¹tó sem pøenjes³ by³ wot Trjebina, wot Slepoho.
Pódla bró¾nje mìjachu tu z wjet¹a wysoku, ¹ìroku rjebliznu. Na nju bì¹e, ka¾ sæìna wulki rjad ¾itnych snopow nawì¹any na su¹enje. Najbóle w¹ak tu burjo hakle syno syèechu, hrjadki rozæepowaæ pak so jim treba byæ njezda¹e, ani tu syno njed¼ì³achu, ka¾ pola nas. Smalace ruske s³ónco syno te¾ na hrjadkach wusu¹uje.
Lud je w tych stronach khìtro njezd¼ì³any hi¹æe. Ale æe¾ko tu komu ¹to porokowaæ; to w¹ak zwisuje ze zemjepisnym po³o¾enjom. Bjez mìry khuda krajina je bì³oruski kraj. 13 lud¼i bydli tam na kósnym kilometru; a to je krajina hi¾o pøewobyd³ena; wjacy ze¾iwiæ njemó¾e. Zo bychu so wobydlerjo z najmjeñ¹a cyrkwinscy zastarali, nakhad¼e¹ dosæ casto cyrkew-syrotku wosrjed¼ wulkeho lìsa. Jeno¾ tak je mó¾no, zo mó¾a pobo¾ni z dalokich wsow a ze w¹ech stron na swjaty d¼eñ do cyrkwje hiæ. A ¹ulu? Teje w¹ak tu z æe¾ka na wsach nadeñd¼e¹, Kak daloko mì³e tu d¼ìæi jeno¾ do ¹ule khod¼iæ... Toho dla ma¹ tu te¾ jeno¾ porìdko è³owjeka, kotry¾ by moh³ èitaæ a pisaæ.
Kachlow w tych kónèinach hi¹æe nje¾naju. Po starsku wid¼i¹ tu wóhni¹æo w srjed¼ jstwy, pøi kotrym¾ so po na¹ich prawótcow wa¹nju hi¹æe d¼ensni¹i d¼eñ w zymje wohrìwaju. Kuà pak pyta sebi puæ do bo¾eho powìtra, hd¼e¾ so runje hod¼i: z woknom, z durjemi, z pod tøìchi. Tam a sem drje bì¹e we wsy te¾ hi¾o wuheñèk wohladaæ, kotry¾ z tøìchi kuka¹e jako swìdk, zo kultura æehnje ... Wopomñ w¹ak pøi tym, zo je wjes, kotru¾ wopisach, pódla ¾eleznicy, a zo je ¾eleznica ¾iwjo³ kultury. ©tó znaje, kak je dale ...
Prìnje ruske mìsto, kotre¾ wo dnjo wohladach, be¹e gubernialne mìsto Minsk, khudu¹ke hnìzdo, ka¾ w¹ì mìsta bì³oruskeje krajiny, z drjewjanymi domami. Jeno¾ nìkotre twary so wuzbìhowachu: wulka katolska cyrkew, dom.gubernatora,kasarmy a "ostrog", t. j. jastwo. Pøi dwórni¹æu mierwje¹e so z mazanymi, wobtorhanymi ¾idami; ¾id¼a w¹ak tworja tøeæi d¼ìl wobydleàstwa Minska. ®id¼a to najkhud¹eje a najhór¹eje dru¾iny.
Za Minskom bì luty hobrski lìs bjez kónca. Jara mokro tu bì a wjele zwìriny, kotra¾ lubuje wodu. Njewìm so dopomniæ, zo bych hd¼e telko baæonow wohlada³, ka¾ tu, a skludny wid¼ach skót. W Borisowje bì¹e na dwórni¹æu baæonowe hnìzdo. Delka parowóz hroznje pacha¹e, hnydom pódla klepota¹e na ¹tomje baæon z m³odymi wjeso³y w hnìzd¼e.
Za nìkotre lìta snad¼ so tale krajina wotwódni. Rusko knje¾eàstwo pøiprawuje wulki kanal, wot Baltiskeho do Èorneho morja, tak h³uboki a ¹ìroki, zo bud¼e najwjet¹im wójnskim ³ód¼am mó¾no, jón wu¾iwaæ. Kanal ma bli¾e Minska se po³o¾iæ, a bud¼e wón bjez dwìla d¼ì³o znamjeniteje kulturneje wa¾noty.
Bórzy dale Borisowa pøekroèuje ¾eleznica rìku s³awneho a struch³eho wopomnjeæa: lesnu Bjerjezinu. Mìjach ju za rìku podobnu Sprjewi pola Ma³sec a Nìwsec; mó¾no pak, zo sym so myli³ a zo je ¹ìr¹a. Pomalu bì¾e¹e po rìèni¹æu woda - njemó¾no mi bì wìriæ, zo je w tutej rìcy, nìhd¼e 12 wjerst na sewjer wot ¾eleznicy, w zastra¹nych dnjach, wot 26.-28. novembra 1812, ze 70.000 mu¾ow zahiny³o drja po³ojca.
Wozpjet pøejìd¼echmy ¹ìroku drohu, k Moskwje wjed¼acu. Stare ¹tomy, wosebje brìzy, pøi drozy stojachu. Haj, moh³e-³i wone rìèeæ, te bychu nam powìda³e z m³odych lìt, kak je tu æahny³ Napoleon z hordym wójskom, dobyæ Moskwu bì³u a hobrske carstwo - a tak je tu zaso æahny³, æìkajo a khud¹i wo 300.000 mu¾ow.
Zaj³mawa bì¹e stacija Slawjany. Kopica lud¼i tu stoje¹e, kotøi¾ w¹elako wokøewjenja puæowarjam skiæachu: p¹eñène pjeèwa, warjene jeja, mloko w pìknych ble¹kach, kórki, kotre¾ bìchu èas w selenej wod¼e le¾a³e, a druhe; d¼ìæi pak bìchu za kije¹k trubièku z bøezoweje skory tykny³e a pøedawachu tajke trubièki, napjelnjene z malenami abo holanskimi jahodami, za nìkajku kopejku.
Tu mìjach te¾ sk³adnosæ, bì³oruske drasty studowaæ. Bì³oruski mu¾ik - bur - drasæi so na bì³o. Do wysokich ¹kórnjow su bì³e kholowy stykane; hornje æì³o kryje bì³a ko¹la, kotru¾ so na kholowy wobleka¹ a z pasom pøez pas pøepasa¹. Bì³a ko¹la z èeàwjenymi nitkami rjenje wu¹iwana bywa.
®ónske drasty su pisani¹e. Bì³a ko¹la je nad ramjenjomaj z rjanymi èeàwjenymi wu¹iwanjemi debjena. Nad ko¹lu ma¹ wutøihany ¹ta³æik, suknja je najbóle z èeàwjeno-ró¾ièkateho katuna, tohorunja su ¹órcuchi na èeàwjeñ. H³owu pøikrywa¹e rubi¹æo, druhe rubi¹æo lìha¹e so na køi¾ pøez wutrobno, a bì¹e na khribjeæe zwjazane.
A. Sommer, £u¾ica 1899.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Glosa