|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Te¾' Æi¹inski! Wón mjez nami wjac njeje,
Joh' wóèko has³o, hort je womjelkny³
A styski, juski harfy basniskeje.
Hd¼e¾ ¾órli a klukota Kló¹trska Woda a majka pøez lìtstotki brjohi kukowskeho hrod¼i¹æa, tam njedaloko w Kukowje je sta³a kolebka na¹eho basnika. 20. awgusta 1856 so tam Bartecom abo ka¾ jim tam do domu rìkachu ©ewcecom narod¼i hólèec, kotreho¾ na Jakuba wukøæichu. Sydom lìt khod¼e¾e Bartec Jakub do kukowskeje wuèeànje. Dokel¾ njew¹ìdne dary wotkrywa¹e, wotamkny so jemu puæ, kotry¾ wjed¼e¹e k dostojnosæi "knjeza". Wukhod¼iw¹i lìto tachantsku ¹ulu a wot jutrow 1870 hac do Micha³a 1871 preparandu katólskeho wuèeàskeho seminara zastupi jako khowanc do serbskeho seminara w Prazy. Na tutej historiskej pód¼e, hd¼e¾ z elementarnej mocu a z pøik³adnej energiju bije¹e wutroba èìskeho naroda, zaèu so syn s³awneje d¼owki S³awije, a te¾ jemu horje¹e so wutroba a sapa¹e w dotal njeznatym, wohenju na drohi swój ma³y serbowski lud. A w "Serbowcy" bì¹e ¾iwy duch Hórnikowy, ki¾ zas³api te¾ Bartec studenta, zo slìdowa¹e tutón æìà. A hi¾o 1877 bì jako star¹i "Serbowki" sam wurazny wjednik Serbowèanow. Dostudowaw¹i a wustudowaw¹i wróæi so do kraja wótcneho a po jednolìtnym dobrowómistwje bu 27. mìrca 1883 wuswjeæeny na mì¹nika. Njebì jemu popøate skutkowac do³ho mjez serbskim ludom. 1883 bì kap³an w Ralbicach, 1884 bu administrator w Radworju a hi¾o lìto 1887 jeho wotwjed¼e ze Serbow. a w samej cuzbje rozwijeja so m³ode a mu¾ni¹e lìta basnikowe. W njewjeso³ym drohowanju dowjed¼e jeho kap³anska s³u¾ba do ©ìrachowa, 1889 k dwórskej cyrkwi w Drje¾d¼anach, 1896 do kowaàniskeje zaèornjeneje Kamjenicy. A zaso wróæo - ka¾ ¾o³ma - drohuje basnik 1901 jako farski administrator do Radeberga a rozderdany na èuwach (hi¾o lìta 1903) na wotpoèink do raja swojich d¼ìæacych sonow do Kukowa-Panèiæ, zo by tu njezasta³ do³ho, ale dokroèi³ 16. oktobra 1909 tu poslìdnju kroèel do æicheho Wotrowa, hd¼e¾ jeho rozbolane æì³o nìtk spi spar mìra a pokoja.
Serbski narod je zhubi³ swojeho wulkeho, najwjet¹eho poetu. Hdy¾ smy w Zejlerju mìli ludoweho basnika - nam Æi¹inski wup³od¼i klasisku periódu na¹eho basnistwa. Zejleà èeàpa¹e z narodneje pìsnje a pøik³oni so te¾ jeje formje. Æi¹inski wuknje¹e na rozkæìwaæej èìskej poeziji a na swìtowych basnikach; wón je nam pøinjes³ do literatury nowy rym a rythmus, nowu dikciju, nowe formy. Je basnik razu reflektivneho. W tym je podstatny rozd¼ìl mjez Æi¹inskim a Zejlerjom. Zejleà, cyle kuz³u narodneje pìsnje so podaw¹i a w jeje klinje kub³any, sam jeje ducha pøija a njeje za njeho zbo¾owni¹ich khwilow, haè hdy¾ mó¾e tworiæ a spìwaæ, ka¾ sami tworjerjo tych narodnych pìsnjow, hdy¾ z razom pìsnjachu a spìwachu tak radostnje a tak krasnje, d¼ìsæowscy naivnje a jasnje. Æi¹inski je moderni¹i: kontemplativny, individualny, swójski. Wobrazy pøirody a jeje ¾iwjenja wotra¾uja so w jeho du¹i a tak wón z nutrin wuwa¾ujo - wobraz pìsni. Z tym su jeho basnje subjektivne; basnik - hladajo drje k universu a k swojemu ludu, tola ze sebje ceàpa a sebje rysuje, swoje pi¹e ¾iwjenje.
Jeho impulsivna powaha wup³od¼i howrjace ¾iwjenje, ki¾ mìrnje bì so zapoèa³o a w mìrnych kolijach dowukonèi. A tutoho ¾iwjenja wotraz su jeho basnje.
Mi ¾iwjenje bì bój a bìda,
A bróñ a ¹kit a puæ bì pjero.
Z cuzymi zynkami bì z "Knihu sonettow" w lìæe 1884 wotewri³ nowu dobu serbskeje poezije. Krasne myslièki zakuz³aæ do zdobneje rìèe a formy to bì tendenca tuteje knihi, ka¾ te¾ knihi "Formow", w lìæe 1888 wu¹³eje. Tola hi¾o na kóncu "Formow" je rìè wo "roztorhanych trunach". "Mi so spìwaæ njecha" a "mje æìrja do satiry", tak stona wutra¹ena wutroba a krew´ so muæi. Hi¹æe p³uwa pak æi¹e jeho ¾iwjenje w knizy "Pøiroda a wutroba", 1889 wu¹³ej, ka¾ mejski jìzork a jeho ¾o³mièki w tym nalìtmm duchu, w s³ónca mìrnym swìtlenju a spìwje ptaèkow. Tola sæìhowaca perioda so njewjedrata wutwori a z³a. Njedorozumjenje krajanow, lodowa zymnosæ swojich doma a hi¹æe wjacy ranjaca liwkosæ tych, kotrym¾ z krwju swojeje wutroby pisa¹e, basnikowu du¹u rozjìdmi. Daloko wótcneje zemje, w njeèujacej cuzbje, zhórknychu dny samoty, wup³od¼ichu 1899 knihu "Ze ¾iwjenja", hd¼e¾ w zymicy a w æmowych khwilach klinèa struch³e, p³aèite, dotal njes³y¹ane h³osy, kotre¾ dobud¼a wy¹inow w knizy "Z køid³om worjo³skim" (1904). W¹a romanca wutrobinych p³aèow haè k ironiji, k zajìdliwosæi sarkasma stopnjowana wubuchnje tu jìrje. Tu rozlièuje swoje ¾iwjenje a ze swìtom a z lud¼imi so rozlièujo. Tola hi¾o je wukhod¼i³ drohu bolosæiwu dospìw¹i mìrneho pøistawa doma pøi swojich. Prjec je w¹ìdny ho³k, su swìtne starosæe:
"Bart mortwy je, nìt Æi¹inski bud¼ ¾iwy."
Mìr du¹e a wutroby klinèi a poz³aæuje knihu "Za æichim". Je mìr namaka³, dokel¾ je z kó¾deju ¾i³ku swojeje bytosæe zakorjenjeny w Bohu. Bohu dawa èesæ ka¾ je zdobne Serbej. Haj njesmìmy zatajiæ, ale ze sprawnej hordosæu dyrbimy wuznaæ, zo je ka¾ cy³e na¹e wa¹nje, tak te¾ na¹e pismowstwo bohabojne a sprawne, ¹to¾ w po³ñej mìrje p³aæi te¾ w basnjach Æi¹inskeho. A harmóniscy kónci swoje ¾iwjenje. "W pruzy njebjeskej" je hi¾o tu ¾iwy a ¾ed¼i za tamnym rjeñ¹im swìtom.
Za w¹ì basnje Æi¹inskeho je wuznamny jeho razny, wótèinski h³ós: wot prìnjeje "Zrudny wowceà" we "£u¾ièanu" wozjewjeneje haè do poslìdnjeje.
Wósebje "Serbske zynki" su po³ne wohniweje lubosæe k Serbam a styska po nich, po drohich Serbach. Su te¾ "wótre" zynki, liwkim krajanam a wosobam p³aæace. Wura¾uja starosæe, su bojosæ wo wobhro¾enu ródnu zemju a drohe jeje kub³o. Nochced¼a raniæ, pøimaæ: ale pøimnyæ wìzo chced¼a, zo byehu jenych wubud¾a³e z narodneho spanja, druhich pozbìhowa³e k wótèinskej horliwosæi a zaso druhich posylnja³e w njesnadnej, njesebiènej d¼ì³awosæi za na¹ serbski lud. A samsne zynki, samsna lubosæ klinèi z knihi "Z juskom wótèinskim" (1904) a "Wysk a stysk" (1903). Njewuèeàpajomna je basnikowa wutroba, hdy¾ chce serbsku zemju, ki¾ je "radosæ moja, ¾a³osæ moja", wos³awiæ a khwaliæ tule zemju serbsku, serbske cyrkwje, serbsku korhoj, serbske prawo, serbskeho fararja, wuèerja, serbsku rìè, serbsku m³od¼inu a towaàstwa...
Zo njeje basnik jeno¾ lyrik, ale zo je universalny w tworjenju a wumje³skim idealu, dopokazuje Æi¹inski w baladach a romancach "Formow", wosebje pak knihi "Krew a kraj" (1900), dopokazuje dramatiski dar w prìnjej samostatnej èinohrì "Na hrod¼i¹æu" (1880), episki talent w eposu "Nawo¾enja" d¼ewjeæ spìwow wopøijacym (1875-1879). Te¾ w prózy znaje¹e pisaæ, ka¾ dopokazuje jeho roman "Narodowc a wotrod¼enc". Wobknje¾e¹e rìè, ka¾ ¾adyn druhi, wo tym swìdèi te¾ "Lipa Serbska", wubjerny to èasopis najrjeñ¹eho wopomnjeæa, kotry¾ redigowa¹e wot 1877-1881 a belletristiski na¹ èasopis "£u¾ica", kotreje¾ redaktor je by³ wot lìta 1904. Haj Æi¹inski mìje¹e rìè w mocy, a hakle w jeho pìsnjach prawje spóznaje¹, kak wona jeho pos³ucha¹e. Na¹e najwy¹¹e narodne kub³o, najryzy¹i wuliw ludoweje du¹e, serbsku rìè je wón èistu a krasnu pøenjes³ na polu poetiskich skutkow a z genijom Musy ju wuz³oæi³ a pøekrasni³. Wón bì¹e knje¾eà nad serbskej rìèu a literaturu, ka¾ bì jemu wì¹æeàscy praji³ njezapomnity Smoleà. A zawìsæe krasna, wujadrjena a wuh³adkowana je jeho rìè a forma. Wón je pokaza³ hibitosæ, rjanozynk a bohatosæ serbskeje rìèe, sam pak so zjewi³ jako jeje mi¹tr. Wón je na¹ Swjatopo³k Èech z idejoweje, na¹ Jaros³aw Vrchlický z formalneje strony. Wón je serbsku rìè a poeziju na mìstna dowjed³, docy³a jej nowe, na mìstna, kotre¾ su ju staji³e do stawiznow rjaneje literatury, za kotru¾ ani èas ani pøestrìñ nimatej zasadneho wuznama: do literatury njehinjaceje, trajaceje hódnoty:
Tu¾ Æi¹inski: Twój lud Æe njezabud¼e!
Mìj d¼ak, ki¾ hordosæ Serbowstwa sy by³.
Daj Bóh Æi mer a pokoj nìtk tam druhd¼e!
Lud serbski Bóh pak wjesæ a ¹kitaæ chcy³!
Jan Cy¾, £u¾ica 1910.
zpìt na obsah 
Dal¹í: W zymicy