|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Bì¹e wjecor. Æi¹ina w¹ud¼om woko³o mje, wonka na wulicach a w mojej jstwiècy, hd¼e¾ sed¼o w kni¾kach a nowinach èitach. Na poslìdku hi¹æe knihi do rukow wzach, w kotrych¾ so wo tym .a tamnym a te¾ wo starych Serbach, jich rìèi, wa¹njach, skutkach a t. d. powìda¹e. Na kóncu swojeje rozprawy spisaæel praji: Haj w¹ak, tutón serbski lud, ma³y zbytk wulkeho serbskeho naroda, je nì¹to prawje zajimawe, - kak romantiscy klinèa na pøik³ad serbske narodne spìwy na kæìjatych brjohach slìborneje Sprewje, ;ale to je by³o; nimo! nimo! - po³ sta lìt so wjacy minyæ njemó¾e, zo je poslìdnje serbske prìdowanje z klìtki wjesneje cyrkwièki, poslìdni nutrny serbski kìrlu¹, poslìdnja wot stareje wowki powìdana bajka, poslìdnje serbske s³owo doklinèa³o! Nimo! Nimo! -
Èitach tute s³owa, a èitach zaso, - a ja zacuch nì¹to w swojej wutrobje ka¾ wichor, ka¾ swjaty hnìw! Zawìrno, sylzy ronjachu so mi po licomaj, horce sylzy. - W tamnym wokomiku Knjezowu blizkosæ zaèuch. W mojej wutrobje h³ós bo¾i wo³a¹e: Knjez je telko za mnje èini³, njecha¹ te¾ ty raz nì¹to za njeho èiniæ?
Swjatki bìchu blizko: na prìnich swjatkach bì¹e Knjez sam w¹itke rìce tuteje zemje poswjeæi³, tak zo pøez prìdowanje bo¾eho s³owa w¹itke narody w swojej maæeànej rìèi jeho wulke skutki s³y¹achu. Kó¾da narodnosæ, kó¾da maæeàna rìè je wot Boha postajena, wot Boha data, ta dyrbi so zd¼er¾eæ a wostaæ, dóni¾ so kralej w¹itkich narodow lubi. - A spodownje, nazajtra dostach bro¾urku, w kotrej¾ faraà Imi¹ z wutrobu hnujacymi s³owami wo duchownej nuzy mjez Serbami pisa¹e, w kotrej¾ nutrnje pro¹e¹e, zo bychu pomocnikojo, d¼ì³aæerjo do Knjezoweje winicy pøi¹li k nasyæenju h³ódnych a laènych po wìrnosæi, po bo¾im s³owje, kotrych¾ je wjele w serbskim kraju. - Zaso tamny h³ós w sebi s³y¹ach, zaso so pra¹ach: Njemó¾e¹ ty sam pomhaæ, njep³aæi Knjezowe powo³anje k misionstwu a pøede w¹ìm w samsnym wótcnym kraju te¾ mi? Ale ach, kak mó¾ach ja pomhaæ, ja rod¼eny Nìmc, ki¾ sym cy³e ¾iwjenje mjez Nìmcami by³; kak mó¾ach tak daloko dóñæ, zo móh³ serbski duchowny byæ, serbski prìdowaæ!
A tola! bo¾a móc je w s³abym mócna, tak sebi prajich; zapoèñ w bo¾im mjenje, a w¹itko so derje rad¼i. Wobroæich so na fararja Imi¹a a pro¹ach jeho, zo by mi na rnoje pra¹enje wotmo³wi³, haè je mó¾no, zo rod¼eny Nìmc, ki¾ hewak dobre dary wot Boha, dobru wolu a dosæ wutrajnosæe ma, serbsku rìè tak dospo³nje nawuknje, zo moh³ pozd¼i¹o jako duchowny w Serbach skutkowaæ. Za nìkotre dny dóstach luby, pøeæelniwy lisæik, toho wopøijeæa: "Haj, zapoèñæe w bo¾im mjenje a Bóh Knjez ¾ohnuj Wa¹e skutkowanje; w wulkich prózdninach pak pøiñd¼æe ke mni, do serbskeho seminara." Tuto wotmo³wjenje dostach kónc mìsaca ju³ija, do serbskeho seminara buch na 24. d¼eñ mìsaca awgusta pøepro¹eny, tu¾ wosta mi krótki èas jednoho mìsaca za nawuknjenje zapoèatkow serbskeje rìènicy. Tutón èas pak sym d¼ì³a³ d¼eñ wote dnja, haj hi¹æe do³ho w nocy; nawuknych serbske s³owa, ka¾ ma³e d¼ìæo, sk³onjowanja a èasowanja, a spytowach w Hórnikowej wubjernej èitancy èitaæ a pøe³o¾eæ.
24. ¾njeñca do serbskeho seminara, do hod¼ijeskeje fary zastupich; w zahrod¼e d¼owka d¼ì³a¹e, mje wita¹e a na moje nìmske prasenja nìmski wotmo³wje¹e, z dobom pak stejo wosta a so mje khìtro njesæeàpliwje pra¹e¹e: "Nó, könn'se denn gar nichts wend'sch?" Ja wotmo³wich: "Nó haj, nì¹to hi¾o mó¾u, ale ma³o." Ale nìtko, luby èitarjo, hdyby ty ju s³y¹eæ moh³, to d¼ì¹e ka¾ m³ynske ko³o; ¹tó wì, kajke rjane a krasne powìdancka je mi powìda³a, rjane su zawìsæe by³e, ¹koda jeno¾, zo nico zrozumiæ njemó¾ach. Kak nutrnje, z kajkeju wo prawd¼e wótcowskej lubosæu a dobrotu knjez faraà a knjeni mje powita¹taj - to wopisaæ njemó¾u, ale wot prìnjeho wokomika zaèuch: tu namakam lubosæ, ka¾ hewak jeno¾ hi¹æe w star¹iskim domje, a ¾enje njezapomnju, w¹itke swoje ¾iwe dny nic, na tamne wutrobne serbske powitanje w Jìzusowym mjenje, tam w ró¾owej zahrod¼e hod¼ijskeje fary. - Kak bohaæe sym bo¾e ¾ohnowanje zhoni³ w tamnych dnjach prìnjeho pøebywanja w serbskim seminaru, kajki krasny èas, kajke wjeso³e studium! Hi¾o za krótki èas mó¾ach sobu powìdaæ a so rozrìcowaæ, tøeæu njed¼elu pøi swjatym wo³tarju liturgisku bo¾u s³u¾bu a na poslìdku serbsku katechesu mìæ. To bì wjacy, wjele wjacy, dy¾li bìch so nad¼ija³. A Bóh Knjez, ki¾ je tutón dobry skutk we mni zapoèa³, tón je jón te¾ dale wjed³. W èasu swojich prózdninow,. na universiæe a w¹ud¼om, hd¼e¾kuli, hdy¾kuli a ka¾kuli mó¾ach, dale serbski studowach, a hdy¾ za lìto druhi raz do lubeje módrohorateje £u¾icy a do hospodliweje hod¼ijskeje fary pøiñd¼ech, bu mi pøez bo¾u hnadu spo¾èene, lubym Serbam bo¾e s³owo w maæeànej rìèi prìdowaæ. ©to sym tutón krasny d¼eñ swojeho prìnjeho serbskeho prìdowanja zaèu³, so wuprajiæ njeda, ale sylzy sym zaso roni³, druhe, hac tamny wjeèor, ki¾ je za w¹ón khód mojeho ¾iwjenja tak wa¾ny by³, - horce d¼akne sylzy. -
Hi¹æe njejstej so dwì lìæe miny³oj, zo sym swoje serbske studije zapoèa³; hdy¾ d¼ensa wróæo hladam, dyrbju so sam pra¹eæ, kak je to w¹itko tak d¼iwnje pøi¹³o, kak je to mó¾no by³o?! To pak wìm: Bóh luby Knjez je mje sam k tomu powo³a³. Ja sam nièo èini³ njejsym, khiba ma³y d¼ìl swojeje swjateje pøis³u¹nosæe, a kajke zbo¾e, kajku spokojnosæ a radosæ sym w tom namaka³ a kó¾dy d¼eñ namakam, - njech druzy praja, ¹to¾ so jim lubi, - za cy³y swìt a jeho krasnosæ to njedam.
Sym na kóncu swojeje ma³eje rozprawki; ka¾ je so sta³o, tak sym powìda³. Z jednym s³owèkom pak chcu hi¹æe na tutym mìsæe swojemu wysokoèesæenemu, nutrnje lubowanejnu rozwuèowarjej w lubej rjanej serb¹æinje wutrobny horcy d¼ak wuprajiæ. Èesæ a khwalba pak Tomu, ki¾ w s³abym mócny jì! Èesæ Bohu Knjezej dajæe! -
Jan Wa³taà, Almanach serb. stud. m³odosæe 1884.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Zaslepjeni