|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Powìdanèko ze serbskeho ¾iwjenja.
Nic ze s³owom 'no¾ hajiæ chcemy narod,
Ze skutkom d¼ì³aj za lud, rìè a kraj!
"A tola mi njebud¼es dale w tutych serbskich drabach khod¼iæ," zawo³a Køi¾an, dyri z pjasæu wo blido, wuñd¼e zakliwajó ze jstwy a zaprasny durje, zo cy³y dom r¾e¹e. Za blidom sed¼e¹e burowka, hórke sylzy ronjo. A w kuæe stoje¹e d¼owka, pøièina mand¼elskeje rozkory. Z rukomaj zakrywa¹e sebi swoje woblièo. Twjerda hlówièka - nanowa holca!
Køi¾anec bì¹taj zbo¾ownaj w do³holìtnym mand¼elstwje. Zhromadnje wobd¼ì³a¹taj domjacu rolu, zhromadnje so wjesele¹taj, so rud¼e¹taj. Dobraj a zbo¾ownaj serbskej mand¼elskaj! Serbska zemja bì jimaj k wutrobje zrost³a. Serbski kraj - zbó¾ny raj! -
Nadobo so w¹o pøemìni. Køi¾an jìzd¼e¹e z wjet¹a kó¾du sobotu do mìsta. Zezna so tam z wjele lud¼imi, spøeæeli so z nimi. Tuæi "pøeæeljo", kotrym¾ na, "pøeæelstwje serbskeho bura" wjele zale¾e¹e, dobuchu bórzy ¹kódneho wliwa nad nim. Hewak dobry, strózby è³owjek wróæe¹e so d¼eñ a pozd¼i¹o z mesta. Druhdy njebe wjacy swojich zmys³ow mócny. To starosæiwu ¾onu h³uboko zrud¼i. A jeje zrudoba so hi¹æe powjet¹i, hdy¾ dopózna, zo bìchu mu¾owe nahlady so w tym a tamnym pøemìni³e. Wón, ki¾ prjedy w¹o serbske ¹kita¹e, za Serbstwo rìèe¹e a wojowa¹e, zapoèina¹e wótcowske na³o¾ki a wa¹nja wusmì¹owaæ. A dale a h³ub¹o so tutón njepoèink do njeho ¾erje¹e!
Skónèuje zabu so tak daloko, zo narodnu drastu, kotru¾ ¾ona a d¼owka a prjedy te¾ njeboh maæ z èesæu no¹achu, a kotru¾ tohodla prjedy tak lubowa¹e, zapoèina¹e hid¼iæ.
To bìchu njeknièomne sæìhwki "pøeæelstwa" mìsæanskich towaà¹ow. Æi jemu narìèachu, zo "rozomny" Serb swoje d¼ìæi wjacy po zastarsku njedrasæi. Moderny èas - moderny raz!
Jeho ¾ona, ki¾ z lubosæu na ródnej zemi a starych dobrych wa¹njach wisa¹e, bì cyle njezbo¾owna. Wbohi, zaslepjeny mu¾! Wona na³o¾owa¹e swój cy³y wliw, zo d¼owka njeby do nanowych kroèelow stupa³a. Podarmo! Zaslepjenosæ nana pøeñd¼e te¾ na d¼owku, ki¾ chcy¹e rad¹o d¼ensa haè jutøe wot so èisnyæ serbsku drastu a ju z cuzej seklatej zamìniæ.
Tohodla dóñd¼e husæi¹o k wótrej rozmo³wje mjez hewak pøezjednymaj mand¼elskimaj. Runje d¼ensa knje¾e¹e rozhorjenosæ w cy³ym domje, dokel¾ chcy¹e Køi¾an Hañ¾i w mìsæe nìmsku drastu kupiæ. Maæeàna zrìèniwosæ a w¹a nutrna próstwa njemó¾e¹tej zaslepjenu wutrobu d¼owki zmjechæiæ.
"D¼ìæo, ¹to z toho bud¼e?" rìèe¹e maæ p³aco. "©tó¾ swój lud a wótcowske wa¹nja wopu¹æi, njemó¾e ¾enje zbo¾owny byæ!" -
Hañ¾a mjelèe¹e zasakle. Bì z maæerju njespokojna, dokel¾ so ta nochcy¹e podwoliæ "rozomnym" idejam nana.
Bóle a bóle póznawa¹e maæ, zo je tu kó¾de s³owo, w¹a próca podarmo. Ze styskniwej wutrobu woteñd¼e ze jstwy, d¼ì¹e do æicheje komorki a poruèi tam w paæerjach mu¾a a d¼owku bo¾ej mi³osæi. Bì kruæe pøeswìdèena, zo tute zapoèinanje k dobremu kóncej njedóñd¼e.
Mjez tym pøaha¹e Køi¾an konja. Njemysle¹e wjacy na swoju zrud¼enu ¾onu, na jeje ból, na jeje warnowace s³owa. Tak daloko z nim hi¾o bì. Jeho mysle bìchu w mìsæe pola wjeso³ych bratrow, pola tych, ki¾ jemu rubichu mìr a pokoj wutroby.
Do mìsta pøijìw¹i wobstara najprjedy nìkotre wìcy, a potom chcy¹e tamnym towaà¹am dopokazaæ, zo ma zdì³anosæ, zo wróæo njestoji, ka¾ móhli tra¹ hewak wo nim mysliæ.
D¼ì¹e do znatych klamow, hd¼e¾ husto za ¾onu a d¼owku kupowa¹e, wìzo haè dotal serbsku drastu. M³od¼enc, kotreho¾ nós ¾ida pøerad¼e¹e, wita¹e jeho z hubjenej serb¹æinu.
"Ah! Knjez Køi¾an! Witajæe k nam! To je rjenje, zo sæe nas zaso raz wopyta³! ©to je k s³u¾bam? Mamy krasne serbske wìcy, najnow¹eje módy. Rjane ¾id¼ane ¹órcuchi, trodlate rubi¹ka - -"
"D¼iæe mi ze serbskimi drabami," wotrìzny jemu Køi¾an s³owo. "Tak h³upy wjacy njejsym! Chcu za swoju holcu nìmsku drastu kupiæ. Njesmì mi wjacy khod¼iæ w zastarskich, njelepych bantach a suknjach!"
Pøekwapjeny ¾id hnydom spózna, kelko je bi³o a wobroæi korhojcku po wìtøiku. Rìèe¹e kó¾demu po hubje, hdy¾ jemu jeno k pjenjezam tyje¹e.
"Maæe prawje, knjez Kri¾ano, cyle prawje! Narodna drasta je so pøe¾iwi³a a njetraje, a w¹itcy rozomni Serbja te¾ tak èinja. Zawìrno, sym stajnje praji³: Knjez Køi¾an je wosobny rozomny mu¾!"
Tajke khwalenje ¾idowskehó m³od¼enca zajìd¼e zaslepjenemu burej do nopa a wa¾e¹e wjacy, haè pro¹enja a napominanja swìrneje, starosæiweje mand¼elskeje.
Mjez tym wuæe¾e pøekupc cy³u kopicu tyzow, staji je na blido a wukhwalowa¹e swoje twory. Po jeho s³owach bì w¹itko moderne, nobl, elegantne, krute, tak krute, zo chcy¹e so ¾id najrad¹o za p³at powì¹eæ, a z tym krutosæ a khmanosæ dopokazaæ. Huba jemu d¼ì¹e ka¾ m³yñske ko³o, a s³owa so jeno tak ku³achu.
"Haj, knjez Køi¾an! Lud¼o na wsach pìstuja hi¹æe swoje zastarske na³e¾ki. Ale ¹tó¾ je zd¼ì³any, so z tajkim èaporom wjacy njenasad¼uje. Na zd¼ì³anosæi na wsach hi¹æe jara pobrachuje. Tajcy njejsu ka¾ wy, knjez Køi¾an!"
Tajke s³owa so Køi¾anej lubjachu, a pøeklepany ¾id napowìsny jemu stary draby, ki¾ lìta do³ho w khamorje na kupca èakachu. Køi¾an zap³aæi w¹o dosæ droho, a ¾idowski m³od¼enc so h³uboko pøed nim k³onje¹e zawdawajo jemu ruku. "Bo¾ernje, nazasowid¼enje!" Tak strowjo zawrì durje za zaslepjenyrn burom.
Køi¾an d¼ì¹e nìtk runy puæ do korèmy, hd¼e¾ swojich mì¹æanskich towaà¹ow nadeñd¼e. Æi jeho lubje witachu, dokel¾ d¼ì wìd¼achu, zo jim kæìje wjesó³y wjeèor, mokra zabawa. Hdy¾ Køi¾an do mìsta jìd¼e¹e, tykny sebi stajnje nìkotre "módre lapy" do kapsy, ki¾ w bìhy dnja so jeno tak rozbrojichu. Wón zap³aæi woræiznu. Mìje¹e to za nobl. Njemó¾e¹e tola tajkich wosobnych pøeæelow zdarma mìæ. Mì¹æenjo pak so smìjachu "h³upemu serbskemu burej", ka¾ jeho èasto mjez sobu mjenowachu.
D¼ensa bì khìtro æe¾ke posed¼enje. Zmu¾ite wotmyslenje knjeza kublerja Køi¾ana, skónènje ¼e starymi h³uposæemi z³amaæ - tak jemu so li¹æachu æi "dobri pøeæeljo" - dyrbje¹e só pøihódnje woswjeæiæ. Doma rud¼e¹e so ¾ona a modle¹e so za zaslepjeneho mu¾a. W mìsæe pak praska¹e jena ble¹a po druhej, a ¹kleñcy so pøi wjeso³ym spìwje porjed¼achu a klinèachu. Køi¾an a jeho mudri pøeæeljo ¾ujachu jedyn pøemo druheho - -
Jurij S³odeñk, £u¾ica, 1913.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Hrónèka