esk tanka - Pta - Srbsk tanka -

186.

Brunikowo njezboe

"Bruniko, Bruniko, to-ha je so i stao?" praee so Janinka. Ale Brunik njemee ani sowka ze sebje wurazy, a pakae a pakae, "to je so i stao?" Ale Brunik pakae a pakae.

Tu so Janinka k njemu sydny, pooi jemu ruku na ramjo. "Syi, Bruniko, syi? to je so i stao, to? Syi, ty mj luby Bruniko, to?" A Brunik pakae a pakae, ha so wupaka, a jeno hie jikae. "to je so i stao, Bruniko, to? Tak to tola praj!" - "Ach, wona ma kwas!"- "t?" - "Wjerunka." - "Kotra Wjerunka? Ta z rowca? Wak sym sej ja to mysila." - "Haj, a bjerje sej toho Wjerunka. To je mje wn tehdom tak zbi." - "Ach wn?" - "Wn. Ja sym tam pola Wjerunki poby, ale jeno na wokomik, a syrn so jeje wopraa, by-li wona te chcya tajki brunk by. Wona b mi jnu powdaa, zo by to chcya. A tu wn pilea, a poa mje bi, a zawoa sej hie jednoho, a woboj mje bijetaj, ha mje potom wo zemju wrjesnytaj. Wot toho asa tam by njejsym, a hdy sym tam densa lea pohlada, maja tam kwas."

A hio Brunik zas pakae a pakae a bjez diwa, zo be Janincy joho el.

"Ach, ach, Bruniko, wak sym so ja toho stajnje bojaa, a ty n, n - zo bude posucha. W hie? Widi, kak sy ju zas njeposuny by. Kotry posuny brunck wopui dha swoje mstno, a lei, hde nima lee? A potom, Bruniko, Bruniko, t-ha je to hdy sya, zo by brunk khodi za Wjerunku, a zo by sej docya na nju mysli? N, to njeje posunos. Tak to Bh knjez njecha. A to mje najble na tebje mjerza, to jo, Bruniko, zo sy nanka a maeku wobudi. Sy dn rjek, zo sy tehdom padny. To ma ntko u na swdomju." - "Ale ja tola ha njejsym. Sym na zemju padny." - "Haj, ale ha sy tola. Woni su sej to hinak myslili, a sy to te chcy! Njewuruj so! Z tym to jeno zhri. Ntkle skoku hie le, a ikowanje sw, a potom to witko wuznaj."

A Brunik sej re da. Leee a ikowanje swee, dni nank z kmtom po nejho pileetaj. A leachu a njeprajichu sebi ani sowka. Ale hdy mjachu so roze, poa so Brunik spowda: "Prou waju, nanko a kmte, - hdy mjach tehdom tu wuwalenu nohu, njejsym ja na zemju padny. Dwaj wjerunkaj btaj so do mnje daoj a mje zbioj." - "Wjerunkaj? A ehodla bytaj e zbioj?" - "Ja, ja - a sym nto kr tam pi tym rowcu poby, - prou waju, wodajtaj mi to! Je mi toho el." - Nankej stupichu sylzy do woi: "Ach, ach, ale, ja i to wodam," a Brunik wokoa jemu ruku.

Z maeku be to te tak. Da so do paa, ale rjekny, zo jemu to woda, jeno hdy by hio swrnje posucha. A be zas derje, ae Brunikej njebe hie derje. Swee, swee, swrnje swee, ale be wohabjeny a skoro ani njeree.

Jnu hio pozde, hdy witcy leachu, myslee maeka, zo Brunik spi, a poa nankej mjelo powda: "Tak tu be Janinka, a powdae, zo bude hio as, zo bychmy Brunika woenili." Brunik wak njespae a syee to. "N, n, maeka, ja so eni njebudu." - "I, mjel! ehodla by so njeeni?" - "N, ja so njebudu eni." - "I, so tola woeni." - "Ach n, maeka, ja so njewoenju." - "N, tak nic. Ale ntk 'no spi!"

A Brunik spae. Ale druhi de zaoi pola Janinki. "Ja so njebudu eni." - "Ty zo so njebude eni? A ehodla by so njeeni?" - "Wak so njetrjeba kdy eni." - "t njeme, njetrjeba, ale t me, dyrbi. Z najmjea so kdy posuny brunk eni, me-li. Tak to Bh knjez chce. A ntk sej rozmysli, chce-li tohodla posucha, zo so to tebi abo nkomu druhemu lubi, abo tohodla, a jeno tohodla, zo to Bh knjez tak chce." - "Ale wak so ty te wudaa njejsy." - "Njejsym, - dokel njejsym moha. Muka njeme hi, a njeme sej nkoho brai. Wona dyrbi aka, d sej nkajki posuny brunk po nju pide. A hdy adyn posuny brunk njepide, tak wostanje as iwjenja swobodna, a w, zo njeje tohodla nicht po nju pio, dokel j to Bh knjez tak chcy. Ntkle to hie njekhwata, ale ty so woe, dokel to Bh knjez tak chce. Wak je maeka hio stara, a pnje tak nkak khorowa. Njecha dha, zo by sej moha tola rku wotpony? Tak ju le! Wakto hio doho tra njebude."

A Brunik njepraji nio, a leee, a swee a swee. Wak to hio doho njetrajee, a poa zyma by. A tu so brunki zrachu, zo nihde njepolea. Jeno zo so hie pola Janinki zedu. A zedechu so, kmt a kmtika a Muka, a nank a maeka a Brunik, potom hie tn mody a stary brunk ze stanja, a powdachu sej a mjachu so rjenje. Brunik sedee pi Janincy, be dobreje mysle, ale njepraji nio. Maeka bojee so jara zymy. Drjewa drje maju dos, myslee pi sebi, ale zo je tajka hubjena, zo njew, ptraje-li to. Ale tn stary brunk ze stanja wee, zo njebude za zyma, zo je to pytny na mrjach. A tak sej powdachu, d so zas njerozohnowachu, a kdy leee swj pu. Janinka stojee ped khku w mochu a hladae za nimi.

Wak be hio zyma. Maeka so hnydom lehny, a nank z Brunikom dataj so do da. Witko znosytaj do kuchnje, zamknytaj znutka durje, zastoritaj zasuwu, zatykataj wokna a durje z mochom, - a ntk njech to boemje mjerznje. Ale maeka strachowae so tola. Hie sa pomodlichu:

O, mj najlubi Jzusko,
Si sebi we mni iste objatko!
Wotpouj w mojej wutrobje,
A njedaj mi zaby na Tebje!

a spachu a spachu a spachu. Rjenje so jim to spinkae.

Z "Brunkow" J. Karafiata. Pe. C. Wjek,

zpt na obsah - Dal: Zder serbski lud!