|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Pola mnohich Serbow p³aæi wa¹njo, w¹itko, ¹to¾ so za Serbow èini a d¼ì³a, pøepjatu narodnosæ mjenowaæ. Haj samo, hdy¾ Serb to wu¾iwa, k èemu¾ ma wón zaruèene prawo, samo tehdom je jeha èinjenje "pøepjata narodnosæ". Zajimawe te¾ je, zo mjenje Nìmcy, ale wjele bóle serbscy wotrod¼ency tajkichle s³owow wu¾iwaju.
Tak bì¹e jónu w Budy¹inje - je to hi¾o d³ì¹i èas, - w serbskej cyrkwi serbske prìdowanje; w tachantskej cyrkwi samsny èas nièo njebì¹e. Dokel¾ so tomule prìdowanju pobo¾nosæ z po¾ohnowanjom pøizamkny, bì te¾ nì¹to Nìmcow w cyrkwi. Nìtko je sebi wìsty Serb ¾ada³, zo by so d¼iwajo na tutych Nìmcow serbscy njeprìdowa³o, ale nìmscy. A tutón Serb mjenowa¹e serbske prìdowanje na tamnym dnju "pøepjatu narodnosæ".
Zo wón tudy prawje njemìje¹e, je tak jasne ka¾ s³ónèko. Ale chce-li ¹tó te¾ prawje rozumiæ, zo tajkile Serbam sèinjeny porok prawy njeje, dyrbi sebi wón wìc h³ubje wobhladaæ a sebi te¾ na pra¹enje wotmo³wiæ, "èehodla?" Pola nas d¼ì je èasto tak, zo wutroba pøed rozomom khwata. Prjedy haè je sebi rozom wìc prawje rozk³ad³ a pøemysli³, je wutroba ze swojim rozsudom hi¾o hotowa. Tak je to te¾ w tutym pra¹enju. Zo je porok njesprawny, so èuje - to èuje wutroba -, ale èehodla tomu tak je, na to wotmo³wja po dlì¹im pøemyslenju rozom.
©to je potajkim pøepjata narodnosæ?
Kó¾dy è³owjek s³u¹a k nìkajkej narodnosæi. Wón sebi tule narodnosæ sam wuzwoli³ njeje, wón je do njeje powo³any. Tohodla ma wón pøed Bohom a pøed swojim swìdomjom winowatosæ, w tejle narodnosæi ¾iwy byæ. Haj, wón do swojeje narodnosæe tak kruæe s³u¹a, zo wón z njeje wustupiæ, ani so jeje slec njemó¾e. ȳowjek mó¾e cuzu rìè wu¾iwaæ, wón mó¾e po cuzych na³o¾kach ¾iwy byæ, wón mó¾e cuzbaàstwo bóle lubowaæ, haè to, ¹to¾ jemu Bóh a narod do kolebki po³o¾i¹taj - to w¹itko je mó¾no, a so wosebje mjez Serbami bohu¾el husto dosæ stawa, ale swoju narodnosæ wotpo³o¾iæ, do druheje narodnosæe pøestupiæ è³owjek njemó¾e a byrnje¾ sebi to bóle pøa³.
Dokel¾ je potajkim narodnosæ tak kruty naturski, potajkim te¾ bo¾i zakoñ, tohod³a dyrbi wón te¾ swoje naturske prawa mìæ, kotrych¾ so wón sam zdaæ a kotre¾ jemu nichtó wzaæ njemó¾e, dokel¾ kó¾dy drje ma swoje prawa, nichtó pak nima prawa, druhemu to prikrótèiæ, ¹to¾ jemu s³u¹a. To je zasada pøirody, a kaznje pøirody su runje tak dobre, ka¾ bo¾e kaznje, dokel¾ Bóh je pøirodu stwori³ a jej kaznje da³.
Bohu¾el so na swìæe bo¾e kaznje pøecy njed¼er¾a, kajki d¼iw potom, zo so te¾ naturske, pøirodne kaznje, nic jeno¾ husto, ale w mnohich nastupanjach bjez pøestaæa pøestupuja. Nìmcy su stajnje mi¹trjo w tajkim pøestupowanju byli a su to hi¹æe d¼ensa. W¹itkim njenìmskim narodam w nìmskim kej¾orstwje so zlì d¼e, a nic najposlìdy nam Serbam. Tak wjele je wìste, zo so nam nihd¼e to njeda, k èemu¾ bychmy my wot pøirody, kotreje¾ zakonje su wot Boha date, prawo mìli.
Móc je nad prawom! To je zasada swìta. Prawo my mamy, ale hdy¾ je njedostanjemy, nimamy mocy, zo bychmy sebi tuto prawo wunuzowali. Tohodla d¼ì je so w swìtowej politicy samo sada wutwori³a, zo je prawo jeno¾ tam, hd¼e¾ je móc. Tuta sada je zawìsæe njemoraliska, tohodla zaæisnjenja hódna, ale tola wona w swìæe p³aæi.
Hdy¾ so tuta sada, zo je prawo tam, hd¼e¾ je móc, na narodnosæe na³o¾uje, potom nastanje z toho "pøepjata narodnosæ".
Sama na sebi njemó¾e ¾adna narodnosæ pøepjata byæ. ȳowjek je Serb, abo wón to njeje, è³owjek je Nìmc abo nic, wón je Francóz abo nic atd. Hdy¾ pak je wón Serb abo Nìmc abo Francóz, potom ¾ada sebi jeho pøirodne prawo, kotre¾ jemu wìzo te¾ winowatosæe nak³aduje - dokel¾ nih¼de njeje prawa bjez winowatosæow - potom ¾ada pak sebi te¾ jeho samsna èesæ, zo je wón to, ¹to¾ wón je, te¾ cy³y! A wjacy haè cy³y wón njemó¾e Serb abo Nìmc abo Francóz byæ. Tohodla je s³owo "pøepjata narodnosæ" same na sebi njezmys³. Samo na sebi narodnosæ nemó¾e ¾enje pøepjata byæ.
Praju a wospjetuju z wotpohladom: Samo na sebi. Chcu z tym prajiæ, zo drje so te¾ narodnosæ pøepinaæ hod¼i, hdy¾ wosebite pomìry k tomu pøiñdu, ka¾ bì to horjeka hi¾o naspomnjene.
Dokel¾ ma kó¾dy è³owjek cy³e prawo, haj te¾ cy³u winowatosæ k swojej narodnosæi, tohodla ma wón samsnu winowatosæ, narodnosæ swojeho sobuè³owjeka èesæiæ a jej to daæ, ¹to¾ jej s³u¹a. Zo so Nìmcy napøeæo Serbam tak njezad¼er¾a, na to drje so dale spominaæ njetrjeba. Hdy¾ nìkajki è³owjek druhej narodnosæi jeje prawa pøikrótèuje, druhu narodnosæ pot³óèuje abo jej mo¾nosæ jeje wu¾iwanja bjerje, potom æeàpi wón na pøepjatej narodnosæi.
Hdy¾ sebi my po tutych zasadach na¹e pomìry wobhladujemy, potom njetrjebamy do³ho za wotmo³wu pytaæ, na kotrej stronje je narodnosæ pøepjata. Haj, z cy³ej wìstosæu hod¼i so rjec, zo na swìæe Serba njeje, kotry¾ by na pøepjatej narodnosci æeàpi³, dokel¾ ¾adyn Serb w na¹ich wobstojnosæach na to njemysli abo mysliæ njemó¾e, narodnosæ Nìmcow pot³óèowaæ abo na ¹kodu Nìmcow za swoju narodnosæ so staraæ. Zo pak w¹elacy so prócuja, swoju narodnosæ zd¼er¾eæ a stra¹nemu ponìmcowanju haæiæ, to so nihdy d¼ì³o na ¹kodu nìmskeje narodnosæe mjenowaæ njemó¾e, dokel¾ Nìmcy k pøenìmcowanju ¾adneho prawa nimaju, tu¾ so jim te¾ z hajenjom serbskeje narodnosæe a w¹eho, ¹to¾ k tomu s³u¹a, ¾adneje køiwdy njeèini.
Tohodla narodne d¼ì³o Serbow nihdy pøepjata narodnosæ njeje, ale dopjelnjenje wa¾neje a zamo³wjenja po³neje kaznje. Zad¼ìwki pak, kotre¾ so z nìmskeje strony srbskemu narodnemu d¼ì³u èinja, su pøepjata narodnosæ. Tu je potajkim wid¼eæ, zo maja so poroki pøepjateje narodnosæe dla Nìmcam èiniæ, nic Serbam.
Wot Nìmcow njeje rjenje, zo woni serbsku narodnosæ pot³óèuja, serbski lud ponìmèiæ spytujo, a zo woni serbskemu narodnemu d¼ì³u telko zad¼ìwkow èinja. Wjele hrozni¹o pak je wot Serbow, hdy¾ woni Nìmcam pøi tym hi¹æe pomhaju. A tajkich Serbow je bohu¾el mjez nami tój¹to. Serbja, kotøi¾ pøikrótèenju serbskich narodnych prawow polìkuja a pøi tym hi¹æe Serbam pøepjatu narodnosæ wumjetuja, snad¼ ani na to njemysla, zo woni sami na pøepjatej narodnosæi æeàpja, aje nic na serbskej, ale na pøepjatej nìmskej narodnosæi.
J. Deleñk, Kat. Poso³, 1914.
Dal¹í: