|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Poma³ku bì¹e zyma cy³y kraj zwupøima³a. Jeje zymny dych je te¾ na¹ich njesprócnych a d¼ì³awych Serbow z honow zaæìri³ do æop³ych jstwow - zo bychu so nìtko bóle domjaceho d¼ì³a pøimali.
Mì¹æenjo to mjenuja lìnje burske èasy. To pak wìrno njeje, dokel¾ runje w zymje èaka na na¹ich serbskich hospodarjow a hospozy wjele w¹elkeho d¼ì³a.
Nimale pøez cy³u zymu, wosebje w rañ¹ich hod¼inach a to hi¾o zahe, maja nuzne w bró¾njach z m³óæenjom. Dale pak namaka kó¾dy swìrny hospodaø dosæ d¼ì³a doma. - W lìæe pøi pótnym d¼ìle su w¹itke hospodaøske a rólniske graty ¹³e do kruchow abo su so wob¹kod¼i³e. A ka¾ wsitkim wìdome, kó¾dy wìrny, serbski bur, ka¾ na¹ Handrij bì, porjed¼i tajke wob¹kod¼ene graty ze swojej ruku, abo sebi d¼ì³a nowe.
M³ody hólc, ki¾ je swojej holcy dobry a so z wo¾enjenjom nosy, ma nìtko èas, swojej pøichodnej hospozy a mand¼elskej rjanu kud¼el wurìzaæ. Ja sam sym tajke rjane wurìzane kud¼ele wid¼a³, ki¾ swìdca wo wulkej rìzbaøskej wustojnosæi na¹ich serbskich m³od¼encow, ki¾ su dokonjeli bjez w¹itkeho wumje³skeho nawjedowanja a rìzbaøskeje wuèby. Do³hi kud¼eliny sto³pik bì rjenje z wurìzanymi ró¾owymi rankami wudebjeny. Ró¾owe lisæe bì ze zelenym, ró¾e pak z èeøwjenym twjerdym wósskom wulate, tak rjenje w¹o wudebjene, zo mó¾e¹e ka¾ narodnoserbske wumje³ske rìzbaøske d¼ì³o w kó¾dym museju byæ. wustajene.
®ony pak a holcy maja pódla swojeho w¹ìdneho domjaceho d¼ì³a cy³u zymu dosæ d¼ì³a z pøed¼enjom. Kó¾du prózdnu hod¼inku k tomu na³o¾uja, wosebje pak do³he zymske wjeèory. Nìtko wjed¼e "pøaza" swoje knje¾stwo. Wjesne holcy zhromad¼uja so w jednej khì¾i, ki¾ ma wulku jstwu, k pøazy. Ka¾ elektriscy æìrjene wjeræi so ko³wrota kolesko pod nohomaj na¹ich Serbowkow. Pøi tym pak d¼ì³a jich huba sobu na pøemo. Jow su Jìwine d¼owki w¹itke na cy³ym swìæe jedna druhej rune. W¹itke sej derje rozumja, haè runje¾ jich na dobo 12-16 powìda. W tym so my mu¾ojo z nimi podarmo bud¼emy mìriæ!
Na pøazy pak na¹e serbske holcy nic jeno¾, zo swìru a pilnje pøadu a sebi powìdaju, ale te¾ rady spìwaju. W lìæe pytnje¹, zo samèk ze swojim spìwom wabi k sebi swoju lubu; jow pak je cyle hinak. Holèacy spìw wabi m³od¼encow na pøazu, ki¾ te¾ rady tam khod¼a, ale nic, zo bychu pøadli abo pilnym holcam pomhali, ale èim bóle, zo bychu jim zad¼ìwali a w¹elko k ³ubu èinili. Na tym pak so na¹e holcy njehór¹a. Zyma je do³ha, a ¹to¾ so jow pódla skomd¼i, domach zaso nakhwataju. Wy¹e toho to klubuèinjenje a ¾ortowanje dyrbi we swojich mjezach wóstaæ, hewak by "æeta" ze swojej cy³ej autoritu postany³a a ka¾aceho ¹karaka won æis³a.
W prjedaw¹ich zastarskich èasach, jako na¹i Serbjo hi¹æe ¾anych spìwaøskich njemìjachu, bì¹e runje pøaza mìsto, hd¼e¾ m³ode holcy kìrlu¹e z h³owy wuknychu a pøi tym te¾ spìwaæ. Haj te¾ nìtko hi¹æe wuknu tam kìrlu¹e, ki¾ za wjesne spìwanje trjebaju.
Pøaza pøestawa póstnicy. Hdy¾ je kermu¹a za na¹ich Serbow w nazymje wulki wosadny swjed¼eñ, su póstnicy æim wjet¹i. Toho dla dyrbi póstnicy kó¾dy rejowaæ, ki¾ ma nozy. Hdy by runje wowka ¹tó wì kak stara by³a a wot staroby a d¼ì³a skhilena, póstnicy dyrbi tola hrónèko porejowaæ, a hdy¾ hinak njeñd¼e, z najmjeñ¹a ma³y kusk so powjeræeæ po jstwje. Hewak so, hdy¾ to skomd¼i, len njeporad¼i. - Póstnicy je korèma po³na, a to wjaæy dnjow, te¾ d¼ìæi su pódla. Tele pak, wosebje ma³e holèki, rejuja pøed korèmu, na nawsy, hd¼e¾ so pak same, pak jedna z druhej wjeræa, ka¾ hercy hraja, -- a tak za pøichod z èasom bjez w¹itkoho nawjedowanja rejowaæ wuknu.
Hdy¾ æe zynki hercow tak mócnje wabja, zo do rejowanskeje ³ubje pohlada¹, tam nì¹to njew¹ìdneho pytnje¹. Na¹e serbske rejowaàki bosy rejuja. Praja, zo so jich nó¾ki tak wjele ló¾¹o zbìhaju. Je-li njewìri¹, zo je tomu tak, spytaj sam!
So samo wot so wì, zo póstnicy w ¾anym domje plincy njesmìd¼a pobrachowaæ. Su staroserbska narodna jìd¼, kotru¾ na¹e lube serbske hospozy, nic pak jeno wone, ale te¾ jich mu¾ojo, jara derje pøihotowaæ a pjec wìd¼a, - a ka¾ so s³u¹a te¾ rady ke kofejej z butru derje pomazane a z cokorom posypane rady jìd¼a. Z krótka: to njeby z cy³a dobry Serb by³, ki¾ njeby plincy rady jìd³. Mi te¾ pódla, hdy¾ wo nich tute slowa pisam, derje s³od¼a -.
Póstnicy, zo by¹æe w¹itcy wìd¼eli, so pola na¹ich holanskich Serbow z "camporom" zapoèinaju. M³od¼ency zababjeni hromad¼a we w¹ìch domach pøi w¹elakich ¾ortach a tryskach w¹elke wìcy k jìd¼i a pjenjezy. Pjenjezy so na³o¾eju k zap³aæenju hercow, za napoje, piwo, palenc, - - wosebje za s³ódki; ¹to¾ pak je so k jìd¼i nahromad¼i³o, jejka, ko³basy, po³è, su¹ene mjaso so pøihotuje k hosæinje.
Hud¼ba bì zastarska w na¹ich holanskich wsach ryzy narodna: kozo³ a dwoje husle, jedne ze ¾eleznymi trunami. Kak je so jeno po tajkej hud¼bje rejowa³o? Strowy, wjeso³y lud njetrjeba k swojim rejam orchestra. Wón so zabawja wjele lìpje bjeze w¹ìch rejowanskich programow, bjez parketa, rukajcow a bì³ych a lakowych èrijow a kak hi¹æe w¹o to rìka, ¹to¾ na knje¾skich rejach njesmì pobrachowaæ, a jemu to te¾ wjele lìpje tyje a jón wokøewja haè w¹itke nowoswìtne wumyslenja do kopicy.
Nìtko zaso pak z rejow k na¹ej pøazy!- ©to so z tym w zymje napøed¼enym lenom stawa? Tón njeñd¼e nìhd¼e do mìsta ke tkalcam, ale so doma tkaje. To je tola za kó¾du serbsku hospozu wulka èesæ a wjeselo, bórzy po póstnicach so za krosna, ka¾ na trón sydnyæ, haè te¾ poslìdnja cywka w p³aæe sed¼i. W domje so tola pøeco wjele p³atu trjeba. Èeled¼ - s³u¾obne holcy a wotroècy dóstawaju tak a tak wjele ³ohæow p³atu sobu jako wuèinjenu mzdu. A dale, kak wjele p³atu je nuzne w s³owje k ¹atam, k ³o¾am, k domjacym potrìbam, a te módre ¹órcuchi a p³achæièki a ¹anta, bjez kotrych¾ na¹i Serbja a Serbowki njemó¾a byæ, z wotkel bychu tola, pro¹u was, je brali, njebychu-li dosæ p³atu na¹e hospozy natka³e?
J. Dobrucki, Handrij, serbski kìbìtaø, £u¾ica 1908.
Dal¹í: