|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Bì¹e pak nìhdy w starych èasach pobo¾ny mu¾, ki¾ sebi w lìsu khe¾ku natwari a woko³o njeje ne¹to wowsa wosy. Khì¾ka bì jednora, mìje¹e jeno¾ tøi woknje¹ka. Tu wjed¼e¹e pobo¾ny putnik samotne ¾iwjenje, a ma³ohdy k njemu ¹tó pøikhad¼e¹e. - Sta pak so, zo jónu k njemu rjany, cuzy mu¾ pøiñd¼e a jemu pøikaza: "Pohladaj z prìnim woknje¹kom won! ¹to tam wid¼i¹?"
"Wulku wójnu wid¼u; konje padaju: è³owjekojo so we krwi waleju. Ow, to je hrózbny napohlad."
"Tajke jónu èasy pøiñdu. - Nìtk pohladaj do druheho wokna! ©to tam?"
"Tu nièo njewid¼u. To³sta æma tu je."
Haj, na hrì¹ny lud pøiñd¼e po wójnje mór a èorna khorosæ. - ©to nìtko we tøeæim woknje wid¼i¹?"
"Ach, tu je krasna, wulka, zelena ³uka. Rjany mu¾ tam trawu syèe. Tola wid¼u tu jara ma³o lud¼i."
"Po hrózbnych èasach bud¼a lìp¹e. Tola è³owjekow bud¼e z woprìdka ma³o. - Ja sym bo¾i jand¼el, a dokel¾ sy pøeco pobo¾ny a poni¾ny, smìd¼ach æi pøichod pokazaæ." To rjeknyw¹i so jand¼el zhubi.
Nìhdy khod¼e¹e po kraju kowaø, ki¾ njemìje¹e d¼ì³a. Tak pøiñd¼e te¾ blizko k horje pola Prahi. Bì muèny a lehny so na s³ónèko. Na dobo stoje¹e ¹ìry mu¾ik pøed nim prajo: "Wid¼u, zo d¼ì³a nima¹, tak pój ze mnu, chcu æi dosc na dosæ daæ." A dowjed¼e jeho na horu a woèini ma³e durièka. Kowaø wuhlada nutøka wjele wojakow, ki¾ na zemi le¾achu a spachu. Mu¾ik dowjed¼e jeho ke konjom, zo by podkowy zwottorha³ a nowe pøibiwa³.
Po do³him èasu bì ze w¹ìmi hotowy a dósta wot ¹ìreho mu¾ika wulku rnzdu. Hdy¾ won d¼ì¹e, pøimny poslìdnjeho z wojakow za h³owu prajo: "Nó, bratøe!" A wojak so zasparny wopra¹a: "Je hi¾o èas?" W skoku ¹ìry mu¾ik wotmo³wi: "Nì, nì, pøeco hi¹æe spi!" a kowarjej praje¹e pak takle: "Hdy¾ pøiñd¼e prawy æas, stanu tuæi w¹itcy a wulka wójna nastanje."
Hdy¾ kowaø z hory wustupi, njeznaje¹e wokolinu; w¹o bì pøemìnjene. Bì d¼ì tam na w¹ì po³sta lìt d¼ì³a³.
Natu¹ec ma³y Jank w R. dyrbje¹e husy na pastwi¹æo hnaæ. Bì to runje tehdy, hdy¾ Napoleonowe wójska pøez na¹e krajiny æahachu. Tohodla poruèi maæ Jankej, zo by sebi tola husy w hromad¼e d¼er¾a³, hdy¾ wojacy nimo poæahnu. Jank to wjesele slubi a æìrje¹e husy won. Do³ho njetraje¹e a hi¾o pøijìcha èrjóda jìzdnych. A ¹to Jank sèini, zo by wojakow w blizkosæi wohlada³ a tola te¾ maæeri pos³ucha³? - - Wza swój køud a zwjaza sebi w¹itke "liby" woko³o pasa. Tak d¼ì¹e na wojakow hladaæ. Tym chcy¹e so wìzo jara smjeæ a sèinichu Napoleona, ki¾ runje sobu jìcha¹e, na hólèka ked¼bneho. A tón so hólèeca wopra¹a, èehodla je tola husy takle zadaji³.
"Haj, na¹a maæ je praji³a, zo dyrbju sebi husy w hromad¼e d¼er¾eæ, ale wojakow chcych tola te¾ wid¼eæ," bì Jankowa wotmo³wa. Na to so Napoleon wjeso³y zasmja a Jankej husy zap³aæi.
Fr. Kral-Rachlowc, £u¾ica 1905.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Pøaza