|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
(Kanción.)
Zony w ¾iwjenju ka¾ ró¾e stoja;
Wonjeja a wabja, ktu a haja
Swoju pychu z æernjemi sej swìru.
Z dychom lubosæe a z kæìwom hraja
®ony, pócæiwje pak pøe njón boja
So a za¹æìpuja èesæe wìru
Z kuz³amócnej mìru.
W domje dychaju najrjeñ¹u ¾ony
Wóñ a mìr a ¾ohnowanje syja.
Lubosæe a zbo¾a hnì¾ko twarja,
Èesæ a pøistoj maju za ¹kitarja.
Z nì¾nym wod¼ìwèkom móc swoju kryja,
Wod¼a mu¾ow mysle w¹ì a sony.
Pobo¾nje a ked¼bnje mólèkich èrjódki
Stoja, hdy¾ je maæeàny ert s³ódki
Wuèi a jim lièka ko¹i rjane.
Maju mìsto mì¹niske we domje,
Twarja swójbje, jako brìèka w ¹tomje,
Zeleñ, wóñ a kæìw a p³ody. - ®ane
Njejsu tmny k khwalbje jich dosæ khmane!
Serbske ¾ony, wulka wa¹a, hlejæe!
Wa¾nosæ, dostojnosæ a swjate d¼ì³o.
Drohe kub³a maæe kub³aæ, ¹kitaæ.
Zo by mjeno serbskej' ¾ony kæì³o
Z wónju s³ódkej, pilnu starosæ mìjæe,
Zo móh³ kó¾dy z hordosæu was witaæ
A èesæ wa¹u èitaæ!
Hajæe ¾ónskoh' splaha nì¾nu pychu!
Mìsto jand¼elowe zastawajæe!
Mu¾am pócæiwosæe ¹pihel bud¼æe!
Boha, prawo, èesæ a narod wuèæe
D¼ìæi lubowaæ a zañè mìæ! Hajæe
Lubosæ k serbskej zemi w kó¾dym dychu!
Doni¾ w swójbnej swjatnicy so swìæi
Lampa lubosæe a maæ dóñ¾ d¼ìæi
Serbscy æì¹i, koleba a nosy;
Ludej serbskemu krew´ njezaprahnje,
Smjertny wosud Serbow njedosahnje - -
Klinèæe do wutrobow, trunow h³osy!
Serbski pìsnjeà, Serbowki, was prosy.
J. Æi¹inski, Formy.
Dal¹í: