|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Èechojo nihdy njemó¾achu zabyæ na swojeho najmjeñ¹eho s³owjanskeho bratra, wot kotreho¾ bìchu drje pøez nìmski pas wotd¼ìleni, ale z kotrym¾ bìchu pøecy w duchownym zwjazku. Stawizny ¶erbskoèìskich poæahow s³u¹eja k najbóle hnujacym kapitolam w stawiznach s³owjanskeje wzajomnosæe. Polacy zajimachu so wo serbski wosud, Rusojo wìnowachu jim ked¼bnosæe, te¾ zdaleni Ju¾nos³owjenjo dopomnichu so na nich druhdy, ale Èechojo bìchu z nimi pøecy a nastajnje.
Bìchu d¼ìn Serbja Èecham jónu jich najbli¾¹i bratøa, pøibuzni jim pøez na³o¾ki a rìè, bì d¼ìn te¾ we £u¾icy wjele èìskich emigrantow ¾iwych, znajachu d¼ìn te¾ we £u¾icy èìske knihi a èìske stawizny, a haè dotal spìwa so w serbskich ludowych pìsnjach wo Èechach a èìskim kraju. "Na¹e prawa su w Èechach zakopane," tak powìdaju serbscy wjesnjenjo a spominaju we swojich bajkach na èìskeho ryæerja, ki¾ sej wotwjed¼e serbsku Popjelku na hród do Èech a powìdaju sej te¾ wo spjacych ryæerjach w "ploniskej" horje.
Wróæamy so w duchu do wubud¼eàskich èasow, hdy¾ jewje¹e wulki s³owjanski patriarch Józef Dobrovsky horcy zajim wo Serbow a zabìra¹e so z jich rìèu, hdy¾ hi¹æe kónc wosomnateho lìtstotka khod¼e¹e k Serbam w pra¾skim seminaru, jich powuèe¹e a namo³wje¹e k wuknjenju maæeà¹æiny, sam pak zestaji serbsku rìènicu, kotru¾ - bohu¾el - w khorobnym stawu - znièi. Dobrovsky pokazuje so te¾ z tym jako mócny pøedstajiæeà s³owjanskeje wìdomosæe w Èechach, wìnuje-li ked¼bnosæ rìèi najmjeñ¹ich S³owjanow, a dopisuje-Ii sej tohodla z demjo³u¾iskim pøe³o¾erjom Stareho zakonja Janom B. Frycu. W èasu, hdy¾ so hi¹æe nichtón za Serbow njezajima¹e, namo³wje¹e pra¾skich seminaristow k lubosæi a d¼ì³u za ródnu rìè, sam jónu wob tyd¼eñ jich wuèe¹e a k³ad¼e¹e z tym kruty zak³ad k serbskemu znowa-narod¼enju na samym prjozy d¼ewjatnateho lìtstotka.
A zajimanje za Serbow pøija wot swojeho mi¹tra te¾ jeho njedokonjany wuèomc Wjacs³aw Hanka. Hi¾o za Dobrovskeho khod¼e¹e z nim do serbskeho seminara a po jeho smjeræi stara¹e so sam wo tamni¹ich Serbow, wuèe¹e jich èì¹æinu a staros³owjan¹æinu a da skónènje te¾ nastork k za³o¾enju "Serbowki".
Z Hanku khod¼e¹e do seminara te¾ spisowaæel Franc Doucha, kotry¾ pøed Adolfom Èernym najbóle znajomosæe wo Serbach pola Èechow roz¹ìrje¹e. Doucha pózna so z J. P. Jórdanom w kupjelach Liebwerd¼e l. 1839 a bu wot njeho dospo³nje za serbski narod dobyty. Wot lìta 1840 pisa¹e rjadu nastawkow do musejneho èasopisa "Kvìtow" a druhd¼e, rozprawje¹e wo serbskich wosudach, pøe³o¾owa¹e pokazki serbskich pìsni a basni do èì¹æiny, ze Smolerjom sej horliwje dopisowa¹e a njepøesta w swojej d¼ì³awosæi haè ke kóncej swojeho ¾iwjenja, sæìhowa¹e w¹ì d¼e³a wo rozwiæu serbskeho naroda, a to we w¹ìch wotrjadach narodneho ¾iwjenja. Èìscy èitarjo mó¾achu wjacy haè ¹tyri lìtd¼esatki citaæ Douchowe powìsæe a pøe³o¾ki serbskich pìsni a basni, z kotrych¾ woæi¹æa najporad¼eni¹e Fr. Vymazal w druhim d¼ìle swojeje "Slovanskeje poezije" l. 1878. A hi¹æe l. 1883 èitamy we "Slovanskim Sborniku" serbske powìsæe Fr. Douchi. Doucha bì woprawd¼e z prìnim pìstowarjom a pøizjewjerjom woprawd¼iteje serbskoèìskeje wzajomnosæe, ka¾ nic jeno¾ Èe¹a ale te¾ Serbja wuznawachu. A hdy¾ l. 1884 Doucha zemrì, potajkim samsneho lìta, hdy¾ so pominy jeho najlìp¹i serbski pøeæel a dopisowaà J. A. Smoleà, namaka so mjezy wìncami na jeho marach te¾ ³awrjencowy wìnc wot "zrud¼enych a d¼akownych Serbow".
Ale te¾ druzy Èechojo su trajnje do stawiznow serbskoèìskich poæahow zapisani. Fr. Lad. Èelakovský zabìra¹e so horliwje ze studijom serbskich pìsnjow, z kotrych¾ prìnju zbìrku - zdobom prìnju zbìrku serbskich pìsni docy³a - hi¾o l. 1830 woæi¹æa. Zabìra¹e so te¾ ze serbskej rìèu, dopisowa¹e sej ze Zejlerjom a ze Smolerja wukub³a we Wróts³awje zhromadnje z J. Ev. Purkynju sebjewìdomeho Serba a S³owjana. Wulki pøizjewjeà s³owjanskeje wzajomnosæe Jan Kollar pomha¹e te¾ pøi wubud¼enju serbskeje narodnosæe, preto¾ w tøicytych lìtach minjeneho lìtstotka dopisowa¹e m³odemu serbskemu studentskemu towaàstwu na budy¹inskim gymnasiju, sæele¹e jemu s³owjanske knihi a namo³wje¹e studentow k lubosæi k ródnej zemi, runje tak èinje¹e Ludevit ©túr, ki¾ tohorunja do £u¾icy zawita a do mjenowaneho budy¹inskeho towaàstwa khod¼e¹e. Serbska episoda ¾iwjenja S³owaka ©túra njenamaka doma woth³ósa w jeho ¾iwjenjopisu, haèrunje¾ njeje nic bjezwuznamna. Te¾ F. Józef ©afaøik znaje¹e Serbow derje, pøeto¾ zabìra¹e so z nimi we w¹ìch swojich wìdomostnych d¼ì³ach a hi¾o lìta 1826 woæi¹æa we swojej "Geschichte der slavischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten" w druhim d¼ìle "Geschichte der Sprache und Literatur der Serben oder Wenden in den Lausitzen". Podobnje napisa nastawk wo Serbach do swojich "Slovanskich staro¾itnosæi" l. 1837, kotre¾ potom Serb Mosak K³osopólski do nìmèiny pøe³o¾i. Wosebje krasnje porìèa wo Serbach we swojim "Slovanskim narodopisu" l.1841. Ani Fr. Palacký njepobrachuje mjez tymi kotøi¾ k wutwarjenju serbskoèìskich poæahow pøino¹owachu: jeho wliw na Zejlerja w Lipsku a sobud¼ì³o pøi tworjenju Maæicy Serbskeje w Budy¹inje stej derje do stawiznow serbskeho naroda zapisanej. Te¾ K. J. Erben njezaby na serbske bajki we swojej s³owjanskej èitancy l. 1862. W¹itcy tuæi èìscy bud¼iæeljo pokazachu dobry puæ, po kotrym¾ dyrbjachu druzy prócowarjo kroèiæ. A serbskoèìska wzajomnosæ posylni so nic jeno¾ z literarnymi, ale te¾ z wosobinskimi poæahami, kotrych¾ najlìp¹i posrìdnicy bìchu pøecy pra¾sey seminarisæa, ke kotrym¾ po Hankowej smjeræi K. J. Erben khod¼e¹e a potom M. Hattala. Wukub³ancy seminara pisachu potom domoj wo èìskim ludu a kraju a pøino¹owachu te¾ sami do èìskich nowinow a knihow, ka¾ to wosebje èinjachu Micha³ Hórnik, Jakub Bart-Èi¹inski a nimo nich te¾ dr. Arno¹t Muka. Mócnje skutkowa¹e na pø. na m³odostneho Smolerja zajìzd do Prahi a do Èech l. 1843, Tehdom wza jeho Èelakovský sobu do Prahi, hd¼e¾ Smoleà bydle¹e pola wótèinskeho lìkarja dr. V. Stañka a pøedstaji jeho prìnim èìskim narodowcam a zezna so z èìskim narodnym ¾iwjenjom. Tehdom pózna Smoleà te¾ libuòskeho fararja Ant. Marka, zahorjeneho S³owjana a z kovaòskim tachantom K. Al. Vinaøickim, z kotrym¾ sej potom te¾ dopisowa¹e, tehdom zezna Smoleà èìsku narodnu d¼ì³awosæ, èìske knihi, èìskich lud¼i, èìske "bjesady" ze w¹ìm tym narodnym wustupowanjom, kotre¾ potom derje zamó zwu¾itkowaæ za samsne skutkowanje we £u¾icy!
Lìta 1868 wotpós³achu Serbja k èìskim d¼iwad³owym swjatoènosæam do Prahi swojeho zastupnika M. Hórnika. W dobje, hdy¾ s³abnje Douchowe pjero, bjerje je z jeho ruki s³owjanski literarny historik H. Máchal a pi¹e do "Svìtozora", "Slovanskeho Sbornika" a druhd¼e zajimawe nastawki wo serbskim bajes³owstwje, pi¹e wo znowazrod¼enju serbskeje narodnosæe a literatury, wopisuje serbske wa¹nja a drasty, pøe³o¾uje serbske pìsnje a rysuje systematiscy stawizny noweho serbskeho pismowstwa. Moleà a komponista Ludwik Kuba puæuje po £u¾icy, moluje serbske wobrazki a zapisuje serbske pìsnje, zo by je zarjadowa³ do swojeje wulkeje zbìrki "Slovanstvo ve svých zpìvech". Józ. Perwolf rìèi wo Serbach we swojich èìskich a ruskich a s³owjanskich rozpominanjach. Ed. Jelínek pi¹e wo nich w swojim s³owjanskim "Sborniku". Fl. Fencl pi¹e wo nich wutrobne nastawki, èescy spisowaæeljo rady na Serbow spominaja: W. Hálek wopisuje l. 1861 "serbski narodny swjed¼eñ w Budy¹inje", Jan Neruda spomina na swoje pøeæelstwo z M. Hórnikom, Swjatopo³k Èech we swojich "pisanych puæowanjach po Èechach" l. 1891 powìda wo dwìmaj Serbomaj a Jaros³aw Vrchlický je "³u¾iskim Serbam" krasnu baseñ wìnowa³. Pøihotowane stawizny serbskoèìskeje wzajomnosæe swìdèa najlìpje wo wulkosæi a nutrnosæi tutych poæahow, kotre¾ namakachu swój wjeà¹k w d¼ìle wulkeho s³owjanskeho prócowarja Adolfa Èerného. Adolf Èerny je cy³e swoje dotalne ¾iwjenje Serbam poswjeæi³. Na nich nihdy njezabywa¹e, te¾ hdy¾ bì jeho èasowy zajim k druhim S³owjanam wotwjed³, wróæe¹e so k nim precy zaso, dokel¾ woni trjebachu najwjac pomocy. Adolf Èerny wojuje wot swojeje prìnjeje powìsæe wo £u¾icy w "S³owjanskim Sborniku" 1884 haè do poslìdnich powìsæow a d¼ì³ow w Parizu njesprócniwje za najmjeñ¹eho S³owjana, pi¹e do èìskich nowin wo £u¾icy a nawopak do £u¾icy wo èìskich wìcach, zeznamja èìskich citarjow ze serbskimi d¼ì³ami, pokraèuje w nich a dopjelnja je, tak zo bórzy so pøed nami zbìha ³u¾iski Serb w cy³ym swojim historiskim, narodnym a kulturnym wuwiæu. Adolf Èerny pi¹e ka¾ za Serbow, tak za Èeæhow. Z ho³eho powìsæerja bywa bórzy ked¼bliwy wobked¼bowaà, ki¾ dotalne Smolerjowe, Hórnikowe, Mukowe a w¹ìch druhich serbskich prócowarjow d¼ì³a ze samsnymi d¼ì³ami a wìdomosæemi dopjelnja, pi¹e Èecham pìkne "Serbske wobrazki", "W¹elake listy wo £u¾icy" a naposlìdk systematisku knihu "£u¾ica a ³u¾iscy Serbja" (1912) pøe³o¾uje ze Zejlerja a z Èi¹inskeho, Serbam wudawa jich pìsnje, pi¹e nam stawizny na¹eho basnistwa, wobd¼ì³uje bajes³owstwo wopisuje serbske twarjenja, pøe³o¾uje Serbam Halkowe "Wjeèorne pìsnje'' a z pokazkami z èìskeje literatury zcy³a wobohaæuje nic jeno¾ èìsku literaturu, ale te¾ serbsku. Adolf Èerný je wjelekróæ cy³u £u¾icu w Sakskej a w Pruskej pod³u a prìki pøekhod¼i³, je sobud¼ì³a³ pài w¹ìch serbskich pøedewzaæach, wobd¼ìli so na pøiprawach k drje¾d¼anskej wustajeñcy a w Prazy zarjadowa sam serbske wotd¼ìlenje w èìskos³owjanskim narodopisnym museju, khod¼e¹e do serbskeho seminara a jako lektor serbskeje rìèe na èìskej universiæe w Prazy wukub³owa¹e m³ód¹u generaciju a njezaby nihdy nièeho, z èim¾ by serbskej wìcy pomhaæ moh³. "Serbski konsul" su jeho pomjenowali jeho stajneje d¼ì³awosæe za Serbstwo a woporniweje hotowosæe dla, hdy¾kuli a hd¼e¾kuli sej to serbske zajimy ¾adachu. Z jeho d¼ì³ow èeàpa¹e wjele èìskich lud¼i powuèenje wo £u¾icy, wot njeho jako wot wótcowskeho radnika dachu so wjesæ do £u¾icy, z nim wopytowachu serbske hory, lìsy, runiny a B³óta, z nim s³y¹achu serbske spìwy a wobd¼ìlachu so na serbskich swjed¼enjach, zhromad¼iznach a cy³ym ¾iwjenju pøi w¹elakorych sk³adnosæach a we w¹elakich poèasach. Je wìste, zo je so z jeho zas³u¾bu zajim wo £u¾icu w Èechach nimo mìry posylni³. Pøedno¹ki wo £u¾icy bìchu na programje hromad¼e z druhimi predno¹kami "Osvìtoveho Svaza", wjesne towaàstwa za zd¼ì³anosæ je zarjadowachu a "Èìskoserbske towaàstwo Adolf Èerný" za³o¾ene l. 1907 w Prazy chcy¹e tutón zajim dale posylniæ a serbskoèìske poæahi wosebje zkruæiæ. Tohodla wuda tute towaàstwo krótkeho "Pøewodnika" po £u¾icy a za³o¾i z klubom èìskich turistow w Budy¹inje nóclìhaànju, pós³a do £u¾icy klankowe d¼iwad³o, wuda Wjeñkowy pøe³o¾k Karafiatowych "Brunèkow" atd. Rozumi so samo wot so, zo dobri, s³owjanscy zmysleni Èe¹a njemó¾achu na £u¾icu zabyæ, hdy¾ so swìtowa wójna nad Europu roznjemdri a cy³e S³owjanstwo wohro¾e¹e...!
A hdy¾ bì pot³óèówanje w Èechach jeno¾ tró¹ku popu¹æi³o, wo³achu h³osy za ¹kitom s³owjanskeje £u¾icy. Skoro w¹itcy èìscy narodni prócowarjo na nju myslachu, wo njej jednachu a hotowachu so ji na pomoc. Z ty¹nosæu wo³a¹e so do £u¾icy, haè njebu dospo³nje w ¾a³ostnej wójnje zadu¹ena a z. radosæu pøijima¹e so kó¾de mjeñ¹e znamjo narodneho ¾iwjenja. A poèa so jasniæ, hdy¾ germanska hruba móc a nasylnosæ podlìha¹tej a hdy¾ sprawnosæ a prawo dobywa¹tej. Wilsonowe zasady wo sebjepostajenju ludow, wo swobodnymu rozwiæu w¹ìch narodow, nic jeno¾ wulkich, ale te¾ ma³ych a najmjen¹ich, wubud¼ichu mócny a radostny woth³ós pola w¹ìch pot³óèowanych narodow. Zmìrom hladachu hi¾om Èe¹a do pøihoda, zjednoæowachu so Serbokhórwatojo a S³owincy, hotowachu so Polacy. Te¾ Serbja zastupichu z razom do noweje doby swojeho ¾iwjenja, hdy¾ po padu Bo³haàskeje Rakuska so rozsypowa¹e a s³abjaca Nìmska dnja 12. winowca 1918 Wilsonowe mìrowe wumìnjenja pøija. A mjez nimi te¾ ¹twórty dypk wo sebjepostajenju narodow...
Jos. Páta, £u¾ica; z èì¹æ. pøe³. J. Wiæaz.
zpìt na obsah 
Dal¹í: £u¾icy