|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Hlej, k po³dnju zbìhaju so módre hory,
K po³nocy æìmna hola stra¾uje;
K nim a w njej tuleju so bì³e dwory
A zemja tuk a tyæe daruje.
Praj, serbski kraj haè njeje raj?
Wón kryje nas, wón ¾iwi nas,
Wón spochi z nami swjeæi kwas.
A lud we wutrobach a kosæach kruty
Je wukhowa³ so w tymle krajiku;
Je pøìtra³ bolosæow a bìdow pruty,
Ród zd¼er¾a³ nam a rìè w tym kuæiku.
Hej, serbska krej, nam ¾i³y hrìj!
Ka¾ wótcojo my chcemy staæ
A Serbja wostaæ, w Serbach traæ.
My èesæiæ chcemy, lubowaæ a hajic,
Z èim¾ py¹i³ je so nan a z èesæu sta³;
A nihdy njedajmy sej w ¹iji dajiæ
Rìè, kotru¾ z maæerju je Bóh nam da³!
Pukñ cuzy zwuk, d¼er¾ w kraju tuk!
Rìc serbska dyrbi khwalbu mìæ
A zbo¾o Serbam w Serbach kæìæ!
©to¾ dod¼er¾eli smy sej z bìdnej' nocy,
ze serbskich rukow nihdy njedajmy!
Hdy¾ cuze do nas chced¼a drìæ só mocy,
Sej dom a dwór a hono ¹kitajmy!
Prut serbski lud sej bjeà a køud,
zo Serby serbske wóstanu.
A wìène mjeno dóstanu!
J. Ci¹inski, Z do¹krabkom.
Dal¹í: