|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Dnja 28. winowca 1918 roztor¾e èìski law puta, ki¾ joho lìtstotki do³ho spinachu, khroble zbìha h³owu, swoju pazoru na starych podt³óæowarjow stajejo. D¼eñ swobody so nìtko w Èìskos³owakskej swjeæi. Kó¾dy tam se zahorjenej wutrobu na tych spomina, ki¾ su tutón hobrski èin do skutka stajili. Tutym pak je njesebièna zahorjenosæ a lubosæ za swój lud a kraj spo¾èi³a móc, samo te¾ w æe¾kich èasach njesprócniwje d¼ì³aæ a twariæ na narodnym polu a skóncnje wuwjesæ najwjet¹i ideal kó¾deho Èecha. Lìp¹i, s³awni¹i pøichod je zeskhad¼a³ èìskemu ludej.
Te¾ my Serbja po pøewróæe so lìp¹ich èesow nad¼ìjachmy. Myslachmy, zo te¾ nam zerja swobody zeskhad¼eja. - Pøewjele bìchmy so nad¼eli. Pøekruæe spinachu puta, ki¾ dyrbjachmy wottøasæ, pøes³abe na¹e mocy, ki¾ so za na¹u wìc zastajichu, pornjo mocam na¹ich pøeæiwnikow. Cyle pøemìniæ dyrbi so narodne ¾iwjenje we £u¾icy, chcy³o-li so nì¹to docpìæ.
My serbscy studenæa - smy serbskeho ludu pøichod. Na nas staja serbski lud swoje nad¼ìje, zo bychmy pøed lìtom zapoèate d¼e³o wuwjedli. My mamy wotøasæ puta. Dyrbimy so tu¾ pøihotowaæ na æe¾ke d¼ì³o, dowjesæ na¹ lud k lìp¹im casam, k swobod¼e. Wopory, ki¾ su so hac dotal pøinjes³e, njesmìd¼a byæ podarmo.
Wróæiw¹i so ze zajeæa woèakowach wjet¹u zahorjenosæ za na¹e narodne hibanje. Nad¼ìjach so, zo nadeñdu na¹ lud wedomy swojeje narodnosæe, wosebje pak woèakowach to wot serbskich studentow. Tola tomu njebì tak. Stara liwkosæ hi¹æe je mjez nami a jeno¾ æi, ki¾ su prjedy d¼ì³ali a so prócowali, su te¾ d¼ensa hi¹æe nam z pøik³adom - jeno jara ma³a èrjódka je so jim pøizamkny³a. Na èim to zale¾i?
Bojiæe so snad¼ swojich nìmskich wuèerjow a pøedstajenych? Myslu, zo smy ¾iwi w dobje, w kotrej¾ so nichtó wjacy njetrjeba. hañbowaæ pøed swìtom wuznaæ swoju maæeà¹æinu. Nochcymy-li w tutym nastupanju, wosebje w ¹ulach, khrobli¹o wustupowaæ, ¾enje nièo njedocpìjemy. Dyrbimy sebi na w¹ìch srjed¼nych ¹ulach ¾adaæ prawo wuwuèowanja w maæeànej rìèi. Zmo¾iæiwi¹i dyrbja so zjednoæiæ a z podpjeru jednoho z na¹ich wótèincow pøedpo³o¾iæ tutu sprawnu ¾adosæ. Z pøeæelnym wobkhadom dyrbja so potom te¾ æi za nas dobyæ, ki¾ z liwkosæu na¹emu hibanju pøihladuja. Tu rìka trochu idealnje d¼ì³aæ, to njespokoja nic jeno¾ wutrobu a³e myto bud¼e te¾ wìsæe sæìhowaæ.
Abo strachujeæe so snad¼, zo sebi pozd¼i¹o njemó¾eæe zas³u¾iæ swój khlìb mjez serbskim ludom. Tu poskiæi so nam najwa¾ni¹e polo w na¹ich studentskich lìtach. Dyrbimy na¹emu hidej do swìdomja za¹æìpiæ, zo je wón serbski a zo dyrbi jako tajki s³owjanscy èuæ a mysliæ. Wot S³owjanow mamy jeno lìp¹i pøichod woèakowaæ. Hdy¾ wón to spóznaje, potom bud¼e sebi te¾ ¾adaæ swoje prawa,. prawa, ki¾ nam zawìsæi zakoñ: ¹kit mjeñ¹inow. A mamy-li my tak prawa, potom kó¾demu z nas zrosæe zastojnstwo mjez na¹im drohim ludom.
Æi, ki¾ drje su serbskeho pokhada, nimaju pak lubosæe k swojej maæeànej rìèi, za tych nimam s³owèka wy¹¹e. Njedopjelnja nic jeno¾ ¹twórtu kaznju, ale su te¾ pøebì¾nicy a kó¾dy dobry serbski student dyrbja³ jich zjawnje mjenowaæ, zo by serbski lud tutych wotrod¼eñcow spózna³ a jim ¾enje nìkajke zastojnstwo njepøidowìøi³. -
Serbscy bratøa! Na¹ lud ma prawo na existencu. My dyrbimy jón wutworiæ a skruæiæ. Na nas èaka surowe d¼ì³o. Za w¹ìmi na¹imi mocami dyrbimy so daæ do zhromadneho skutkowanja. Staæ mu¾ pøi mu¾u. Z cy³ej wutrobu byæ za na¹u wìc. Nichtó njemó¾e dwìmaj knjezomaj s³u¾iæ. - Swjate dyrbja byæ na¹e ideale.
Smy zwjazali zwjazk serbskeho studentstwa. Tola wuspìch? Zwjet¹a so dale kroèi po starych puæach. To je wjacy dy¾li hañba. Tajcy wotrod¼ency chced¼a jónu wjesæ serbski lud. "Njeznajemy was," dyrbi so tajkim wotmo³w³æ, kdy¾ sebi jónu s³u¾bu pytaju, "hladajæe, zo sebi druhd¼e swój khlìb zas³u¾iæe!"
®iwjenje dyrbi do nas! S³owjanske studentstwo mó¾e nam byæ z pøik³adom. W Prazy mó¾emy wuknyæ. Kó¾demu moh³ rad¼iæ - ¹tó¾ ma pjenjezy - jónu wuleæeæ do s³owjanskeje z³oteje Prahi, mìsto do nìkajkeho w¹onìmskeho kónca. Tu moh³ wobd¼iwaæ s³owjansku kulturu a by cyle hinaj¹i zaæi¹æ dósta³, haè kajki¾ so nam woæehnje na nìmskich ¹ulach. Chcemy za³o¾iæ serbske sokolske towaàstwo, zo móhli so skhad¼owaæ z ria¹imi s³owjanskimi bratrami. Zda so mi, ka¾ bychmy w na¹im serbskim hibanju hi¾o lìp¹e, p³ódni¹e èasy pomìli, haè nìtèi¹e su - znajmjeñ¹a na literarnym polu. Spominam na dobu Zejlerja a Æi¹inskeho, Smolerja a Hórnika. Woni njech su nam z pøik³adom! Hdy¾ cy³e S³owjanstwo k lìp¹emu pøichodej postupuje, chcemy my wróæo wostaæ? Nihdy!
Tu¾ do d¼ì³a, serbscy bratøa! Njech pøinjese nowe lìto nowe ¾iwjenje mjez nami. Chcemy byæ Serbja we s³owje a skutku a so pøihotowaæ k æe¾kemu d¼ì³ej, zo by tak za nas a z dobom za na¹ drohi lud zaswita³ lìp¹i pøichod.
J. Cy¾-®urèanski, Serbski student 1919.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Zora puca