|
- Páta | - Srbská èítanka | - |
Za æichim, mjez ¾o³mjacym ¾itom, za kotrym¾ so lìski khójnow èornja, je ma³a ³uèina zkhowana, pøez dwacyæi kroèel do³ha a pjatnaæe ¹ìroka. Na jeje kromach kæìja nizke keàèki èeàwjenych po³nych ró¾i. Su spod¼iwneje dru¾iny. Druhd¼e, w ¹ìrokej wokolinje njejsu. W druhej pód¼e so njerad¼a. Pøesad¼ichu je, ale njepøimnychu so. Potom chcychu je wuplìæ, wurychu je, ale samsneho lìta so zasy zelenjachu. Roz¹ìrjeja so a rostu haè do srjed¼ holiny.
Po nich ma swoje mjeno wosamoæene mìstno, poswjeæene z horjom pobo¾nych prjedownikow. To je ró¾owa holina na hórcy njedaloko Mora¹ic, dobru hod¼inu puæa wot Litomy¹le k wjeèoru.
Lubozny je wottud rozhlad po krajinje, na hajki, mjez kotrymi¾ je wid¼eæ makovska wì¾a, na wsy doko³a woko³o w zelenym so bìlace, wosebje pak k ranju po hórkach a rozpadanki pola Èìskeje Tøeboveje a na stary hród litomy¹lski krasneho twara.
Tam sydlachu pøed ¹tyri sta lìtami, hdy¾ hi¹æe prìnjotny hród stoje¹e, knje¾a Kostkowje z Postupic, swìrni ¹kitarjo Èìskich Bratrow.
Pola toho hrodu tam na mìsæe stoje¹e bratrowska rada, a w mìsæe wjet¹ina wobydleàstwa - sami bratøa.
Hdy¾ Ferdinand I. spjeæowanjo stawow pøewiny wza knjezej Kostkej z Postupic litomy¹lske kub³o a hród a bratøa z mìsta a wokoliny dyrbjacku do wuhnañstwa. Tehdom bu te¾ zajaty star¹i jednoty, Jan Augusta. Jako bur zwoblekany khowa¹e so we wokolinje Litomy¹le. Ale sam so pøerad¼i. Zaby na swoju bursku drastu a wuæe¾e pjeèa za lacom èeàwjene, ¾id¼ane rubi¹ko, zo by sebi spoæene èo³o wotrì³. To wuhladachu wojacy kralowskoho hejtmana ©ejnohi, toho èasa zarjadnika litomy¹lskoho hrodu, zajachu Augustu, wotwjed¼echu ]eho do Litomy¹le, z wotkel bu ze swojim pisarjom, bratrom Bilkom, na hród Køivoklat dowjezeny.
Tam pak sed¼e¹taj w æe¾kim jastwje pøez ¹tyrnaæe lìt.
Po lìtach pod kralom Maximilianom, Ferdinandowym synom, nastachu swobodni¹e èasy. Bratøa so z wuhnanstwa wróæachu a zasydlachu so zasy w Litomy¹li a we wokolinje. Swobody w¹ak do³ho njewu¾iwachu. Pøihna so wulki wichor, ki¾ so roznjemdri lìta 1618. Wulke horjo padny na èìsku zemju w nabo¾niskich wojowanjach, a najbóle po bìlohorskej bitwje.
©tó¾ njebì katolik abo ¹tó¾ so swojeje njekatolskeje wìry njewotrjekny, dyrbje¹e z kraja. A tak te¾ Bratøa z Litomy¹le a z wokoliny. Prjecly haè woteñd¼echu, zøeèachu so, zo so w¹icty hi¹æe jónu zeñdu, zhromadnu pobo¾nosæ wukonjeja, dokel¾ ju zjawnje a swobodnje wjacy wukonjeæ njesmìd¼achu, a zo so zhromadnje te¾ z rodnej zemiu roz¾ohnuja. Na tutu zhromad¼iznu wuzwolichu sej holinu za Mora¹icami mjez lìsami.
Wìstosæe dla zeñd¼echu so w nocy, tu mjez mjelèacymi èornymi lìsami, pod hwìzdnym firmamentom wìènych njebjes; tu naposlìd na wótèinskej pód¼e woprawjenje pod wobìmaj ¹ta³nosæomaj pøijachu, naposlìd so k Bohu modlachu, pobo¾nje zaspìwachu.
A potom roz¾ohnowachu so, zhromadnje, z domiznu. Mnohi nahraba sebi na wopomnleæo horstku hliny z ródneje pódy, mnohi woko¹i zemju, kotru¾ bìchu ze sylzami krjepili. A z tych sylzow potom wukæìchu ró¾e, zo bychu swìdei³e wo swìrnosæi a lubosæi k wìrje a wótèinje.
W tutej nocy pjeca, hdy¾ bì pobo¾nosæ skóncena, z³oty kìluch zahrjebachu, z kotroho¾ bìchu pøijimali, a tutón kìluch le¾i h³uboko w zemi na holinje.
Lud po èasu na Bratrow zaby; mìstno pak, hd¼e¾ bìchu so roz¾ohnowali, wobkhowa w èesæomnosæi. Holina bì nìhdy wjet¹a a æmowi¹e a h³ub¹e lesy so ko³o woko³o èornjachu. Nìtko su z ³ìsow jeno¾ hajki a prózdne role; te¾ holinu zworachu, haè zby jeno¾ ³uèka. Te¾ tu chcyc³m zd¼ì³aæ, do pola pøemìniæ, ka¾ so hi¾o doko³a woko³o w¹ud¼om role rozpøestrìwachu. Mjez tymi bì holina jako zhubjena a na zad¼ìwku. Toho dla mìje¹e so minyæ.
Ale jako by pøedwid¼iwosæ sama wo to mìstno so stara³a. Sta so nì¹to podobneho ka¾ na ®i¾kowym polu pola Pøibis³awja. Worachu holinu, ale p³uh so skazy abo kóñ padny.
Skónènje nasychu tu lena. Rosæe¹e, rozkæì, wutorhachu jón, namoèichu a wusu¹ichu jón a hi¾o jón drìjachu; tu spali so len z p³omeniom. Wot tohu zapali so pazd¼eànja a cy³y statok toho hospodarja, ki¾ bì holinu z lenom zasy³, a w tym wohnju zahiny te¾ m³odu¹ka d¼owka samsneho hospodarja. Wot toho èasa njezwìri sebi nichtó wjacy holinu zworaæ. -
Hdy¾ tu lìta 1813 Rusowje æehnjechu postupujo pøeæiwo Napoleonej I., napra¹owachu so nìkotøi po ró¾owej holinje; hdy¾ bu jim prajene, zeskakachu z koni a po kolenach dolìzechu haè na samu holinu, a tu so nutrnje modlachu.
Te¾ stare we¹æenjo poæahuje so na holinu, na kotrej¾ pjeèa bitwa bud¼e bita, a tak hrozna, zo krew´ z "kolebkami" poæece. Ale potom zeñd¼e so tu sydom kralow a æi wujednaju wìèny mìr.
Tu, mjez ró¾emi, na mìstnje, hd¼e¾ so Èìscy Bratøa, pøeæiwnicy wójny a pøeliwanja krewje, z wótcnym krajom so roz¾ohnowachu. Ró¾e na holinje kæìja, ¾ita na polach ko³o woko³o so ¾o³mja, ¾muja, "wowcki" so po nich zno¹uja. Æicho tu, mile, ale njejaby spomina¹ na starych prjedownikow, kajke horjo jich wutroby pøima¹e, hdy¾ nasta hóàka khwila d¼ìlenja, hdy¾ ze sylzami krepjachu ródnu pódu, a ¾iwi¹o rozumi¹ proste hrona èìskoho exulanta:
"Bóh æe ¾ohnuj, Èìska zemja!
Z tobu so zrudnje roz¾ohnuju." -
A nimo minje so zhromad¼izna wbohich wuhnancow, kak ducy do wuhnanstwa so zastawaju, ze sylzojtym wóèkom wróæo hladaju, na ¾ohnowany, luby kraj, hd¼e¾ bìchu jich domy a wótèina pøeæelna. -
Alois Jirásek, "Staré povìsti èeské", pøe³. M. Krjeèmar.
zpìt na obsah 
Dal¹í: Pìtr Bjezruè